AR 2/1979 - Bine Mlač: Hans Dülfer
V prvem desetletju dvajsetega stoletja so nemški in avstrijski alpinisti ugotovili, da jim nič več ne zadošča njihovo znanje o skalnem plezanju za strme skalne stene, ki so naravnost izzivale. Vedeli so, da je nekje meja, preko katere gre lahko le človek, ki je zmožen prilagoditi svoje telo izoblikovanosti skale, šele nato sledi uporaba tehničnih pripomočkov. Dolomitski plezalec je potreboval neko varovanje, saj je po dolgem izpostavljenem plezanju prišel do točke, ko se je nekako le moral zavarovati. Klini so bili edini odgovor, saj je bila strma pečina takšna, da je bilo naravno varovališče prava redkost. Kline so v tem času zabijali s kamnom, ki so ga pobrali med plezanjem ali pa so jih kar potisnili v razpoko.
Prvi naskoki na strme stene so se pojavili v bavarskih stenah, na Tirolskem in v stolpičastih vrhovih italijanskih Dolomitov. Sem so se zgrinjale množice plezalcev iz severnih mest. 27. julija 1901 so Eduard Pichl, E. Gams in Franz Zimmer preplezali južno steno Dachsteina, za katero so menili, da je največji problem Vzhodnih Alp. Naveza si je priborila pot do rame Dachsteina. Naslednje leto sta 23. julija Georg Leuchs in A. Schulze preplezala prvenstveni vzpon po vzhodni steni Totenkirchla. Leta 1906 pade severna stena Triglava, ki jo preplezajo Karl Domenigg, Franz König in Hans Reinl. V istem času je Anton Schnid, telovadni učitelj iz Münchna, preplezal nekaj težkih smeri v Wettersteinu, leta 1908 je z Anselmom Barthom plezal po severni steni Oberreintalskega stolpa (ocena IV). Naslednje leto je s prijateljem Behrendtom preplezal zahodni greben Dreitorspitze. Bil je plezalec pete težavnostne stopnje še preden je Dülfer splezal svoje znamenite smeri.
Leta 1908 sta Rudolf Fehrmann in Oliver Perry-Smith preplezala čudovito petstometrsko jugozahodno steno v Campanille Basso v skupini Brenta (ocena V). Naslednje leto je Fehrmann preplezal izpostavljeno severno steno Male Cine (Cima Piccola).
22. septembra 1909 sta vodnika iz Ramsaua Franz in Georg Steiner opravila prvi direktni vzpon po južni steni Dachsteina (ocena V), ki pomeni eno izmed težjih smeri v tistem času. Celo današnji alpinisti najdejo še danes v njej težave, ki niso od muh. Pomisliti moramo tudi na to, da so bili takratni plezalci obuti v težke okovane čevlje.
Georg Steiner je opravil 34 različnih prvenstvenih vzponov. Umrl je oktobra 1972 v starosti 88 let; bil je ponosen oče, saj je imel kar 28 otrok.
Hans Dülfer (1893 - 1915)
Dülfer se je rodil v Dortmundu v Westfaliji. V Münchnu je študiral arhitekturo, kasneje se je preselil v Kufstein, da bi bil še bliže goram. Leta 1906 je prvič obiskal Alpe in to zaradi zdravja, saj je bil majhen in bolehen fantič.
Kaj kmalu je začel ponavljati težke smeri, ki so jih preplezali Piaz, Fiechtl in Franz Nieberl v Kaiserju in Karwendlu. Tem smerem je dodal še svoje in tako hitro postal najbolj talentiran in najbolj domiseln dolomitski plezalec tistega časa. 15. junija 1912 sta Dülfer in Werner Schaarschmidt vznemirila domače plezalce z vzponom po vzhodni steni Fleischbanka. Smer poteka po beli apnenčasti skali. Plezala sta po izredno gladkih ploščah in tako odprla pot težkim smerem v območju Kaiserja. Po šestdesetih letih je ta smer še vedno ocenjena s peto težavnostno stopnjo. Dülfer in Schaarschmidt sta bila velikokrat v navezi, posebno veliko sta plezala prav v Kaiserju. Leta 1912 sta plezala tudi v Dolomitih. Preplezala sta težko kombinacijo ozebnika in kamina med Punto di Frido in Malo Cino. Dülfer je v smeri premagal nekaj previsov, kar je bila njegova posebnost. S tem je naredil velik vtis na Piaza in njegova klienta, ki so mu sledili. Preplezal je 450-metrski severozahodni raz Cime Orientale di Val Bona in opravil je enega izmed najlepših vzponov v skupini Catinaccia. Prav tako je v letu 1912 sam preplezal 300-metrsko južno steno Catinaccia d'Antermoia (ocena V).
Kot bom še podrobneje omenil, je Otto Herzog razvil vponko. Z njo je bilo plezanje hitrejše kot prej, ko so uporabljali vrvne zanke. Postopek z vrvjo, ki ga še danes imenujemo »Dülferjev sedež« za spuste in nihanje preko gladkih plošč, se je razvil prav v tem času. Hans Fiechtl je skoraj istočasno naredil tudi klin (Fiechtlhaken), ki je ostal temeljni klin celih 50 let! Herzog, Dülfer in Fiechtl so uporabljali vse te pripomočke, vendar zgodovina priznava le Dülferju, da je bil edini plezalec v avstrijski plezalni šoli, ki je uporabljal »klinsko« tehniko. Bilo je neizbežno, da je Dülfer prišel v nasprotje s Preussom. Oba sta namreč silovito zagovarjala svoje poglede na tehniko v plezanju. Kljub temu sta bila dobra prijatelja in sta se med seboj resnično spoštovala. Izjava »Dülfer pleza boljše kot jaz!« je bila značilna za Preussa. Dülfer je bil pretresen ob Preussovi smrti in je jokal na njegovem grobu kot otrok.
Napačna je domneva, da je Dülfer uporabljal kline izključno zaradi bolne ambicije, da bi uspel za vsako ceno. Velikokrat je odnehal, na primer v južni steni Schüsselkarspitze (ocena V+). Smer sta dokončno preplezala Hans Fiechtl in Herzog leta 1913 s precejšnjo pomočjo tehnike. Leta 1912 so Dülfer, Fiechtl in njegova prijatelja Walter in Willy von Bernuth preplezali vzhodno steno Lärchecka v Wilderkaiserju. Poleti 1913 je Dülfer odšel pod Tri Cine. 18. avgusta se je z Walterjem von Bernuthom oborožen z vrvjo, tremi klini in dvema vponkama, podal v zahodno steno Velike Cine (ocena V). Dülfer je vodil ves čas večinoma po navpičnih in včasih tudi previsnih pečinah, ne da bi pri tem uporabljal kline za poteg. Čeprav so bile izstopne zajede mokre in spolzke, sta plezalca v petih urah dosegla greben in prišla po lahkem svetu na vrh. Mnogo let so smer ocenjevali kot najtežjo v Treh Cinah, bila je tudi težja od Preussove smeri v Campanile Basso. Dülfer in Willy von Redwitz sta še isto leto preplezala čudovito direktno smer, visoko 500 metrov v zahodni steni Totenkirchla (ocena V+). Prav tako v Kaiserju je Dülfer s Schaarschmidtom preplezal Kleine Halt po 750-metrski severozahodni steni. Smer je izredno doživetje, ocenjena pa je s V-. Dülfer je zares preplezal ogromno smeri in so plezalni vodniki Kaiserja in Vzhodnih Alp sploh preplavljeni z njegovim imenom.
Vittorio Varale je zapisal v knjigi »Sesto Grado« (Šesta stopnja), da je Dülfer prekoračil štiristopenjski ocenjevalni sistem in navaja Georgesa Livanosa, ki je zanj izjavil, da je »resnični predhodnik šeste stopnje«. Podobno kot za njim Comici je bil pravi umetnik svoje vrste saj je izbiral resnično estetske smeri. Kljub vsemu je bil Dülfer odličen prosti plezalec, vsekakor eden od najboljših v takratnem času. Znal je presoditi, kje vse in kako naj uporablja tehnično pomoč.
Dülferja so med prvo svetovno vojno poslali na fronto in je padel v bližini Arrasa 15. junija 1915.
(se nadaljuje)
Bine Mlač
Alpinistični razgledi, št. 2., december 1979