Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Podor na Javorščku

 


Za G-L France Malešič

petek, 8. avgust 1952, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2501

Iz časa/Geografski vestnik (1952) - France Planina: Podor na Javorščku se je dogodil 8. avgusta 1950 na severozahodnem pobočju te gore nad levim bregom Soče, malo nad sotočjem Soče in Koritnice. (Fot. 1)

Tik ob Soči, ki teče tod kakih 300 m nad morjem, je krpa krednega fliša, okoli katere so ledeniške odkladnine in na njih majhna vas Jablanica. Nad vasjo se položno dvigajo senožeti. Podorni material sega na senožet »Na počivalniku«. V bližini je nad sotočjem obeh rek ostanek starega podornega nasipa, ki pa je že ves obrasel. Gora Javoršček je sestavljena iz skladov dachsteinskega apnenca. (Prim. Carta geologica delle tre Venezie, 1937, list Tolmin, severozahodni del obdelan od prof. F. Kossmata in A. Winklerja!) Na kraju podora se vlečejo apnenčeve plasti v smeri JZ–SV in so nagnjene 45° proti severozahodu. Plasti visijo torej strmo navzdol po pobočju. V višini nekaj nad 700 m je v pobočju strmejši rob. Nekdanja rečna erozija je v tej višini odbrusila spodnji del vrhnjih, strmo nagnjenih plasti, ki zaradi tega niso imele več opore in so bile nekako obešene v pobočju. Domačini so imenovali ta rob »Pod tem rdečim«, kar kaže na intenzivno preperelost apnenca. Na severovzhodnem robu podora se dobro vidi, kako v tej višini plasti zmanjka, ker so odbrušene. (Fot. 2!) Nad robom je gozd pod »Smrekovo glavo«, ki je last čezsoške srenje. Više gori je pobočje »V poloze«. Na severovzhodni strani se spušča z višine vzporedno s podorom dolg jarek »Grdi žleb« proti senožetim »Na počivalniku«. Podoben manjši jarek sega tudi v zgornji del podora na jugozahodnem robu. Verjetno je, da je padavinska voda iz tega jarka zamakala lezike (stike plasti, Schichtfugen) in sčasoma napravila med plastmi tanko plast ilovice. Mlekuž Franc iz Jablanice 7 pripoveduje, da je bila drsna ploskev podora po katastrofi mokra, na ploskvah podrtih skal pa je bila marsikje ilovica, kar je vidno še sedaj. Tanka plast ilovice je ločila apnenčeve plasti v smeri njihove nagnjenosti. Jugozahodni rob podora pa kaže pokončno plast ilovice, ki se je tvorila v navpični razpoki in je tako ločila dele apnenčevih plasti v smeri, v kateri se plasti vlečejo. (Fot. 3!) Verjetno je dež 2. in 3. avgusta razmehčal vmesno ilovico in tako dokončno ločil zvezo med plastmi apnenca, ki jo je rahljala deževnica in snežnica že kdo ve koliko stoletij.

Pogoji za podor so bili torej naslednji:

1. Strmo nagnjene plasti v smeri pobočja, ki v spodnjem delu niso imele opore.
2. Podtalno erodirane stične ploskve med plastmi zaradi zamakanja z zgornjih delov pobočja.
3. Prepočenost apnenčevih plasti in preperelost s površja v globino.

Po pripovedovanju domačinov se je utrgal majhen del pobočja ob omenjeni strmini že 17. marca 1950. Navedeni Mlekuž, ki je vozil listje iz gozda, je takrat slišal dvakrat zapored pok kot iz puške. Pri drugem poku se je že drevje zapeljalo navzdol.

Dne 8. avgusta je Komačeva družina iz Jablanice št. 3 kosila seno »Na počivalniku« nedaleč proč od kraja podora. Ob pol dveh popoldne je nenadoma počilo in del gozda se je zapeljal po pobočju, na robu strmine se je vse razbilo in z velikim truščem zgrmelo proti senožetim. Skale so zlomile drevje in ga pokopale. Visoko v nebo se je dvigal prah. Štefanova mati iz Jablanice pripoveduje: »Ob pol dveh je zabučalo. Tekla sem na ,genk‘. Drevje je drselo navzdol in, ko je prišlo do stene, je zdrčalo dol in se razbilo.«

Manjši kosi pobočja so se utrgali še okoli treh in petih popoldne. Ob petih je prišel manjši plaz s severovzhodnega roba podora. Ljudje se niso preveč bali, ker se je vse zelo hitro dogodilo in ker so med pobočjem Javorščka ter hišami v Jablanici dosti prostrane in položne senožeti, ki so ustavile glavno maso skalovja.

Odlom se je začel v višini 910 m. Stena zgornjega roba je na sredi visoka kakih 18 m, na jugozahodni strani 2 m, na severovzhodni pa okoli 5 m. Na sredi štrli najbolj navzdol po drsni ploskvi. Na njenem vrhu stojijo precejšnje smreke.

Z jugozahodne strani je videti dokaj trdna, na severovzhodni strani ima pa debelo razpoko od vrha do tal. Dno zgornje stene stoji na strmo nagnjeni plošči, po kateri je odkrhnjeno skalovje zdrselo navzdol. Drsna ploskev (dachsteinski apnenec) je silno gladka. Ker je naklonjena za 45° (proti SZ), je brez plezalk in vrvi nedostopna. Na jugozahodni strani sega bliže gori k robu, na severovzhodni pa visi globlje pod rob podora. Čeznjo potekajo nekoliko poševno trije nizki pragovi počez, ker se niso odlomile vse spodnje podorne plasti v isti višini. Drsna ploskev sega do višine okrog 770 m. Tam izgine pod grušč in snežišče. Dolga je nad 190 m. Ob spodnjem robu je široka 75 m, pod vrhnjo steno je nekoliko ožja. Njena površina znaša skoraj poldrug hektar. Nad spodnjim robom drsne ploskve je stena visoka na SZ strani 4–5 m, na SV strani 7–9 m. (Fot. 4!) Če vzamemo torej povprečno globino odtrgane mase 6 m, je zdrknilo navzdol najmanj 80.000 m3 skalovja s skoraj poldrugim hektarom gozda.

V višini 740 m se začenja ogromna groblja, ki sega doli na senožeti v višini 520 m. Skale različnih dimenzij so nagromadene in zagvozdene druga med drugo. Na mnogih se vidi gladka ploskev, ob kateri se je prej stikala plast s plastjo. Tu in tam so stične ploskve rdeče od preperevanja ali celo prevlečene z ilovico. Med skalovjem je pokopano drevje. Nekatera debla smrek so raztreščena v šope trsk. Debele bukove hlode so domačini odžagali, kolikor so moleli izmed skal. Na jugozahodni strani podora gleda pri višini 600 m bolj strma in gladka podlaga izpod groblje. To je najbrž kraj, kjer se je skalovje odtrgalo že 17. marca 1950. Pri glavnem podoru je skalovje drselo čez to strmino brez ovire. »Na počivalniku« v višini 520 m je spodnji del groblje. Tod je obstala oglata skala, ki meri približno 12 × 8 × 6 m. Pod njo so raztresene še druge, nekoliko manjše skale. Največ jih leži na senožeti Milke Komac iz Jablanice (prej št. 164). Prizadeta je tudi senožet Franca Mlekuža, ki mu je neka skala razbila vogal pločevinaste strehe pri seniku. Posamezne skale so letele še niže dol. Najbolj spodnja z velikostjo 4 × 3 ×2 m se je ustavila v ogradi kakih 90 m nad Rogarjevim hlevom v višini 460 m. Dalje se ni nobena privalila.

Gospodarska škoda je torej v tem, da je uničen precejšen del gozda, s skalami nasut del senožeti in nekoliko poškodovan senik. Vas Jablanica ni prizadeta. Skalovje, ki se bo z zgornjega razrahljanega roba še dalje krušilo, ni več nevarno, ker bo velika groblja zaustavljala vse nadaljnje odkruške. Zelo verjetno je pa, da bo zdrknil še kak sosednji del pobočja, kjer so razmere podobne opisanim.

France Planina
GV, XXIV. letnik, 1952, 190–193

eXTReMe Tracker