Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jesen na Damavandu

Lojze Šteblaj: Člana alpinističnega odseka PD Litostroj sta potovala z avtomobilom od Ljubljane do Teherana pet dni, nato pa sta se povzpela na 5671 metrov visoki Damavand - Na gori vsak dan nov sneg in tudi vetra tam ne manjka

Če si navaden Slovenec zaželi kam višje, je najbolj preprosto, da se povzpne na kako goro. Člana alpinističnega odseka PD Litostroj, Nace Giacomelli (34) in Lojze Šteblaj (41) sva pač izbrala za cilj 5671 m visoki Damavand.
Damavand je najvišji vrh gorovja Elbrus, ki z juga obroblja Kaspijsko morje in ga loči od Iranske visoke planote. Gorovje meri v dolžino 650 km, v širino pa 110 km. »Dom duhov« ali »Goro vetra« so v starih časih imenovali Jasonius mons, leži pa približno 80 km SV od Teherana. Iz Ljubljane je do Teherana 4100 km, ki sva jih s katro IMV prevozila v petih dneh. Naslednji dan dopoldne sva v Teheranu uredila formalnosti na njihovi Iranian Mountaineering Federation in se odpeljala še 100 km dalje v vas Rineh, kjer je izhodišče za vzpon.
Iranska planinska zveza je postavila v vasi 2100 m visoko v ograjenem vrtu lično zidano hišo s pročeljem, opremljenim z mozaikom, napisi v perzijščini ter velikim znakom IMF, katerega osrednji del je seveda podoba Damavanda. V hiši je prostorna jedilnica za 24 oseb, spalnica z 12 ležišči, kuhinja s plinskim štedilnikom ter sanitarije. Pred hišo je parkirišče, ob ograji pa negovane cvetlične grede.
Vse to oskrbuje živahen tridesetletnik, Faramarz Faramarz Poor, ki govori kar razumljivo angleščino. Posle mu je predal ter nadzoruje ga njegov oče, Ali Faramaz Poor, trden šestdesetletnik, ki pa angleščine ni vešč. Ko se spoznamo in pogovorimo o namenih, spustita katro in naju na dvorišče, kjer že stoji VW kombi avstrijske, štajerske registracije. Faramarz pove, da sta dva Avstrijca čakala v vasi tri dni, ker je deževalo in da sta se danes odpravila na goro.
Potrdi sporočilo iz Teherana: na gori je vsak dan nov sneg in močan veter. Do bivaka, 4150 m visoko, je približno 6 ur hoda, od tam do vrha pa je tudi 6 ur. Ponudi mulo za prenos nahrbtnikov do zavetišča, kar sprejmeva in vodnika za na goro, kar hvaležno odkloniva.
Zvečer razprostreva spalni vreči na snežno bele rjuhe v spalnici, kamor pride pozno ponoči tudi Faramarz. Dvakrat ponoči me zbudijo novi prišleki.
Zjutraj preštejem prirastek. Očitno dve skupini, peterica in trojka, slednja z eno žensko. Torej nas je že deset. Faramarz trdi, da so vsi Iranci.
Le pol ure pozneje, kot je bilo dogovorjeno, priženejo štiri mule in kmalu je vsa krama na njih. Sedem nas odkoraka. Z Nacem se modro drživa zadaj, ker oni očitno poznajo pot.
Za vojašnico zavijemo s ceste na pot in stezo, ki je označena z napisi v perzijščini, od katerih razumem samo puščico. Napisi so redki in raznobarvni: rdeči, modri, zeleni, verjetno po razpoložljivi barvi.

Pisana druščina
Pokrajina je precej enolična. Ob stezi je posušena trava, med kamenjem je suha zemlja, ki se pod koraki kadi. Pot se zložno vzpenja, 2700 m visoko gremo zopet čez cesto in ko se ozrem, vidim avtomobil, ki pripelje še druge tri udeležence. Steza zavije v isti višini okoli gore. Le kamniti zidci ločijo lastnino. Gremo mimo kamnitih tamarjev, od koder se zaganjajo psi, ki jih zategel žvižg še vedno pravočasno pokliče nazaj.
Ogledujem si druščino pred seboj. Spredaj hodi temnopolt možak v živo rumeni srajci, kavbojkah in dvomljivih čevljih. Za njim gresta dva dolgina, eden z rdečo, drugi s črno brado, z vetrovkama, v kavbojkah in kar spodobnih čevljih. Za njima je sivolasec štiridesetih let, oblečen kot švicarski turist. Za tem gre možak v z usnjem močno obšitih pumparicah, ki kažejo sledove plezarije, krona pa ga širokokrajen avstralski klobuk, ki pa je že videl svoje. Zadaj hodiva zgledno zimsko opravljena midva z Nacem, ki tudi edina pozvanjava ob kamenje s smučarskimi palicami. Avtomobilske trojice pa še ni videti.
Pridemo do ostrejšega grebenčka, ki je še obložen s kamenjem. Tamar. Zidovi za drobnico, v grebenčku pa očitno votlina za pastirsko družino. Starejša, moški in ženska; mlajša, moški in ženska in približno trileten otrok. Mlajša ženska na rezko besedo izgine v votlino, vnuček pa se stisne k dedku. Naš temnopoltec jih nagovori, nakar ženska temeljito umije visoko cinasto čašo. Ko se z možakom lotita polnjenja čaše iz kozjega meha, dvignem aparat. Ker ženska zavrešči, spusti meh in prične razburjeno mahati, skomignem in opustim namero. Časa roma med prišleci, ki jo nagibajo ali pa kar tako podajo naprej. Pogledam na višinomer. 3000 m nad morjem! Takoj sklenem, da je to previsoko za vse amebe, bacile in podobno golazen, s katero me že leta plašijo prijatelji zdravniki. Ko pride čaša do mene, krepko nagnem. Kislo mleko, prijetno hladno in okusno!
Ko zavijemo ob grebenčku navzgor, nas prehiti naša tovorna »žičnica«. Mule so očitno vajene posla, mulovodec pa izrabi vsak manj strm del poti in se še osebno spravi na najbolj krepko mulo ter veselo prepeva. Pridruži se mi sivolasec. Izkaže se, da mu je ime Pat, da je Anglež, da je gradbeni inženir in da je v službi v Teheranu v neki vladni ustanovi. Prizna, da še ni videl nikogar, ki bi hodil s pomočjo smučarskih palic, sam pa da se tega ni domislil. Pove, da je v njegovi družbi temnopoltec Iranec Hasan, oni s črno brado Avstralec Barry, rdečebradec je Američan Paul, slikovitega pa kličejo kar agronom. Ko povem, kakšne barve zastopava z Nacem, pripomni, da smo prava mala internacionala.
Družba med pomenkom zaostane, razen Hasana, ki drvi za mulami. Za skalami so že sledovi novega snega in tudi prijeten hlad, ki je doslej pospeševal hojo, preide v mraz, posebno, ker se sonce skrije za oblak. Ko se oblečeva in počakava preostalo družbo, pokaže Paul na skalnat rogelj nad nami in pove, da je za njim zavetišče, naš današnji cilj. Ko se odpravimo, zaradi vetra in mraza pospešim korak in dobim kmalu v zavetju za skalo še Hasana. Višje zagledam nekakšno kovinsko rožo premera vsaj meter, popisano v perzijščini. Pridem do nje, pa je takoj za grebenčkom zavetišče, pred njim pa v zavetju »žičnica«. Torej smo že 4150 m visoko!
V zavetišču nekdo kuha. Izkaže se, da je to Avstrijec, njegov prijatelj pa se pravkar vrača v zavetišče. Na vrh nista prišla, je preveč novega snega, ki se predira, pa tudi premočno piha. Kmalu jo pobereta v dolino. Del družbe navdušeno kuha čaj in juhe ter se baše z vsem mogočim, del pa se stoično spravi v spalne vreče in ne kaže nobene živahnosti. Ko se prvi zalet pomiri, prikoraka v zavetišče še 14 mlajših Irancev in trojica, ki je prespala v vasi. Na srečo je zavetišče prostorno, čeprav gre le del došlih na pograda, drugi pa si pripravijo ležišče na deskah na tleh.
Vkljub neznosnemu vrvežu je Nac v elementu. Kuha, dokler nisva polna do grla, potem pa pripravi za naslednji dan še zalogo čaja, čeprav zunaj ves popoldan pošteno sneži. Vrvež tudi zvečer ne poneha, ko potisnem čevlje pod žimnico in zlezem v spalno vrečo.

Zgodaj na pot
Že pred eno zjutraj me hrup zbudi. Komaj zopet zaspim, me strese Pat in ponudi skodelico toplega čaja. Ura je dve, odločno vstanem, čez pol ure pa smo pred zavetiščem že pripravljeni za odhod.
Pošteno je mraz, okrog zavetišča je dve pedi novega snega, nebo pa je polno zvezd. Na gori pa se proti vrhu pomikajo svetilke predhodnikov. Odpravimo se. Prižgem čelno številko in poprimem palici, drugi razen Naca imajo ročne svetilke in nič palic.
Gremo po zmendrani sledi mladeničev, ki se močno veja, tako da kmalu nisem več na čelu in Američan narekuje, po moje nekoliko preoster tempo. Čez kako uro hoda prehitimo vrsto mladeničev, ki se bolj opoteka navzgor. Ne poskusijo nam slediti, huje jih zdeluje mraz kakor višina, saj je večina v čev-ljih, podobnih copatam. Dalje se na zasneženem pobočju držimo znakov, ki bi utegnili biti sledovi Avstrijcev od včeraj, pa še ti v zametih izginejo, obstanemo. Barry in Paul ugotovita, da sta do tod že prišla zadnjič, ko sta poskušala priti na vrh. Najprej smo torej vsi na istem, vsi prvič.
Obračam glavo s svetilko levo in desno, končno se mi zazdi, da je na levi nekaj temnejšega. Ko pregazim kakih 50 korakov do tja, je res skala in ko splezam nanjo, zagledam možica. Kaže, da sem na grebenčku, ker tu in tam gleda iz snega kaka skala. Drugi pridejo za mano, pa jo uberemo v smeri grebenčka navzgor. Sneg je nekje spihan, kje za skalami pa se precej vdira, tako da skoraj tipamo vkreber. Nenadoma se predrami tudi veter.
Začetni preoster tempo se sedaj pokaže - skupinica kar pogosto počiva. Lažje se prilagodim počitkom kot prej tempu, rinem dalje šele, ko mi je stanja zares dovolj. Ob taki priložnosti zamenja agronom vložek v svetilki, pri tem pa mirno sedi v slovitih hlačah kar v snegu. Mraz je čedalje hujši, zamenjam volnene rokavice s kožuhovinastimi in dvignem kapuco pri vetrovki. Paul »pojača« rokavice z nogavicami. Odločno zahtevajo, naj pogledam na višinomer. Ko ga le zbezam iz žepa, kaže peklenska naprava le 4300 m! Prepričam druge, da bolj zaupam sebi kot pa švicarska tehniki, da moramo biti že prek 5000 m in jo v podkrepilo poberem naprej. Na uro ne gleda nihče, ura torej ni naš gospod, naš gospod je mraz, koraki in dihanje.
Končno nebo posivi. Nato zbledi. Nato se nekje na vzhodu prične kazati svetlejša proga. Ob svitu ugasnem svetilko in napravim inventuro. Nikjer ne vidim Naca, ko pa bolje pogledam navzdol, opazim agronoma, kako odločno hiti - navzdol! O Irancih, takih ali drugačnih pa ni bilo na gori v naši bližini nikakršnega sledu.

Samo še štirje
Torej, ostali smo le štirje. Na vprašanje, kaj sedaj, kar zakorakam navzgor. Res, da že vražje piha in da zebe, vendar pa je sneg spihan in če pametno izbiraš, se niti preveč ne predira. Če se še nagneš proti vetru, te tudi kar tako ne odnese.
Presodim, da imamo še dovolj časa in da smo najmanj 5300 m visoko. Mojo sodbo potrdi tudi sonce, ki obsije vrh nad nami. Le mraz čedalje bolj pritiska. V levo roko me že kar zebe. Primem obe palici v desno in vtaknem levico v žep, pa je bolje. V zavetju počakam Pata in mu velikodušno ponudim eno palic, kar z veseljem sprejme. Počakava še onadva. Paul je kmalu za nama, Barry pa je bolj počasen.

DOM DUHOV - Na vrhu Damavanda gospodarita sneg in veter. Foto: Šteblaj.

Sonce obsije dve grbi. Katera je pravi vrh? Poskusimo kar vmes. Zaidemo v meglo, ki jo veter podi čez vrh. Sneg je na nekih mestih odločno rumen, ko pridemo še višje, posumimo, da se sneg tali odznotraj, zato se tudi na spihanih mestih kak decimeter ugreza. Znaki kažejo, da smo blizu vrha, za katerega trdijo, da je »še delujoč« ognjenik. Na srečo je zelo len in le žveplene pare kažejo, da še ni čisto izdihnil. No, močan veter te pare odnaša pod našimi nosovi in usti in nam na nek način pomaga, da lažje prenašamo smrad.
Ko pridemo nad meglo, se pokaže, da je glavni vrh levo, še sto metrov pobočja, pa v zavetju počakamo Barryja in se skupaj odpravimo na vrh.

Na vrhu
Vrh Damavanda je skalni blok, ki nam že naslednji hip služi za zavetje pred vetrom. Stisnemo si roke in se tolčemo po ramenih, verjetno bolj zaradi mraza kot pa iz čistega veselja. Nekoliko pod nami veter žene oblake, ki jih ožarja sonce. Smo torej »nad oblaki« in z navadno zemljo, ki je poleg tega še v senci, nimamo dosti.
Na samem vrhu gleda izpod snega prevrnjeni iranski krilati lev ter precej kovinskih plošč z napisi v perzijščini, ki jih prinesejo nadebudneži gor ob raznih priložnostih. Največja, taka kot ob zavetišču, spominja na 2500 letnico iranskega cesarstva.
Da bi vse to posnel, snamem rokavico. S trdimi prsti pritisnem sprožilec, pa bo zaradi mraza verjetno vse zanič. Roko potisnem nazaj v rokavico in se ne upiram več kolektivni zahtevi, da naj jo pobrišemo dol. Navzdol nam pomaga še veter. Toda razen Barryja je ob moč še Pat, pa ju s Paulom v zavetju počakava. Ponudim Patu še drugo palico in hodim z obema rokama v žepih. Hitra hoja nas ogreje. Zagledam nekaj lukenj v snegu, iz katerih se kadi rumena para. Torej na gori res ne manjka ne vetra, ne duhov. Če pa luknje gledaš z vetrne strani, je duh še kar znosen, vendar so luknje premajhne, da bi videli do pekla. Dežurni hudič pa najbrž ni bil buden in smo tako nemoteno prišli nižje na greben, kjer se je razločno kazala naša gaz.
Za pripravno skalo sem zagledal nekaj rumenega. Takoj sem pomislil na žvepleno okence, pa se je pokazalo, da je to Nac v rumenih viharnih hlačah. Povedal je, da ima vetra in višine zaenkrat dovolj in da gre kar z menoj navzdol. Nekoliko nižje sem pobral še agronomovo svetilo in jo pospešeno odkuril proti zavetišču.
V zavetišču smo okrog enajste našli vso hrupno sinočnjo družbo. Po krajšem oddihu je okrog poldne »žičnica« pobrala naše nahrbtnike. Pat je ponujal patentni kozarček z viskijem, pa je bil pri nekranjskih udeležencih zavrnjen. Pravo proslavo smo priredili kakih pet ur pozneje v vasi Rineh, ko sem odprl steklenico travarice, ki mi jo je dal na pot prijatelj Janez.

Lojze Šteblaj

 

... 21.10.1974


Vir: arhiv planID, za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti