AR 2/1979 - Bine Mlač: Severovzhodna stena

Pogled iz koče Sciora na izbočene plošče v severovzhodni steni je zares veličasten. Prvi vzpon v tej steni je opravil leta 1937 Riccardo Cassin s soplezalci (prvotna ocena smeri je bila VI). Tehnične težave so izredne, vendar večji del smeri poteka po odličnem granitu in prav zaradi tega jo plezalci radi obiskujejo. Smeri pa nikakor ne smemo podcenjevati. Nenaden vremenski preobrat (kar se na tem področju pogosto dogaja!) lahko spremeni odlično plezarijo v pravo tragedijo. V spodnjem delu se ojača padanje kamenja, v zgornjem delu pa plošče kaj hitro prekrije sneg.

Smer poteka desno od osrednje zajede. Vstop poteka po dolgem prečenju v desno iz ledenika Cengalo vse do levo zajede (pozor: tu so tri zajede). Do sem je mogoče priti tudi s prečenjem s severnega grebena. Težave v sami zajedi so spremenljive; posebno kadar je mokra, je lahko precej zoprna. Po prečnici preko plošč je treba plezati s trenjem, pod njo pa so previsi. Na koncu prečnice je polica, ki je danes znana z imenom »Cassinov bivak«. Smer se za nekaj metrov obrne v levo, nato pa se počasi dvigne navpično navzgor po manj strmih ploščah, po katerih plezaš nekaj raztežajev. Težavnostna stopnja se giblje med IV in V+, odvisno od tega, kje plezaš. Dospeš na značilno sneženo pobočje, ki zavzema tretjino smeri, čeprav je na videz dolgo skoraj polovico.

Na koncu sneženega dela so trije kar precej težki raztežaji, ki vodijo po sistemu zajed. Nato prideš do svetlih plošč, ki so pod skalno razpoko oziroma polico. Po nekaj lažjih raztežajih sledi kombinacija kamina in zajede, ki vodi neposredno na severni greben in po njem na vrh. V slabem vremenu je priporočljivo čim dlje plezati po kaminu, čeprav je v zadnjih raztežajih silno ozek. V normalnih razmerah je seveda bolj prijetno zapustiti kamin že približno 120 metrov pod grebenom in nato po polici v levo. Na levem koncu te police vodi originalna smer po ozki polički, nato se spustiš z vrvjo na rebro, ki je poleg centralne vdolbine pod vršnim grebenom. Dandanes je v navadi izstop po precej slikoviti poševni polici levo v lažje plošče, ki vodijo skoraj do vrha grebena. Raztežaj, ki vodi neposredno na vrh, je vse od točke spusta pa do plošč ocenjen s V+. Najboljši opis smeri je podal Rébuffat v reviji G. H. M. Naštel je 29 raztežajev. V dobrih razmerah in brez pomot pri iskanju smeri je povprečna ocena smeri V+.

Leta 1936 je Riccardo Cassin prebral Buzzattijev članek, v katerem so bile naštete do tedaj še nepreplezane stene in med njimi tudi severovzhodna stena Piz Badile. Mario Molteni, plezalec iz Coma, je že večkrat neuspešno oblegal steno med leti 1934 in 1937. Vedno je vstopil v strmo steno precej bolj desno od sedanjega vstopa. Molteni in Giuseppe Valsecchi sta deset dni bivakirala kar na tleh koče Sciora zaradi slabega vremena. V smer sta vstopila kot običajno. Dve uri za tem so pod steno prišli neposredno iz Bonda Riccardo Cassin, Luigi Esposito in Vittorio Ratti. Vstopili so v steno. Kasneje se je izkazalo, da je njihov vstop lažji kot Moltenijev. Obe navezi sta počasi napredovali. Bivakirali so na prečnici, ki zavija spet v levo, še vedno krepko pod snežnim delom smeri. Naslednji dan popoldne je vreme zagodlo plezalcem in morali so že drugič bivakirati, tokrat na vrhu osrednje zajede. Tretji dan popoldne se je vreme po kratkem izboljšanju spet poslabšalo. Med obupnim sestopom v kočo Gianetti, ki je potekal v snežnem metežu, je samo Cassin imel dereze in cepin. Plezalca iz Coma sta umrla od izčrpanosti. Cassin je to smer, ki so jo plezali od 14. do 16. julija 1937, ocenil dosti težje kot je ocenjen Walkerjev steber, katerega je preplezal naslednje leto.

Takoj po drugi svetovni vojni je bilo veliko poskusov, da bi ponovili Cassinovo smer. Gospodična Mittelholzer in vodnik Bruno Primi iz Lugana sta sledila smeri vse do snežišča, neugodno vreme pa ju je prisililo, da sta prečila desno na greben. Junija 1948 sta dva mlada Švicarja Jean Fuchs in Raymond Monney vstopila 200 metrov levo od Cassinove smeri in plezala direktno po steni vse do osrednje zajede. Trdila sta, da sta dosegla mesto drugega Cassinovega bivaka, ne da bi zgrešila smer, nato pa sta izplezala na greben. Seveda ta smer ni istovetna s Cassinovo, saj sta najbrž zamenjala snežišče in do tega snežišča, ki sta ga imela za »Cassinovega« sta prečila na severni greben. Med »begom« sta naletela na stare kline, kar dokazuje, da sta šla po izstopni varianti Mittelholzerjeve in Bruna Primija.

Leta 1949 je bila končno opravljena prva ponovitev. To dejanje sta opravila Gaston Rébuffat in Bernard Pièrre. Sloves smeri s to ponovitvijo ni prav nič padel. Tudi ta dva plezalca sta imela nevšečnosti z nevihtami in sta morala tudi onadva dvakrat, bivakirati. O resnosti tega vzpona lahko nekaj razberemo iz fotografij, ki jih je Rébuffat posnel po drugem bivaku in jih objavil v svoji knjigi »Bliski in grom«. Še istega, leta sta Louis Lachenal in Lionel Terray preplezala smer v pičlih sedmih urah in pol v veliko presenečenje vseh. Smer je kaj hitro postala popularna. Leta 1952 je Hermann Buhl prikolesaril iz Landecka. Bil je prvi, ki je sam preplezal smer, in to v štirih urah in pol. Po tem vzponu so sem začeli prihajati plezalci iz vseh koncev in krajev. Smer so nekajkrat ponovili tudi samohodci, najhitrejši celo v dobrih dveh urah.

Zadnja od šestih velikih severnih sten, ki je doživela zimski vzpon in jih je popisal Rébuffat, je prav stena Piz Badila. V začetku leta 1961 je že doživela resni poskus francoskih alpinistov pod vodstvom Pierra Mazeauda. Pozimi so v steni prav problematični pogoji. Večinoma je skala poledenela, zajede so polne ledu. Vse to prekrije še sneg in končni rezultat vsega tega je težko in izredno negotovo ter nevarno varovanje. 21. decembra 1967 so istočasno prišli pod steno švicarski plezalci Michel Darbellay, Camille Bournissen in Daniel Troillet ter Italijani Alessandro Gogna, Paolo Armando in Gianni Calcagno. Združili so se in v začetku imeli izhodišče v snežni luknji ob vznožju stene, kasneje pa na osrednjem snežišču. 25. decembra se je vreme poslabšalo in plezalci so morali odnehati z vzponom. 29. decembra so se vrnili v steno. Napredovali so izredno počasi, saj so napeli okrog 900 metrov vrvi vse do Cassinovega bivaka in še čez. Od tod so se podali v jurišni naskok in na vrh stopili zvečer 2. januarja 1968. Spomladi so se spet vrnili v steno in pobrali vso opremo.

Vsa smer je zaradi objektivnih nevarnosti pobirala svoj davek. Kot smo že povedali, je izredno izpostavljena padajočemu kamenju, posebno še pozimi, kadar ne zapade veliko snega, ki bi zabetoniral grušč v zgornjih ploščah. Padajoče kamenje je že zahtevalo številne žrtve. Zaradi dolžine smeri se zgodi, da počasnejši plezalci ne uidejo popoldanskim nevihtam, ki prihrume iz Coma in divjajo po vrhovih skupine Sciora. Mnogo plezalcev je nevihta ujela v izstopnem kaminu, ki se v dežju ali celo med sneženjem spremeni v pravi odtočni kanal. Vsa stena oživi, povsod so slapovi. Poleti 1972 je štiri izkušene može zajela nevihta prav v tem kaminu. Karl Golikow in Otto Uhl sta šla v steno bolj za šalo, saj sta računala na hitro opravljen vzpon. Siegfried Hupfauer in Alois Ritter sta bila bolje pripravljena na morebitno slabo vreme in sta imela s seboj opremo za bivakiranje. Stena je bila mokra in je zato družba napredovala izredno počasi. Golikow in Uhl sta bila samozavestna in sta zbadala druga dva zaradi njunih težkih nahrbtnikov in njune skrbnosti in previdnosti. Okrog 14. ure so priplezali do drugega Cassinovega bivaka in prav v tem času je sledil vremenski preobrat, začelo je snežiti. Na umik ni bilo misliti, zato so pohiteli v izstopni kamin. Vodil je Golikow. V hipu so bili premočeni do kože in premraženi do kosti. Začelo se je temniti. Hupfauer in Ritter sta se začela pripravljati na bivak. Uhl je bil preveč premočen in premražen, da bi zmogel še kaj plezati. S pomočjo pomožnih vrvic se je hotel pridružiti Golikowu. Ob 23. uri je Hupfauer začutil rahel udarec. Pogledal je okrog sebe in zagledal Uhla, ki je visel na vrvi z glavo navzdol. Vrvice so se mu med samoreševanjem strgale in tako je obvisel na koncu vrvi. Plezalca sta ga potegnila k sebi in zavarovala. Nekaj minut za tem je umrl.

Snežni plazovi so se vsipali po kaminu vso noč in bilo jima je jasno, da bo to borba za življenje. Naslednje jutro sta priplezala do Golikowa, katerega sta našla v kritičnem stanju zaradi podhladitve. Od tod sta se plezalca začela boriti za izhod na greben iz te strašne stene in izplezala po dolgi borbi. Golikowa, ki je bil že v globoki nezavesti, sta za seboj le še vlekla. Na grebenu so bili izredno nevarni pogoji, saj je bil poledenel in zato izredno težko preplezljiv. Izmučeni Ritter je moral Golikowa zapustiti, saj so mu pošle moči. Plezalca sta ga zavarovala na polici in odšla po pomoč. Ob 23.30 uri sta pritavala do bivaka, kjer je že bilo devet plezalcev, ki pa so bili prav tako izčrpani, saj so preplezali greben med tem neurjem in se niso bili zmožni lotiti reševanja. Naslednje jutro se je vreme izboljšalo in trije plezalci so se spustili, po grebenu. Kasneje je prišel še reševalni helikopter. Pilot je lahko samo še sporočil, da je Golikow mrtev, saj ga je opazil, kako visi na desetmetrski vrvi na severozahodni strani grebena.
(se nadaljuje)

Bine Mlač
Alpinistični razgledi, št. 2., december 1979

ALPE so velik in zelo obsežen gorski masiv v osrčju dobre, stare Evrope. Še danes so skrivnost za geologe. Komaj pred petimi milijoni let so bile nizek in hribovit predel, v katerega so se na južnih obalah veselo zaganjali igrivi še neonesnaženi valovi in valčki Sredozemskega morja. »Rast« teh visokih gora se je začela pred manj kot tremi milijoni let. Danes rastejo s hitrostjo 0,3 do 1,5 milimetra letno. Res je tudi to, da si pri tem problemu, ki je še vedno trd oreh za razne resne geotektonske teorije, marsikdo zastavlja vprašanje: Kdo bo hitreje zrastel do stratosfere - kranjski očak Triglav ali dolinske cene (recimo do aprila leta 1980)?

(Galaksija, marec 1978, št. 71)