Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Samostanski lovec (4.)

Slovenec (1934), roman iz 14. stoletja - Ludvik Ganghofer: Valti se je zahehetal. In brat Severin se je smejal.

»Ali čuješ, kaj je rekel! Dobrota božja!« Sunil je fanta pod rebra in se poglobil v grljanko. Nato se je dobre volje obrnil spet k Hajmu: »Izdal ti bom! Veš, nisem hudoben človek. Če klečim v koru, se trkam na prsi in čutim, da sem ubog grešnik. Toda potem v vrtu, kleti in kuhinji pa človek že rad govori o posvetnih stvareh. A patru gvardijanu to ne ugaja, in zato smo si izmislili poseben jezik ... veš: imeniten hlebec kruha se imenuje pri nas »dobra duša«, takle vrč je »dobrota božja«, in posebno stara grljanka je »nebes največja milost«. In veš kaj je »prava pobožnost «? Ocvrta postrv! In kaj »uteha žalostnih?« Ščuka v žolici! O ježeš! Saj res ni prav, a kaj hočeš, človek je pač grešnik.«
Tako so kramljali in se smejali, menjavali si lončeno grljanko in bili pri skromni večerji židane volje. Ko je Valti pospravil mizo, je dejal brat Severin Hajmu: »Radoveden pa nisi prav nič; še vprašal me nisi, po kaj sva prišla!«
»Vesel sem, da sta tu! Kaj me briga drugo,«
»Oditi moraš jutri doli v samostan in izpolniti svojo krščansko dolžnost!«
»Rad! Toda, kdo bo, dokler bi se ne vrnil, čuval moje gamze in kozoroge?«
»Jaz!«
»Vi?« se je veselo zasmejal Hajmo.
»Jaz. Kaj deš k temu?« je tarnal brat Severin.
»Gospod Henrik je menil, da mi je lena zima predobro storila. Sedaj naj si nekaj funtov izletam iz kute! To bo huda stvar!« In ves v skrbeh je šel z roko ob svojem pasu. »Toda ti, ti se lahko tudi veseliš, ko boš jutri doli. Zadnjič, ko je prišel Valti s tvojo novico, to je treskalo, o ježeš! Veš, gospod Henrik je pobožen, srčnodober mož, če pa gre za zgubljene duše in kozoroge, potem zna zmerjati ko pravi Turek! Veš, kaj je rekel? Dva kozla v enem tednu ... če se bo tako nadaljevalo, vtaknem fanta med samostanske hlapce in pošljem tja gor drugega lovca, ki ima bolj budne oči in zna bolje čuvati divjad.«
Hajmo je prebledel. Besede so ga zadele v živo, kajti čepel je na logarstvu in lepih, svobodnih planinah kakor se drži list na drevesu; zveneti mora in umreti, če ga veter odtrga z veje. Nobene besede ni bil zmožen; samo s pestmi se je oprl ob mizo in stisnil ustnice.
Ko je brat Severin zapazil, kaj je bil napravil, je pobožal lovca po drhteči roki in ga začel miriti: »No, no. tako hudo pa vendar ne bo. Gospoda Henrika se ti ni treba nič bati. Kar pojdi jutri doli, postavi se moško predenj, poglej mu naravnost v oči in vse bo dobro! Če bo grmel pa kaj gospod Schluttemann, samostanski valpet, ne jemlji tega resno in se otresi! Veš, on bruha ogenj zato, ker mu gospa Cecilija pošteno podkuri. V njegovi uradni sobi visi podoba ... ali si jo že videl? Sveti Jurij, ki prebudil zmaja! Sodim, da bi morala viseti tam podoba: zmaj, ki prebada svetega Jurija, toda ne s sulico, ampak z jezikom!«
Hotel je naprej govoriti. Toda od ognjišča sem se je oglasil hlapčič: »Brat Severin!«
»He?«
»Veste koga sem videl danes navse zgodaj?«
»Koga?« »Črnega! Spodaj pri jezeru; sedel je pod smreko in krpal mrežo, kakor da ne bi bil pater ribičar, ampak podložni hlapec! In ko sem šel mimo, je uprl vame oči ko ogenj, da bi se ga zares bal! Ta je pravi!«
»Ta je seveda pravil« je ponovil brat Severin. In da bi odvrnil lovca od njegovih turobnih misli, ga je vprašal: »Ali ga nisi nikoli videl doli pri jezeru?«
Hajmo je odkimal.
»Lani okoli božiča so ga nam poslali iz Pasaua. Zakaj? Ne vem. Saj kaj takega nam nikoli ne povedo! Pravijo, da je knežjega rodu. Toda tu notri ...« brat si je potrkal na prsi, »tu mora biti pri njem strašno temno! Cele dolge dneve je v zasneženem samostanskem vrtu hodil kakor strah gori in doli. In sedaj na pomlad so ga postavili za patra ribičarja in ga poslali k jezeru. Tu doli, veš, kjer vodi pot čez hudournik, v zapuščenem kotu med skalovjem in jezerom, tam prebiva v svoji samotami ... in bi vendar mogel imeti tako dobro v samostanski celici. Sam, popolnoma sam! Zares, ne imenuje se zastonj pater Dezert, »Samotni«! Meniš, da trpi kakega hlapca blizu sebe? Zunaj v vasi Jezero morajo biti in se smejo približati le, kadar jih pokliče s svojim zvonom!«
Hajmo je poslušal samo napol. Ko je brat Severin to zapazil, je stresel lovca za roko. »Spregovori vendar kako besedo! Saj je pravi dolgčas, čepeti tako mutasto, ko gosenica na zelju! Pridi sem! Potegni ga! In potem pripoveduj! Kje si pa prav za prav doma?«
»Pri Svetem Benediktu Burškem.«
»Tam, kjer je bil gospod Henrik pred tedni v gosteh?«
»Tam! Ugajal sem mu in vzel me je s seboj.«
»Prav je storil! Tudi jaz bi tako napravil! Ali so tvoji ljudje samostanski?«
Hajmo je povesil glavo in glas mu je drhtel. »Moj oče je bil svoboden, sokclar je bil; pri neki nevihti ga je strela ubila, in mati je zaradi tega od žalosti umrla «
»Ubogi fant!« je zamrmral bral Severin in hotel prijeti lovca za roko.
Hajmo se je pa obrnil in odšel iz izbe. Zunaj ga je objela temna noč. Dolgo je stal zunaj, naslonjen na deblo smreke, ki se je pod sunki juga stresala do korenin. Zagledal se je proti zvezdam. Toda videl ni, kako so se svetile in iskrile; slike iz preteklosti, žalostne in vesele, so mu vstajale pred očmi; viharna noč, ko so prinesli očeta — nemega moža; jutro, ko so našli mater mrtvo na postelji; lepi večer, ko je samostanski hlapec privedel desetletnega dečke k patru lovskemu mojstru v Jachental; prva pot na planine, prvi strel v tarčo in prvi v srce postavljenega jelena; in potem lepa leta visoko gori v svobodnem okolišu na gorah, z vsemi lovskimi skrbmi in lovskim veseljem — do tega zadnjega večera, ko je vstala pred njegovimi očmi tako nenadoma deklica s telogi, sama slična cvetlici, vitka in lepa ko vila.
»Gitka!«
Mehko in rahlo je zazvenelo to ime s Hajmovih ustnic. Njegovi pogledi so se zadirali v noč. Toda tam spodaj, kjer je šumeči gozd oklepal planino in kočo, ki je v njej deklica poiskala zavetja za to noč, tam spodaj, je bila vse sama trda tema. Ali je že spala? Ali je sanjala? Ali je v spanju ni zeblo? Saj so planšarske koče narejene samo za gorko poletje; za dlan široke razpoke zijajo dostikrat med sirovo zloženimi bruni, in skozi nje piha vihar, nadležen in mrzel. Tu bi pač dekletu zelo prav hodil topel kožuh, gorka odeja.
Hajmo je stekel v kočo. Ogenj je skoro ugasnil; samo tenek plamenček je še udarjal iz razpadajoče žerjavice. V kotu na ognjišču se je zleknil Valti na gorki kamen, v seneni postelji pa je smrčal na volčjem kožuhu brat Severin in se držal za suknjeno odejo, ki si jo je bil potegnil črez kolena. Kaj bi pač rekel dobri brat, če bi ga Hajmo poklical in mu rekel: »Daj sem kožuh in odejo, drobno Gitko zebe!«
Hajmo je vzdihnil in se tiho. da bi obeh spečih ne zbudil, spustil na rob ognjišča. Tedaj je zapazil, da hlapčič še bedi.

Slovenec, 1. februar 1934

 

 01.02.1934

dLib.si

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti