Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

O jezikoslovnih problemih planinskega pisanja

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

petek, 10. oktober 1980, ob 00:07, Boris Štupar, ogledov: 2169

AR 8/1980 - Meta Rotovnik-Tavčar: 1. Velika začetnica pri imenih  

a) Imena planinskih postojank
V primeru, kot je DOM NA KOFCAH, lahko pišemo dom z malo, kadar uporabljamo to besedno zvezo v pomenu koča, planinski dom, stavba, objekt, ki stoji na določenem kraju (Kofcah). Tako lahko napišemo: Utrujeni smo prispeli do doma na Kofcah.
Z veliko začetnico pišemo v pomenu ime delovne organizacije: Samoupravni sporazum o dohodku sta sklenila Planinsko društvo Tržič in Dom na Kofcah. Možno je tudi, da vzamemo zvezo DOM NA KOFCAH za lastno ime planinske postojanke in napišemo: Prišli smo v planinsko kočo (postojanko ...) Dom na Kofcah - kar lahko razširimo - ki se imenuje Dom na Kofcah. To seveda pomeni, da je Dom na Kofcah lahko tudi lastno ime postojanke.
Jasno je, da poimenovanja, kot so POGAČNIKOV DOM, GRMOVŠKOV DOM, ZOISOVA KOČA, pišemo z veliko, saj so nastala iz lastnih imen (Pogačnik, Grmovšek, Zois ...). Že iz osnovne šole vemo, da pridevnike iz lastnih imen na -ov in -ev pišemo z veliko, obenem so to tudi lastna imena planinskih koč. Tako kot Kovinarska koča. Če bi pisali kovinarska koča, bi to pomenilo različne stvari - koča, ki je od kovinarjev, kjer so kovinarji ... Velika začetnica pove, da ne gre za vrsto koče (kaj bi iskali planinci med kovinarji), ampak je to njeno lastno ime. Tako moramo pri pisanju velike začetnice ugotoviti predvsem to, kar je lastno ime tega, o čemer pišemo. Nikar se ne bojmo velike začetnice.

b) Kako pišemo sestavljena imena planin?
To je navadno trši oreh. Vzemimo na primer poimenovanje PLANINA NA KRAJU. Ali planina spada k lastnemu imenu ali ne? Seveda bi nekdo začudeno pogledal, če bi mu rekli: Grem Na kraj. Posebno sredi Ljubljane. Vsak Ljubljančan pa bi razumel, kaj menimo, če bi mu rekli: Dobiva se Pod skalco ali Pod lipco. Vprašanje, če bi nas razumel Celjan. Kako bomo torej pravilno pisali? Pisali bomo: planina (koča) Na kraju, Pri jezeru, kadar bo vsem jasno, kaj mislimo (v tem primeru lahko odnosnico - planina, tudi izpustimo), sicer pa lahko mirno napišemo tudi Planina na kraju, Planina pri jezeru. To je sploh nujno, če takšna imena sklanjamo.
Kadar nimamo pojma, kaj vse spada v sestavljeno lastno ime, poglejmo v novi Krajevni leksikon ali vprašajmo domačine, ki ime poznajo.

c) Imena značilnih tvorb (skalnih, sneženih itd.)
Seveda so tudi to lastna imena, ki obstajajo v planinskem imenoslovju že določen čas ali pa šele nastajajo - Zeleni sneg, Slovenska grapa, Skalaški turnc, Črna stena, Triglavska severna stena - drugi del sestavljenega lastnega imena je občno ime, zato ga pišemo z malo. Lastno ime natančneje določi tisto, kar označuje. Če napišemo Severna triglavska stena, pomeni, da mislimo pač na severno steno kot na lastno zemljepisno ime kot Mali in Veliki Triglav. Triglavska severna stena ali Severna triglavska stena - poimenovanje, ki ni več samo splošen zemljepisni pojem, ampak je postalo lastno ime znamenite stene. V deločenih zvezah ga verjetno lahko pišemo z malo, na primer - Ne v južno, v severno triglavsko stano grem plezat. Podoben primer iz zemljepisa - vzhodna Evropa - del na vzhodu, Vzhodna Evropa - Madžarska, Romunija itd.

2. Imena plezalnih smeri

a) Ali moramo pisati smer Mansarda ali je dovolj samo Mansarda?
Odvisno je od tega, za koga pišemo. Če je to v opisu smeri za Planinski vestnik, je dovolj samo ime smeri; drugače je, če pišemo za splošen krog bralcev. Njim je treba povedati, da govorimo o smeri Mansarda.

b) Spominske smeri pišemo vedno - SPOMINSKA SMER SANDIJA WISIAKA, ker bi sicer mislili, da jo je preplezal sam. Edino v nevezanem članku ali mimogrede lahko samo Wisiakova smer. Sandi Wisiakova smer pa se ne sliši nič manj nerodno, kakor na primer Janez Novakova smer. Podobno pišemo Spominska smer Geršak-Grčar. Kadar smo krstili smer, posvečeno prijatelju, recimo s sestavljenim lastnim imenom Spominska smer Sandija Wisiaka, pač pišemo Spominska z veliko. Če je dobila smer drugačno ime in samo pristavimo ali kako drugače povemo, da je spominska, to ni potrebno, na primer: Jugov steber je spominska smer Klementa Juga. Smeri, ki jih je Klement Jug preplezal sam, so Jugove.

c) Za imena plezalnih smeri je jasno, da jih moramo uvrstiti med lastna imena - sestavljena ali nesestavljena in jih pišemo po pravilih, ki smo jih že spoznali: Skalaška, Akademska, Vzhodna, Smer polnočnega sonca, Direktna, Raz Jalovca, Neznana smer, smer Po osrednjem stebru, smer Modec-Režek - Modec-Režkova ...
Nekaj posebnosti:
Brez obotavljanja napišemo recimo Neznana smer. Ko pa se srečamo z imenom SMER PO OSREDNJEM STEBRU, ne vemo, katero besedo naj napišemo z veliko. Soplezalcu seveda lahko rečemo: »Greva po Osrednjem stebru.« Za druge je to premalo. Vsakdo pa bo razumel, če bomo rekli: »Greva v smer Po osrednjem stebru.« To lahko prevedemo v - smer, ki se imenuje Po osrednjem stebru (sestavljeno lastno ime, kot recimo gostilna Pod skalco, Pri slepem Janezu ...).
SMER POLNOČNEGA SONCA - ne moremo reči: »Grem v Polnočno sonce.« Možno je le: »Grem v Smer polnočnega sonca.«
V jeziku ni absolutnih pravil. Treba je poznati več možnosti in jih logično izbirati.
SMER MODEC-REŽEK - smer, ki sta jo preplezala Modec in Režek, ali Modec-Režkova smer. To je najpreprostejša rešitev za to vrsto poimenovanj.
ZAJEDA TRAVNIKA - kako bomo imenovali smer? Plezal sem Zajedo ali zajedo Travnika ali po zajedi travnika. Obe drugi možnosti prideta v poštev le, kadar ta pojem (Zajeda Travnika) ni zaznamovan v planinskem imenoslovju kot lastno ime.
Podobno je tudi s primerom - GREBEN RINKA-SKUTA. Ali to pomeni - greben med Rinko in Skuto (pišemo greben Rinka-Skuta) ali smer, ki se imenuje Greben Rinka-Skuta. Kako bomo pisali, je odvisno od tega pomena.

č) Bomo imena smeri, ki zvenijo zelo nepravopisno, popravili? Recimo -Šlosarska, Didel dika, Cik cak ...
Seveda ne, niti prepovedati jih ne moremo. To so pač stilno zaznamovane besede, ki izražajo različna razposajena stanja plezalcev, so šaljivo, ironično, jezno obarvana. Druga stvar pa so nepravilna imena (na primer Leva smer v desnem delu stene), pri tem pa lahko pomaga redakcijski odbor za izdajanje plezalnih vodnikov.

3. Slovenjenje tujih imen smeri, vrhov

Načeloma velja, da lahko pišemo tuje besede kakor domače, na primer Misisipi (Mississippi. Tako lahko pišemo Veliki Klek za Grossglockner, Rumeni raz namesto Spigolo Giallo. Omejitev - vsega ne moremo sloveniti, vedeti moramo, koliko je slovenski izraz razširjen. Poseben primer so kitajska imena. Pinjin, ki so ga sprejeli naši časopisi in je mednarodno priznana pisava kitajskih imen, prinaša normalnemu bralcu bolj malo užitkov. Zato ni nič hudega, če Alpinistični razgledi pišejo kitajska imena tako, kot smo jih navajeni - Mao Ce Tung in ne Mao Ze Dong, podobno tudi imena himalajskih vrhov na kitajski oziroma tibetanski strani (Šiša Pangma).
Kako bomo pisali - direttissima ali diretisima ali direktna?
Superdirettissima ali superdiretisima ali superdirektna?
Najboljša je tretja možnost in seveda druga pred prvo.

4. Ali pišemo lastna imena v narekovajih?

Nikakor ne za naslovi, saj že sama velika začetnica dovolj zaznamuje besedo in ji da poseben, opazen pomen.
Tako pišemo Planinsko društvo Viator ali PD Viator (ne PD »Viator«), PD Šmarna gora ...
Narekovaje uporabljamo, kadar citiramo razne domače, narečne izraze, tuje besede, besede z dvoumnim pomenom - Mimo znanih gornjegrajskih »gavg« ... Televizijske »oči« na orjaških »dollyjih« ... (vse iz PV).

5. Imena udeležencev

a) Slovenci tako kot večina evropskih narodov pišemo najprej ime, šele nato priimek.

b) V raznih seznamih, pri naštevanju udeležencev je navadno najbolj prav, da se držimo abecednega zaporedja, razen če je v članku poudarjena predvsem vloga posameznikov. To je odvisno od avtorjeve presoje.

c) V Planinskem vestniku (ne - v Planinskem Vestniku, ker je vestnikov veliko, lahko le med planinci tudi na kratko Vestnik) zelo moti dosledno navajanje akademskih naslovov avtorjev. Večinoma razni prof., dr., ing. ... nimajo nobene zveze s planinskimi doživetji, o katerih pišejo ali v njih nastopajo. Ti njihovi naslovi so pomembni le, kadar imajo važno vlogo pri temi, o katri pišejo, posebno v strokovnih člankih.

6. Plezalni izrazi

a) spuščanje ob vrvi ali z vrvjo (ne po vrvi), vzpon s prižemo (prižemko), še bolje z vzpenjalnikom (glej Alpinistične razglede številka 6, stran 26);

b) pasti in obviseti na vrvi, viseti na vrvi (ne pasti v vrv, visenje v vrvi, kot je včasih v PV);

c) preko previsa, strehe, čez previs, strehe, biti v previsu;

č) plezati steno (smer) - Plezal sem zelo razčlenjeno steno.;
vzpon v steni (Vzpon v tej steni je bil enkraten.);
sestopili smo po steni (smeri), sestopiti iz stene;
sestopili smo po grapi (skozi grapo);

d) priti v smer, vstopiti v smer, steno, plezati v smeri;

e) preplezal sem smer, steno;
bil sem v steni, prišel sem iz stene, smeri;

f) splezal sem (izplezal sem - dokončal sem plezanje, prišel sem na vrh ...);

g) poletna - zimska sezona (leten v pomenu poleten je starinska raba);

h) v steni so preplezali novo smer, splezali novo smer, zlezli so smer …
V leposlovnih člankih je seveda več možnosti z različnimi čustvenimi odtenki - opravili, potegnili, začrtali so smer ... (ne naredili, napravili - narediš stvar, napraviš se v obleko). Razni bojeviti izrazi, na primer premagati steno, osvojiti vrh, spraviti ga podse, prav tako spadajo v leposlovne članke, pa še tja ne vedno.

7. Pisanje ocen in časa

a) Če omenimo oceno smeri, na primer smer ima oceno II, III, za številko ne pišemo pike. Če pa navedemo, da je na primer neka naveza preplezala smer IV. težavnostne stopnje, spada za oceno tudi pika.
b) Pravilno pisanje časa - 3 ure in pol ali vsaj 3,30 ure (ne 3,50).

8. Kratice

Kratice S, J, V, Z (oziroma s., j., v., z.) so ustaljene za strani neba, z njimi lahko označimo tudi pridevnike, ki so izpeljani iz njih.
V vezanem besedilu, še posebno v naslovu je to malo nerodno. Skušajmo se izogniti pretirani sodobni uporabi kratic. Še slabše so kratice - SS za severno steno ali celo STS za severno triglavsko steno.
In še nekaj - pišemo zahodna in ne zapadna stena, ker sonce ne zapada ampak zahaja.

Slovenski stavek ne mara kopičenja predlogov. Navadno lahko povemo preprosteje namesto : priti do pod stene - priti pod steno.

Sicer pa za vsa pisanja in opisovanja vzponov veljajo osnovne zakonitosti dobrega pisanja - jasnost, jedrnatost, poznavanje snovi, o kateri pišemo, upoštevanje bralca. Nikoli ni vseeno, komu je namenjeno naše pisanje. Drugače bomo pisali za alpiniste, spet drugače za ljudi, ki ne poznajo gora ... Če bomo upoštevali vse to, bomo lahko svoja doživetja iz stene približali tudi drugim - pa še uredniki in lektorji ne bodo vzdihovali nad našim jezikom.
Iz izkušenj vem, da so vsebinsko dobri članki, običajno tudi jezikovno dobri. Planinski vestnik pa je vsa ta leta (mislim na urednikovanje prof. Tineta Orla) gojil lepo slovenščino.
V svojem »odgovoru« sledim neki jezikovni logiki, ki je že v novih slovnicah, pa še ni zagledala belega dne v novem pravopisu. Z njim se bo marsikdaj lažje odločiti, kaj je pravilno.

Meta Rotovnik-Tavčar

eXTReMe Tracker