Parada plesa - Daliborka Podboj: Biografija alpinistke Pavle Jesih v režiji Matjaža Pograjca in koreografiji Branka Potočana
V Slovenskem mladinskem gledališče / SMG je bilo lanskega decembra krstno uprizorjeno dramsko delo pisatelja Andreja E. Skubica Pavla nad prepadom, navdihnjeno z biografijo slovenske alpinistke Pavle Jesih (1901-1976), na pobudo in v režiji Matjaža Pograjca. Andrej Skubic se je natančno in brez osebnega političnega senčenja lotil biografije pozabljene in zatajene alpinistke Pavle Jesih, podjetnice in lastnice največje verige kinematografov v Kraljevini Jugoslaviji, tudi med okupacijo za časa druge svetovne vojne, po osvoboditvi pa klene borke za svoj prav in svoje znanje, ko ji kinematografe podržavijo in ko ne sprejme ponujene ji politično-poslovne (tovariške) roke. Pisatelj je svojo junakinjo portretiral v njenih treh značilnih starostnih obdobjih, treh osebnostnih držah, kot mlado predvojno intelektualko in buržujko, ki je sodila v sam vrh slovenskega alpinizma, kot zrelo žensko izrednih moči, ki je kljubovala nacizmu, tako Italijane kot Nemce pa znala poslovno pridobiti za dobro svojih umetniških filmov, ki so polnili dvorane, ter kot ostarelo tiho žensko, potem ko so jo ponižali, ji vzeli in si prisvojili njene zasluge, njeno delo, ki je skromno preživljala svoje stare dni na Gornjem trgu v Ljubljani s svojimi golobi in živalmi.
Klena Pavla ne objokuje svojega imetja, ona se bori za svoje pravice, za svoje znanje, s katerim bi lahko naprej gradila in ustvarjala novo slovensko kinematografijo, ne želi biti povprečna in uslužna, želi aktivno sodelovati v novi družbi, vendar po svojih merilih, ki so v njenem poslovnem svetu veljala za uspešna, so bila in so še vedno. Takratna oblast je bila do nje dokaj prizanesljiva, čeprav so jo na pobudo pohlevnih posameznikov zasliševali, bremenili, tudi zaprli zavoljo njenega poslovnega odnosa z okupatorjem, medtem ko so dejstva o njenem aktivnem in pogumnem sodelovanju ter financiranju OF bila znana.
Zgodbo na odru je možno razumeti tudi kot dialog ostarele in osamljene ženske, utopljene v lastne misli in spomine, ko se pogovarja sama s seboj in živi v svojem zamaknjenem domišljijskem svetu, sicer pa ve, da se mora spustiti peš do mesta, da bi lahko obdržala kondicijo, in to tudi striktno vsak dan počne. Staro Pavlo in znano odvetnico Prennerjevo, ki jo je zastopala na povojnih zasliševanjih, je jasno opredelila Maruša Oblak, revolucionarno Pavlo na vrhuncu življenjskih moči pa sugestivno profilirala Katarina Stegnar k.g., mlado Pavlo izpolnjeno z ideali je osvetlila Barbara Ribnikar k.g. Osrednji lik uprizoritve je Pavlin prijatelj, kolega alpinist Čop, ki ga v vseh možnih fazah plezanja, prevratov, oprijemanj, visenja na ročajih - klinih odlično odigra in razgiba Primož Bezjak. Prepričljivo so izpostavljeni tudi drugi liki, ki so odigrali pomembno vlogo v njenih življenjskih preobratih: Brenk, Breiner / Uroš Kaurin, Kham, Maček / Boris Kos, Tožilec / Sodnik, Giovannini / Blaž Štef.
Režiser Matjaž Pograjc je skoraj v uri in pol, ki je minila, ne da bi se gledalci zavedali časa, uprizoril predstavo silovite dinamike v stilu filmskega scenarija, kjer se kot klopčič razpleta celostna podoba junakinje Pavle Jesih in se napeto sledi Pavlinim ter Čopovim plezalnim podvigom, drami iz leta 1934 v Veliki steni Mojstrovke, ko preživi 30-metrski padec v globino. Zaradi nastalih poškodb je Pavla morala opustiti svoje plezalne podvige, zato pa svoj osebnostni pogum in moč (uspešno) preusmerila na področje podjetništva. Usodni padec v koreografiji Branka Potočana dobi angelska kril , ki Pavlo v toplem objemu rok in gibalnih vzgibov soigralcev ponesejo na tla, v domiselno zasnovani ilustraciji resničnega čudeža ali slučaja. Predstava Pavla nad prepadom se gleda kot prostorsko in vsebinsko razgiban Pavlin življenjski ples pod Pograjčevo taktirko, povrh pa še podkrepljen z glasbo / Tibor Mihelič Syed, Marko Brdnik, v kostumografiji zgodovinskih dni / Neli Štrukelj, in v dramaturgiji Tomaža Toporišiča. Pestro scensko dogajanje Pograjc še dodatno poglobi in osveži z video animacijo belih golobov, kakega kužka in zajčka, živali, ki so Pavli v njeno samoto vnašali nove življenjske moči, gledalcem pa veselo rahljale napetosti ter težo biografske drame, in to v vidnem skladju terceta glasbe, igre in video animacije avtorjev: Nine Bric, Gregorja Baloga, Luke Dekleve, Dušana Ojdaniča.
Predvsem premišljeno in doživeto tečejo Pavlini in Čopovi plezalni podvigi, ki predstavljajo centralni "punkt" uprizoritve; igralci so imeli organizirane dodatne ure plezanja, urjenje pod vodstvom Gregorja Šeliga - Šelija in Marka Brdnika. Plezalna sugestija z nazorno opremljeno steno in ožino prehodov je tudi dovolj stabilno utrjena za izpostavljene scenske podvige: scenografija Tomaž Štrucl in Sandi Mikluž za Estrihe in omete. Leto dni po osvoboditvi (1945) se s Čopom še enkrat spustita v vratolomni plezalni podvig, v legendarno osvajanje osrednjega stebra severne Triglavske stene, ki po osvojeni trofeji pridobi naziv Čopov steber, ob tem pa se zamolči Pavlin doprinos, ko brez nje ne bi bilo niti Čopovega stebra. Pavlin čas je čas pogumne generacije, ki se je borila in žrtvovala za svoj prav, v svojem borbenem duhu tudi pospešila propad fašistične teme tistih svetovnih dni. Avtor Skubic in režiser Pograjc sta v interpretaciji Pavline biografije pustila dovolj odprtega prostora za gledalčeve dileme, vprašanja in odgovore, povrh pa še mlajši generaciji odstrla nove zgodovinske vpoglede. Ni bila le Pavla Jesih tista, ki je med vojno hrabro opravljala svoj posel v zaledju bojišč, bili so to tudi vsi tisti delavni ljudje, umetniki, ki so ostali in delovali na svojih področjih kljub vojni, tudi trepetali v strahu, še posebej, če so aktivno podpirali bodoče osvoboditelje. Žal se v zgodovinskih analih premalo posveča trpljenju in delovanju ljudi v zaledju, ki so večkrat sila hrabro prenašali masaker zavojevalcev.
Pavla tudi ni bila edina pogumna slovenska ženska tistih zgodovinskih dni med obema vojnama. Spomnimo se podobne usode malce starejše in uspešne pisateljice, velike svetovljanke Alme Maksimilijan Karlin, ali dveh plesalk nekoliko mlajše generacije, Lidie Wisiak in Rut Vavpotič, ki sta se še mladoletni odpravili v svet karieri na proti in uspeli na prestižnih baletnih odrih. Ko se je Wisiakova vrnila v domovino in je vse njeno imetje izginilo ob bombardiranju Pariza, ali koreografskega para Mlakarjevih, ko je v teku vojne vihre Slovenec Pino vodil baletni ansambel v Münchnu. To je bil tisti čas, ko je moral družino zavarovati in jo poslati na podeželje ter ko ga je deportacije rešilo bombardiranje mesta, ponudil pa odrešilno roko takratni minister za kulturo Kozak, da je lahko znova nemoteno deloval na svojem umetniškem polju in v domovini kljub neljubem glasnem in tihem razglabljanju ter dilemah o tistem njegovem umetniškem obdobju v Hitlerjevi Nemčiji. Pavla Jesih je imela to smolo, da je bila ožigosana kot premožna buržujka in je bilo preveč uspeha lačnih povojnih someščanov, moških kolegov, ki so se hoteli polastiti njenih zaslug, tako kot Wisiakova in Vavpotičeva pa imela v času svoje mladosti toliko podpore domačih, da je lahko z vso dušo počela tisto, kar si je najbolj želela, pa čeprav je bila ženska.
Predstava Pavla nad prepadom je nova uspešnica SMG, ki je svoje zveste gledalce popeljala v novo leto in se bo vrtela na odru Velike dvorane vse do pomladnih dni, in dlje. ...Ponovitve >