Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 24.11.1977

 24.11.1977


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, za G-L priredil: Genadij Štupar

četrtek, 24. november 1977, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1037

Delo, Šport: ... Kdo »zbira točke«?
Odprave in selekcije

Sedaj, ko je pripravljena kategorizacija in klasifikacija alpinistov, bo potrebno naslednji korak - preskusiti v praksi in po potrebi korigirati ter izkušnje uporabiti pri razvijanju športnih komponent alpinizma. Pri tem pa ne bi smeli zanemariti stranskih, negativnih vplivov. Ne sme priti do tega, da bodo mladi člani AO odhajali v gore »zbirat točke«, kot se ponekod že sliši. Točkovanje vzponov je namenjeno ovrednotenju alpinističnih dejanj navzven, kadar je potrebno realno prikazati določene kvalitetne dosežke, npr. za financiranje iz sredstev za kvalitetni šport in podobno, ne pa za razlikovanje posameznikov znotraj alpinističnih kolektivov.
Vzporedno s kategorizacijo pa bo potrebno rešiti še dve vprašanji. Kako je s selekcijami v alpinizmu? Tudi na tem področju ne bomo mogli uporabljati izkušnje drugih. Nimamo še izdelanih kriterijev za izbor, starostna meja, pri kateri naj bi pričeli načrtno vzgajati bodoče vrhunske alpiniste-športnike, bo relativno najbrž dokaj visoka, sistem treninga ni obdelan, prav tako ne testiranje itd. Kje torej pričeti? Najbrž bo potrebno za začetek oblikovati področne selekcije, in sicer iz vseh tistih, ki bi se prostovoljno odločili za resen športni režim priprav in na osnovi dela z njimi izpopolnjevali metodologijo. Seveda pa bo potrebno vzporedno vzgajati tudi tiste, ki bodo to delavnost vodili. Poleg teh selekcij pa se bodo prav gotovo tudi v prihodnje še oblikovale skupine kandidatov za posamezne odprave, ki bodo skupaj trenirale in se pripravljale na zadane cilje.
Drugo vprašanje pa je »kategorizacija« odprav. Vse več jih organiziramo, od najkvalitetnejših, s cilji svetovnega pomena, pa do takih, ki bi jih mimo lahko imenovali tudi popotovanja (trekking).
To ne bi bilo nič slabega, če bi bilo urejeno vprašanje financiranja. Tako pa odloča pri zbiranju sredstev še vedno v glavnem le iznajdljivost udeležencev, sposobnost planinskih delavcev, ki pomagajo pri organizaciji ali pa sreča pri sklepanju posebnih aranžmajev. Če pa bi imeli trden program in jasne predstave, kaj podpirata z družbenimi sredstvi (in katerimi) in kaj naj bi financirali udeleženci sami ali njih društva, do tega najbrž ne bi prihajalo.
Jasno bi morali predvsem začrtati, katera odprava je še alpinistična. Najbrž je ta vzdevek odvisen od sestave odprave, pa tudi od cilja, upoštevaje pri tem sedanjo kvaliteto našega alpinizma. Tu bi lahko s pridom uporabili klasifikacijo. Katera odprava pa je jugoslovanska, katera slovenska in katera društvena itd. pa je jasno, le držati bi se morali že dogovorjenih kriterijev. In javnost, s tem pa tudi vsi tisti, ki odprave podpirajo, bi morala biti sproti informirana, kaj se pripravlja ter kakšni so cilji in možnosti realizacije.

Alpinismus 77
Organizatorji graškega »alpinističnega kongresa« so bili z udeležbo menda več kot zadovoljni. Na prireditvah je bilo menda prek 6000 obiskovalcev. Seveda pa ni šlo vse brez spodrsljajev. Karl Herrliggkoffer je npr. svoje so-botno predavanje razvlekel prek vseh mej in vzbudil med poslušalci precej negodovanja.. Tudi nepristranski obiskovalci so dobili vtis da so bili nekateri izrazito protežirani, pri tem velja posebej omeniti Messnerja. Vodilni udeleženci razprav so se le preveč usmerjali na področje elitizma, stran od pozicij sodobne družbe. Kako bi si npr. drugače lahko razlagali »ugotovitev«, da bo dosežena skrajna meja alpinističnih možnosti, ko bo na Everest stopil alpinist, sam, brez pomoči tovarišev in ne da bi uporabil kisik!? Zakaj se pri nas zavzemamo za večje odprave? Ker zagotavljajo večjo varnost, ne izpostavljajo posameznikov in jih tudi ne povzdigujejo v oblake. Naj bi npr. naši alpinisti iskali vzor v določenih yosemitskih plezalnih krogih, kot je nakazoval Lackner, ker da gre evropski alpinizem rakovo pot? Je njihova ekstravagantnost, odtujenost od družbe in neredko celo narkomanija lahko vzor? Vsaj v naši družbi prav gotovo ne!
Zanimive pa so bile ugotovitve, ki jih je Alešu Kunaverju posredoval mlad zdravnik. Menda so njihove odprave na Jalung Kang ter Lhotse v veliki meri uspele tudi po zaslugi zdravnikov. Ti so vsem udeležencem zamenjevali kri s plazmo, jo na nek način torej razredčevali, da so izboljšali aklimatizacijo. Po njihovih izračunih, bi se dalo na ta način doseči celo vrh Everesta brez kisika. Škoda, da moramo za take ugotovitve izvedeti v koluarnih razgovorih, čeprav so jih menda že publicirali v medicinskih glasilih. Prav bi namreč bilo, da dajo o tem svoje mišljenje naši medicinski in tudi športni strokovnjaki, predno bi o tem pričeli razmišljati alpinisti.

Še zadnji vzponi
Željko Perko in Robert Rozman sta 12. t. m. preplezala novo (Jesensko) smer v SZ steni Malega vrha (predvrh Kladiva). Za dostop sta porabila kar 4 ure, ocenila sta jo s III-IV, 300 m, plezala pa tri ure in pol. Tri dni prej pa je Perko sam opravil 3. ponovitev »Prontarske« v SZ steni Velikega vrha. 19. t. m. je Iztok Tomazin sam preplezal prvenstveno smer (Zapeljivko) v SV steni Vrtače. Ocena spodaj IV-V, zgoraj II-III (40-60 st.), 250 m. Kakšne so bile razmere, najboljše govori podatek, da je za prva dva raztežaja potreboval kar pet ur. Vsi omenjeni so člani AO Tržič.
Celjana Franček Knez in Andrej Palir sta 12. t. m. v treh urah in pol ponovila Zajedo v Šitah. Zadnjo soboto pa je Knez sam preplezal Zahodno grapo Ojstrice (sneg do kolen!).
Iztok Klemenčič in Dušan Polajnar (oba Mojstrana) sta 6. t. m. opravila vzpon po grapi v grebenu med Dovškim križem in Velikem Oltarjem, ki je verjetno prvenstvena (IV+ , večinoma II-III, 150 m, 2 uri).
Avberšek in Kotnik sta v soboto, 12. t. m., plezala z navezo Čulk-Lihteneger (vsi ŠAO), prvenstveno varianto Drofenikove smeri v S steni Planjave (in ne Plate v Raduhi, kot smo poročali pretekli teden). Ocena IV, 300 m, krušljivo. Prva naveza je za izstop uporabila Gradišnikovo varianto in potem preplezala še Centralno v Z steni Planjave.
Člana AO Radovljica Zvone Andrejčič m Polde Pristov sta 12. t. m. ponovila, smer Vavken-Verovšek v Velikem Draškem vrhu.
V soboto, 12. t. m., sta Marija Perčič in Andrej Štremfelj preplezala ( 4 ure) Smer treh svedrovcev v Štruci. 5. t. m. sta Pavle Oman in Igor Bele plezala Rumeno zajedo, Matjaž Dolenc in Ana Prosen pa Virensovo v Koglu.

Najuspešnejši so bili Celjani
Zbora koroških in štajerskih alpinistov se je udeležilo okoli 90 predstavnikov skoraj vseh odsekov, manjkali so le zastopniki Slovenj Gradca ter Črne. Iz poročil je moč ugotoviti, da so bili letos najbolj uspešni Celjani, saj so opravili (22 članov) 528 vzponov, od tega nekaj zelo kvalitetnih, člani ŠAO so opravili 214 vzponov, AO Ravne in AS Prevalje skupaj 480, Mežica 72, TAM 480 (25 prvenstvenih v Turčiji), Kozjak 291, Impol pa 301.

Razstava v Metalki
Člani odprave PD Ljubljana matica, ki je bila letos v Hindukušu, so se javnosti predstavili tudi z razstavo v spodnjih prostorih veletrgovine Metalka. Čeprav je razstava skromna, je svoj namen prav gotovo dosegla in bi bilo prav, da bi jo posnemale tudi druge odprave.

Tržiška premiera
V petek so v Tržiču prvič uradno predstavili letošnjo odpravo v Karakorum. Pred nekaj manj kot 100 poslušalci je Bergant pokazal uspel (super 8) film o vzponu do tabora III, dopolnila pa sta ga Zaplotnik z diapozitivi z vrha ter Lončar s prikazom življenja domačinov.

Na Jezerskem odslej AO
V soboto so na Jezerskem po dolgem času spet ustanovili AO. Pričeli so ob pomoči Jožeta Žvoklja, potem so ustanovili AS in pokroviteljstvo je prevzela KA PZS. Ko pa so trije člani dobili naziv »alpinist«, so izpolnili tudi pogoje za AO. Letos so imeli že 17 aktivnih članov, ki so opravili kar 293 vzponov.

Oznake: ALP, AN, PrV
eXTReMe Tracker