Rudi Rajar: Potopis Katmandu - Lukla - Namče Bazar - Gokyo Ri (5357 m) - Namče Bazar - Bhandar - Katmandu

Ljubljana - Katmandu - Lukla - Namche Bazar

Že kar nekaj let me je mučila »potreba« po novem doživetju, moram v gore! Najbolj me je mikalo v tiste neverjetno lepe Ande. Dvakrat sem bil tam na odpravah v Cordilleri Blanci, leta 2005 pa sem bil tudi na trekingu po dolini Santa Cruz – ki pa ga, na mojo veliko žalost, zaradi bolezni prijateljice nismo speljali do konca. Tudi tura na Maparaju mi je šla po vodi, ker naju je s soplezalcem iz Argentine zavrnilo slabo vreme. Tako rad bi še šel vsaj na kak pettisočak blizu Huaraza!

Ampak potem se je nepričakovano ponudila prilika za Himalajo. Marija me je navduševala za treking po dolini Gokyo, ki je v bližini poti proti baznem taboru pod Everestom, a je menda še veliko lepši. Tudi prijatelj Franc bi šel zraven. Krasna prilika, gremo.

Sestra me straši: "Joj, Rudi, ne hodi, preveč bo to zate, saj jih boš oktobra 73!". Pojdi se solit, sestrica, saj te imam rad, ampak takega zapečkarja, kot si ti, ne najdeš pod soncem. Pa me spomni na dogodek, o katerem sem ji pripovedoval – seveda me spominja na to z namenom, da bi mi »prišlo«, da sem že prestar za Himalajo. Ja, do 71. leta sem še igral košarko s sinovoma in njihovimi prijatelji. No, oni so me že poznali, da se podim z njimi kot divjak … Ampak nekoč sem zašel na košarkaški trening na Rakovniku. Pa, hudiča, kadarkoli sem zadel koš, so se vsi kar ustavili in – ploskali! »Kaj neki me tu zafrkavajo,« sem si mislil. Ko pa sem to pripovedoval sestri, je planila v smeh: »Kaj ti misliš: oni so vsi začudeni, da si ti sploh še živ! Da se z njimi podiš okrog, je še bolj čudno, če pa potem še kakšen koš zadeneš, je to pravo čudo od Metuzalema«.

Naj gre vse skupaj k vragu – jaz grem v Himalajo!

Na treking v Gokyo gre skupina iz Maribora, vodi jo Samo. Super - s Samom sem bil že dvakrat na trekingu v Nepalu, odlično vodi. Franc je za - gremo.
Pa smo šli …

Torek, 15. 10.: Ženka Pbian naju s Francem pelje v Zagreb, polet imamo s tamkajšnjega letališča ob 15.00. Tam srečava še druge udeležence potovanja: Janeza (69 let), Vikija (77), Majdo (59) in vodjo skupine Sama (53). Razen naju s Francem so vsi zapriseženi Štajerci. Kaže, da bo fina (pa kar »polnoletna«) družba.

Let je preko Budimpešte do Dohe (6 h). Pogled na Doho iz letala je impozanten, očitno je tu doma bogastvo zaradi nafte.

Sreda, 16. 10.: Ob 1.10 iz Dohe nadaljujemo let proti Katmanduju, kamor prispemo ob 8.30 po lokalnem času. Časovna razlika s Slovenijo je čudnih 3.45 ure. Hudič, vsi dobijo prtljago, toda moje »prasice« (velike torbe za prtljago) ni nikjer. Grem vprašat na informacije, potolažijo me, ko na računalniku vidijo, da je ostala v Dohi in da pride popoldne z letom ob 16.30. Ni kaj, počakati bo treba. Nekaj nervoze je med dolgim čakanjem na nepalsko vizo in prehod meje.

V Katmanduju sem že tretjič. Je na nadmorski višini 1300 metrov, oktobra je precej toplo, na soncu je blizu 20 stopinj (zemljepisna širina je 27 stopinj severno). Precej nemarno je večinoma, vendar je meni kar simpatično. Domačini so prijazni, kot po vsem Nepalu. Veliko je turistov – trekingaši imajo (imamo) tu vedno priprave in nakupe.

Pride nas iskat kombi turističnega podjetja, kjer je šef Chabi. Ta pozna Slovence, bil je že v Sloveniji, s Samom sta prijatelja. Ko ga sprašujemo, kje v Sloveniji mu je bilo najbolj všeč, takoj ustreli: "V Jeruzalemu". Ja, ti Štajerci, seveda so mu med prvimi znamenitostmi naše dežele pokazali - vinsko klet!

Peljejo nas v hotel – lodž Torong Peak, kjer je vsako leto veliko Slovencev, tako da je skoraj pol slovenski. Ta hip so tu štiri skupine slovenskih trekingašev. Osebje že kar malo govori slovensko. Posrečeno se mi zdi, ko sredi Nepala pridem iskat ključ od sobe, pa mi pravi vratar po slovensko: »Yes, mister, osemintrideset?« Zajtrk je v ceni, in je kar v redu. Potem imamo večkrat tu tudi kosilo in večerjo, je prav dobro, ni pa drago, kakih sedem evrov.

Popoldne me uslužbenec agencije zapelje po prtljago, ki res prispe. Oddahnem si, kajti če je ne bi dobil, bi bili hudi problemi z mojo opremo, saj imam v "prasici" tudi čevlje za treking, in za tako dolg treking vzeti nove, neuhojene čevlje bi bila huda loterija.

Moj prenosni telefon Simobil tu ne dela, verjetno nimajo pogodbe. Franc s svojim Mobitelom pošlje nekaj kratkih sporočil svoji ženki, ta naj obvesti vse naše, da smo srečno pripeli.

Četrtek, 17. 10.: Moram pošteno povedati, da sem hotel že med potovanjem delati kratke zapiske, ampak ko sem videl, da jih dela Franc, sem poslušal svojo lenobo in sem si izprosil, da mi jih potem doma posodi. Tako sem doma v miru skombiniral vsa ta doživetja.

Ta dan je še za priprave in ogled mesta. Pozno vstajanje, zajtrk je v redu, nato gremo na ogled budističnega templja Swajambunat, na bližnjem griču. Gost in bučen promet je tipičen za Katmandu. Ne poznajo omejitve prometa – tudi na najbolj ozkih ulicah se med množico peščev kar naprej drenjajo vsaj motorji, če ne tudi avtomobili.

Po lažjem kosilu sledi ogled starega cesarskega mesta na Durban Square. Tja se za šalo peljemo s kolesarsko rikšo, zako je zabavno v tem kaosu, da posnamem kratek video z nalovom: Smrtno nevarno. Nazaj gremo peš.

Nazaj grede še nekaj nakupimo. Jaz sem potreboval dobro vetrovko - kupim rdečo, ki je po zagotovilu prodajalke (Samove "prijateljice") original goretex, sešita pa je v Nepalu, zato je poceni, 3500 rupij, kar je okoli 26 evrov. (Menjava je v tem času 132 rupij za evro.) Kupim še eno manjšo za ženko. Me pa prav zanima, kako se bo nepalski goretex izkazal na dežju!

Ja, te naše ženke! Franc je bil pol leta v strahu, ali bo lahko šel … Moja je iz Tajske, res mi še nikoli ni delala problemov. Le lani, ko sem se odpravljal s prijatelji na Pokljuko, me je neverjetno presenetila. Pri vratih se mi je obesila okrog vratu in začela jokati: »Oh, a za tri dni greš, a res?« Ves preplašen sem jecljal: »No, ja, za tri dni …«. Ženka dalje joka: »Ojoj, zakaj ne greš za šest?« Dobro me je nasmolila!

Zvečer v hotelu je pakiranje za treking. Jaz imam skupaj s Francem tisto veliko »prasico«, ki jo bo nosil eden od naših treh nosačev. Samo se je dogovoril s Chabijem, ki nam je dodelil enega vodiča in tri nosače. 

Petek, 18. 10.: Vstanemo že ob štirih. Začuda nam v hotelu tako zgodaj pripravijo dovolj dober zajtrk. Nato se odpeljemo na letališče za polet proti Lukli. Je kar malo zmede – Franc izgubi svoj boarding pass in ko že skoraj kaže, da bo ostal v Katmanduju, ga prijazna uslužbenka in Samo nekako rešita.

Avionček je majhen, za 15 potnikov. Vreme med poletom precej oblačno, vmes tudi dežuje. Ko skozi prednjo šipo vidim neverjetno kratko pisto, me kar malo zazebe. Vendar srečno pristanemo, to je letališče Lukla, na tabli piše "Tenzing Hillary Airport"; je na višini 2800 metrov. Potem še opazujemo in fotografiramo pristanke naslednjih letal – menda je promet tu zelo gost, tudi 150 letal pristane na dan. Večkrat pa je slabo vreme in ne letijo. Samo je povedal, da so nekoč pet dni čakali za povratek v Katmandu in na koncu so z muko še ujeli letalo za Evropo. To je seveda lahko hud problem, saj smo karte za Evropo rezervirali že pred šestimi meseci. To je bil eden od vzrokov, da je Samo za pot nazaj določil bolj zanesljivo varianto: peš! Seveda pa bo zato po poti nazaj tudi več doživetij.

Naložimo svoje nahrbtničke, naši trije nosači pa vso ostalo kramo. Torej to je treking: udobno pešačenje, v nahrbtniku imaš samo najnujnejše za pot, to je vetrovko, plastenko vode (Samo ves čas opozarja, da moramo veliko piti, saj se na večjih višinah se zelo intenzivno diha, zrak pa je zelo suh), pa seveda fotoaparat in mogoče kak piškot ali banano. Trije nosači nosijo vsak okoli 30 - 35 kilogramov, vsak nosi kramo za dva naša udeleženca. Jaz ima v tisti torbi: zelo toplo spalno vrečo (do - 15 stopinj), puhovko, sandale za hojo v lodžih, zelo lahko šotorsko vrečo, ki bi jo uporabljal tudi kot pelerino, celo vrečo zdravil (uporabili smo na srečo samo tablete Seldiar proti driski), pa še nekaj malenkosti.

Ko vzamemo pot pod noge, gre sprva navzdol, potem malo gor-dol, nato pa se po treh urah dvignemo na skoraj isto višino (2800 m), v kraju Monge. Lodž je še kar ugleden. Menda je jutri še tri ure do Namče Bazarja. Večerjamo in že okoli 20.30 se pravimo spat. V vseh lodžih je (v naslednjih dneh) podobno: popoldne navadno prispemo nekje med 16. in 17. uro in takrat je v nekakšni sprejemnici ali jedilnici prižgana peč, da je še kar znosno toplo. Vedno moramo večerjo naročiti že vsaj uro prej. Večerjamo nato nekje ob 18.30 ali 19.00. Proti osmi pa peč že nehajo kuriti in potem postaja hladno, tako da nam ne ostane drugega, kot da se spravimo lepo spat v tople spalne vreče. Meni je bilo prve dni spanja res preveč (vstajali smo cca ob 6., ko je že kar svetlo). Ampak po nekaj dneh naporov in sproščene hoje sem kar dobro spal med 21. in 6. uro. Pred spanjem sem navadno še kake pol ure reševal sudoku – s svojo čelno svetilko, kajti največkrat so elektriko že ugasnili.

Sobota, 19.10.: Štartamo šele ob 9h. Potem vstopimo v nacionalni park Solo Khumbu, nekaj malega je treba plačati za vstop. Pot nas občasno vodi preko slikovitih mostov. Sedaj so vsi jekleni, pred leti so bili iz vrvi in babusa.

Ob 12h smo v Namče Bazarju, ki je na višini 3450 m - približno, ker se vleče v obliki podkve po pobočju, po višini vsaj 100 m. Znan je predvsem kot bivališče šerp.

Danes je že kar precej velika vas, bi rekel kakih 200 hiš, ki so večinoma precej velike. Tudi trgovin, lodžov in restavracij je zelo veliko. Tu se potek našega trekinga še ujema z  drugim, ki je bolj popularen: proti Everest base campu in vrhu Kala Pattar (5545 m). Naš vrh Gokyo Ri je nekaj nižji (5357 m), ampak veliko ljudi mi je že potrdilo, da je ta treking lepši, v tej dolini so tri krasna jezera, pogled na Everest in ostale osemtisočake pa je najmanj tako dober kot s Kala Pattarja.

Višina se v Namčeju kar občuti, nimamo pa kakih težav. Nekaj težav ima le Majda zaradi operiranega žolča, vsi upamo, da ne bo kaj hujšega.
Namestimo se v kar solidnem lodžu, imenovanem Base Camp Lodge, se uredimo po sobah, pokosimo, popoldne pa malo naokrog. Gremo v kavarnico na kavo in torte, kupovali skoraj ne bomo več. Jaz le toaletni papir, prisežem si, da ga bom odslej vsepovsod nosil sabo v žepu!

Mimogrede povedano: tu sem do sedaj vedno pozabljal, da v straniščih ni papirja. Ko se spraviš na potrebo, navadno že na WC-ju to »pogruntaš«, potem pa: tečeš v sobo, ta je zaklenjena, ključ ima prijatelj, ta je preko dvorišča v restavraciji, ko ga najdeš in od njega dobiš ključ, z njim tečeš nazaj v sobo, poiščeš papir v nahrbtniku, potem pa – s skrajnimi silami – tečeš nazaj na WC …

Franc sporoči ženki kratke novice. Moja mi nikakor ne pošlje kakega e-maila, sem prav jezen. Ne vem, kaj je narobe (pozneje sem zvedel, da ji internet doma ni delal).

S Francem se zvečer še malo sprehajava, pa se zaklepetava z mladim Nemcem: pove slabe novice, da je pri Gokyo veliko snega, ni nama čisto jasno, ko kaže da nekje do pasu, nekje tudi do ramen. V preteklih dneh ga je nametalo veliko. Da menda sploh ni mogoče do kraja Gokyo (4800 m), kaj šele na vrh Gokyo Ri. Bomo videli… Vsekakor upamo, da bodo v nekaj naslednjih dneh že toliko zgazili, da bomo lahko šli gor…

Nedelja, 20. 10.: Prekrasno jutro brez oblačka. Majda danes počiva, ne počuti se dobro, ostali pa gremo na aklimatizacijsko turo skoraj do višine 4000 metrov. Danes že lahko fotografiramo tisti tako poznani triglavi Ama Dablam (6812 m) - super slikce. Zelo lepo se tudi nad dolino dviga vrh Thamserku (6623 m). Obiščemo samostan v Kumjungu. Notri je (v vitrini) jetijev skalp, oziroma tam piše »yeti's skull« - torej lobanja. Videti je res nekaj takega, vendar seveda nihče ne verjame v to. V napisu zraven piše, da so pred čassom temu samostanu to darilo poklonili dali šerpe iz vasi Thame (nekaj ur hoda stran, mislim, da je bil tam rojen Tenzing). Pa so bili menda šerpe iz Kumjunga tako jezni (za tako slabo darilo), da so lobanjo celo pot brcali po tleh. No, čisto plešasta kljub temu ni.

Tam je tudi šola, ki jo je ustvaril Hillary, precej velika, več stavb, napis kaže,  da je to srednja šola. Hillary je očitno Nepalu naredil veliko dobrega, menda še druge šole in tudi nekaj bolnic. Ko potem ob poti srečujemo šolarje, nam eden pove, da vsak dan hodi dve uri do šole in dve nazaj. Ha, naša razvajena mularija, poslušajte to! Na koncu se dvignemo še do hotela Everest View. Danes od tod Everesta ne vidimo, je v oblakih. Hotel je dokaj »nobel«, za ceno pa raje nismo vprašali.

Z nami je ves čas vodič, ime mu je Khem. Simpatičen »dečko«, čeprav mi pove, da je star že 30 let. Angleško govori precej dobro (trije nosači znajo komaj nekaj besed). Med vodičem in nosači je razlika: on ne nosi tovora drugih (samo svoje stvari), sicer pa vsak dan poskrbi za prenočišča, pa za hrano, in tudi odgovarja za vse nosače. Vmes včasih kar precej klepetava. Pove mi, da je opravil tečaj iz angleščine, pa tudi tečaj za vodiča, kjer so se učili nekaj osnovnih stvari o orientaciji, organizaciji in podobno. Rad bi šel naprej v šole, ampak nima dovolj denarja. Doma je iz neke vasi nekaj dni hoda stran. Ni oženjen, mi je pa malo sramežljivo povedal, da ima dekle, ki ga čaka in da se bo najbrž še letos oženil. Želel sem mu vse dobro.

Povedal mi je tudi, da mu je Milan (Ali ga poznam: da, z njim sem bil skupaj na trekingu leta 2007) poslal prenosni računalnik, pa tudi nekaj denarja. Khem ga zelo ceni.
Na žalost pa je laptop pokvarjen in se ne da popraviti. Spotoma se kar uči slovenske besede, npr. ko pravim »gremo«, si tako zapomni in po naslednjem počitku nas že on priganja: »Gremo, gremo.«
Še nekaj dodatnih besed ga spotoma učim, potem pa mu obljubim, da mu bom poslal kako enostaven slovarček, ali pa CD, kjer se bo iz angleščine lahko učil slovenščine.
(Ja, fotografije sem mu že poslal, slovarček pa še bom, obljubim.)
 
Zvečer smo spet v Namčeju. Pohod je bil 1A, težav z višino nismo imeli, gotovo bo to dobra aklimatizacija. Majda pa ima hudo drisko. Zato nam Samo predlaga, da naslednji dan še ostanemo v Namčeju, oziroma naredimo kako turico v bližini, da si Majda opomore. Nekaj rezervnega časa imamo. Vsi smo za to.

Hej, tukaj se za nekaj evrov lahko tudi stuširamo. Super komfort, ki ga vsi izkoristimo. Potem zelo verjetno kakih pet ali šest dni ne bo nič, dokler ne bomo spet v nazaj Namčeju.

Jaz se zjutraj ponavadi zbudim že pred 6h in mi prija popiti kavico, zato imam s sabo majhno termovko in vsak večer v lodžu prosim, da mi jo napolnijo z vročo vodo. Samo mi je povedal, da se topla voda po nepalsko reče »tato pani«. Tako jo en večer naročim, pa potem vidim, kako se mi vsi Štajerci naskrivaj režijo. Končno me le vpraša Janez: »Rudi, kaj pa je to "toti pani". Haha, seveda vse dni med  "totimi" Štajerci, ni čudno, da mi je nepalska topla voda zavila "po štajersko". Ampak, hi – Nepalec je celo razumel in mi jo je lepo prinesel.

Nadaljevanje jutri >>>