Slovenec (1934), roman iz 14. stoletja - Ludvik Ganghofer: Danes je imel spet težak dan za sabo.
Na poti proti svoji koči se ga je polastila huda utrujenost, saj v vsem tem besnem viharju, v vsem snegu in prelivajočih se vodah ni bilo mogoče govoriti o redni hoji, ki jo je bil izvršil, ampak samo o boju za vsak korak. Pač se je že mračilo, a dokler je le šе iskrica svetlobe ožarjala rebri, ni smel misliti, da bi se vrnil domov. Na visokem krnu, kamor se je pravkar spenjal, je kanil počakati noči. Ko je stopil na vrh, je obstal pred mogočnim križem, ostro se odražujočim od rdečkastega večernega neba; nad križem se je bočila strešica, v obeh prečnicah sta tičala žeblja, a manjkala je podoba križanega Zveličarja; pobožni gorjanci so jo bili pač v pozni jeseni sneli s križa, da je ne bi morda poškodovala zima, snežni zameti in plazovi. Hajmo je snel čepico in malo pomolil. Nato se je spustil ob vznožju križa na tla, se naslonil na klado, del roke križema za glavo in se ozrl naokoli tiho in s trudnimi očmi, ki so že hrepenele po spanju. V kratkih sunkih, sedaj tiše, nato spet z večjo močjo, je hrumel jug preko njega. Nad njim se je proti strmim kamnitim stenam razprostiral večstoleten, od viharjev in plazov močno razredčen macesnov gozd, kateremu je dal ime bližnji križ, imenoval so je Križevje. Marsikatero jutro se je bil Hajmo vzpel do tega gozda, da bi ujel na uho prvo petje divjega petelina. Toda ponosnemu samotarskemu ptiču, temu pernatemu gorskemu pevcu ljubezenskih pesmi, so se zdela pomladna jutra pač še premrzla, da bi že začenjal oznanjevati svojo vročo ljubezen. Na levo od križa se je široko odpirala dolina Peščena draga; na oni strani drage je v senci redkih smrek stala lovska koča, poleg nje pa večja iz tramov narejena hiša, kjer sta navadno prenočevala gospod Henrik in samostanski valpet, če sta kdaj prišla ne lov. Ob vznožju drage se je pričenjal mogočni gorski gozd, ki je obkrožal sedaj že popolnoma kopne planinske pašnike in se nižal doli proti dolini, kjer je počivalo jezero.
Z mesta, kjer je sedel Hajmo, ni mogel opaziti jezera, tudi ne prostranih samostanskih polj v dolini. No poti so mu bili spodnji gorski grebeni, da ni mogel videti v nižino. Toda vsenaokoli se mu je v silni razprostranosti nudila slika prečudne lepote. V žarkordečih pramenih zahajajočega solnca so kipeli mogočni snežniki nad temno morje gozdov: na levi divje Ture, oba roglja silnega Watzmanna in vrhovi watzmannovih otrok, na desni ponosni, brezpotni Göhl, in daleč tam so se v modrikasti meglenosti dvigale pod zlatoožarjeno večerno nebo ostrozobe lattenske stene in okorne gmote Untersberga. Četudi je jug bučal po vsem ozračju, vendar ni pomladno jasnega neba temnil niti oblaček, okoli gorskih vrhov se ni vlačila nobeno meglica, in nižji svet je bil brez hlapov in pare.
Hajmo je dihal globoko, da so se mu dvigale prsi; tiho je gledal v daljavo in sredi viharja in vetra napol zadremal in zasanjal. Potem se je iznenada zbudil in osupel planil kvišku: obšel ga je skoroda babji strah. Mlado dekle je stalo pred njim in ga opazovalo z velikimi, čudečimi se očmi. Slišni ni bil njenih bližajočih se korakov, ni je bil videl, ko se je pojavila na robu krna — mahoma je stala pred njim, kakor bi bila stopila iz oblakov. In v svoji vitki, drobni rasti, z bledim nožnim obronkom in globokimi skrivnostnimi očmi, z glavo obdano od črnih pramemov razpuščenih las, in v tenkem, rdečem krilcu, ki ga je bičal vihar, se je res dala primerjati onim vilam, ki domujejo globoko v gorskih votlinah in prihajajo včasih na svetlo, da osrečijo kakega zemljana s svojimi darovi. In vrh vsega je nosila še košarico na svoji mali roki! Kaj je ta košarica le krila v sebi? Iskreče se dragulje, bisere, žlahtno kamenje? Hajmo je čutil, da ga je stresla lahna zona. Nato pa se je moral nasmehniti, kajti dekličja okorna obutev in siromašna obleka je bila v resnici prav malo vilinska.
Hajmo je vstal. »Dekle česa iščeš tu?«
Molčala je in ga gledala še vedno napol plašno, napol zaupljivo.
»Dekle! Govori vendar! Odkod prihajaš?«
»Od tam!« je rekla tiho in mehko ter pokazala na strmo snežno pobočje, ki se je vleklo visoko nad Križevjem, tja gori proti golim kamnitim stenam.
»Od tam?« je ponovil Hajmo in bežno pogledal na drobno dekliško postavo. Tam gori se je težko hodilo in je bilo nevarno. Samo ena napačna, negotova stopinja na snegu, ki sta ga snežnica in jug gladko izprala, in šlo bi doli po strmini v divjem zaletu. Kam? Krvava slika, ki je vstala pred Hajmovimi očmi ob tem nemem vprašanju, mu je vzbudila v prsih čudno tesen občutek, in sunkoma jo rekel: »Dekle! To je bila nevarna pot! Veseli se, da si se srečno vrnilo!«
Stresla je z glavico in se zasmejala — zvonko ko otrok.
»In kaj si gori iskala?«
»Teloge,« je rekla in privzdignila pokrov na košarici, napolnjeno do polovice z onimi nežnimi, belimi cveti, ki so tako lepi, pa tudi tako mrzli ko zimsko jutro. Nato je deklica smehljaje se spet pogledala lovca.
»Je bil res pravi križ. Že od jutra sem na nogah in sem vendar nabrala le toliko cvetlic, da jih bo komaj dovolj za majhen venček. Pozno je že, zvečine so stebla že odcvetela«.
»In za koga so cvetlice?«
»Za božji grob našega ljubega Gospoda. Pojutrišnjem je veliki petek.«
Za trenotek sta pomolčala. Hajmo se je ozrl na prazni križ: nato je pogledal spet dekletu v oči in vprašal: »Kako ti je pa ime?«
»Gitka! In ti, kdo si?«
»Samostanski lovec!«
»Novi?«
»Novi! In kje si doma, dekle?«
»Doli! V podsamostanu.«
Hajmo se je prestrašil. »Dekle! Kako pa misliš priti domov? In še danes? To je pot, ki je tvoje noge ne prehodijo v petih urah in noč bo temna.«
»Vem za stal pol urice odtod, tam bom prenočila. «
»Zeblo te bo! Noči so mrzle.«
»Zeblo?« se je zasmejala. »Seno greje!«
Naravnala se je na odhod; a preden je odšla, je vzela hitro še nekaj telogov iz košarice in jih zataknila za oba železna žeblja, ki sta tičala v pokončnem tramu križa Nato je pokimala lovcu nemo v pozdrav, si ujela z roko vihrajoče lase, jih ovila okoli vratu in stekla proč. Nekaj korakov samo in potopila se je v globel.
Hajmo je stal in čakal: trajalo je dolgo, preden jo je spet zagledal, ko se je pojavila med grmovjem daleč doli v Peščeni dragi: njeno rdeče krilce se je razločno svetlikalo iz nastopajoče teme. Sedaj se je ustavila in se ozrla nazaj, je menil Hajmo. Toda bilo je že preveč mračno, da bi mogel tako na daleč še dobro razločevati, kaj je počela. Zdaj je bila že tako majhna ko rdeč hrošček v temnem grmovju ... in nato je izginila; a Hajmu je stal še vedno na istem mestu in gledal po poti, koder je bila odšla. Nato je globoko vzdihnil in pogled mu je obvisel na bledoblestečih cvetih na križu.
Slovenec, 30. januar 1934