Slovenec (1934): Zadnja knjiga Badjurova, ki je te dni izšla »Zimski vodnik po Sloveniji« , ...
... je prvo tovrstno delo v slovenski tujsko-prometni literaturi in bolj kot kdo drugi, je bil ravno B. poklican za to, da jo napiše. Poleg svojih tovarišev, pok. B. Brinška in drugih, spada B. med utemeljitelje našega zimskega športa, katerega je propagiral v času, ko široka javnost do te panoge ni imela še nikakega razmerja. Prednosti takega reformatorskega dela nosi tudi ta B. vodnik. Kakor priča vsaka stran je B. mnogo truda vložil v teh blizu 250 straneh, zakaj sam je moral ob raznih vremenskih prilikah in neprilikah ves teren preiskati in dognati vse podrobnosti; zato dokazuje celotna knjiga izredno poznanje kraja glede na njegovo zimskosportno vrednost in vseh pomanjkljivosti, radi katerih opisane smuške točke ne morejo privabiti ljudi na svoje bele odeje. Med drugim ima ta knjiga tudi to pomembnost, da je odkrila premnogo novih smuških področij, saj je vzel pisec v okvir svojega študija smuškega terena vso Slovenijo. Pomemben je v knjigi članek »Zimski šport v Sloveniji«, kjer oriše B. vse potrebe in možnosti izboljšanja tujsko-prometnih pomanjkljivosti, brez katerega nikakor ne bo dobil slovenski zimski šport mednarodnega značaja. Na ta način predstavlja B. zimski vodnik ne le naše prvo pregledno delo vseh zimskošportnih in turističnih ciljev, marveč bo zlasti po vestnem študiju terenskih možnosti služilo za podlago vsaki racionalni organizaciji našega zimskega športa, ker kaže, kje se temu nudijo kake možnosti in kje ne. Zanimivo je, da je v tem pogledu B. knjiga glede ocene zelo samostojna in neodvisno od naših dnevnih zimskošportnih naziranj poudarja kraje, ki jih sicer ne srečamo v imeniku poslednjih.
Druga odlika knjige pa je njena jezikovnonomenklaturna stran, ki jo naša znanost in turistična javnost premalo upoštevata. Badjuro odlikuje v tem oziru pri nas redek čut za pristnost narodnega imenoslovja, bodisi da zadeva to le tehnično bodisi topografično stran. Kdor ve, koliko zmede je napravila ravno v tem pogledu ta gotova struja v novejši slovenski turistiki, ta bo Badjurovim Vodnikom zelo hvaležen in si bo le želel, da se jih jame izdatneje kot doslej posluževati tudi naš jezikoslovec. Toliko bolj moramo zato obžalovati, da so razmere, ki se ž njimi Badjurovi Vodniki od začetka izhajanja bore, dale avtorju povod za uvodno besedo, s katero se poslavlja od publicističnega dela v javnosti.
Neka resignacija na stari slovenski greh zavidnosti, majhnosti, neumevanja in nepriznavanja zveni iz teh besed. Tragika slehernega plemenitega prizadevanja pri nas je v tem, da vsako stvar, ki je ne razumemo ali nam osebno ni všeč, brezobzirno rušimo ali pa ji vsaj odrekamo sleherno moralno in gmotno pomoč. Zato moramo v resnici občudovati vse one tvorce kulturne, gospodarske, socialno in politične slovenske preteklosti, ki so morali iz nič graditi — sami proti malone vsej nasprotujoči javnosti. Šele ko je nastopil drugi ali tretji rod, je doumel zamisel in silen napor teh posameznih velikanov in jih začel ceniti. To pa seveda ni bila nikaka šola za ta novi rod, da bi spoznal svoje sodobne posameznike, ki so prav tako hoteli nekaj novega ustvariti ali vsaj delo prednikov dopolniti. Začelo se je novo neumevanje, nepriznavanje, ki traja še danes in bo trajalo iz rodu v rod.
Ta lamentacija, ki se nam je vzbudila ob premišljanju 12 Badiurovih knjig, ni neutemeljena. Vsi vemo, da pred vojno nismo imeli nobene tujsko-prometne literature, ki bi pokazala lepoto Slovenije v vsej luči; le drobne prospekte za letoviščarje smo imeli, ki pa niso segli v jedro slovensko- krajevne in narodove biti, marveč le stereotipno naglašale posamezne, vsem poznane letoviščne točke. Poskrbljeno je bilo torej le za posamezne izbrance, a ne za široke plasti, ki so prav tako hrepenele po naravnih lepotah. Badjura je videl tujsko-prometno literaturo med Nemci in Čehi in tako se je nakanil, da postavi tujsko-prometni propagandi v Sloveniji trdno podlago. Kajpada je bilo to težko. Kje naj dobi potopisno in krajepisno, kartografsko, imenoslovsko in druga potrebna gradiva? Nemški turistični pisci so pač odprli leksikone in izpisovali. Badjura pa je moral prehoditi sam vse kraje in vse steze, povprašati ljudi za pristno ime slehernega brda ali dolinice, da ne rečemo sleherne steze. In na tem mestu moramo priznati: Badjura nam je rešil nešteto etnografskih posebnosti, zlasti v pristni domači in terenski nomenklaturi, katera je v uradnih zapiskih in kartah močno pokvarjena. In to ni čudno: nemški uradi in časopisi, ki so pisali po njih, so naša domača imena svojevoljno sprevrgli čestokrat v nesmisel. Naši profesorji so študirali na Dunaju in pod tem vplivom prevajali nemško pokvarjeno terminologijo naših geografskih imen. In tako smo dobili vse polno raznih sedel Kamniško, Korensko itd., dasiravno ljudsko imenoslovje nobenega ne pozna. Čut za finese krajevnih imen je pri preprostem kmetu pač boli razvit kol pri geografu, ki živi več ali manj iz knjige in svojevoljnih besednih kombinacij.
Badjura je 15 let prisluškoval pristni slovenski gorski in dolinski terminologiji, zapisoval si je dragoceno narodne vrednote in po njih sestavljal svoje vodnike, ki ne nudijo le novih spoznani naše zemlje, novih vabljivosti tudi izvenslovenskega sveta za slovenske naravne lepote, marveč tudi zakladnico prvotno pristnega imenoslovja slovenskih krajev, kar bo polagoma moralo priti tudi v uradne zemljevide in v šolske sobe.
In zunanji uspeh Badjurovih vodnikov, v katere je položil toliko truda in ljubezni? Do »Vodiča kroz Jugoslov. Alpe« so bili hrvatski in srbski turisti bele vrane v Sloveniji. Od tedaj naprej pa prihajajo oboji vsako leto v velikih skupinah. Še bolj pa so seveda prebujeni Slovenci sami, ki si hočejo osebno ogledati vse posebnosti in čare, katere je Badjura v svojih vodnikih nakazal. Odmev njegovih del je segel tudi v sosedne države — le pri onem domačem razumništvu (recimo bolj naravnost: pri založnikih, tujsko- prometnih društvih, denarnih zavodih, kulturnih društvih itd, itd.), ki bi moralo imeti največ razumevanja, je ostal osamljen. Neopazen, nepodpiran je ostal njegov napor za odkrivanje prelesti slovenske zemlje. Kar bi drugi narodi z vsemi silami podprli, to smo mi zavirali. Morebiti le zato, ker se je nekdo iz naše srede lotil za nas tako nenavadnega opravila; ker je sunil z roko v naše mrtvilo in izoblikoval v knjigah obraz slovenske zemlje; ker ni morebiti mirno čakal, da bi še naprej izhajale stereotipne brošurice o posameznih letoviščih, ki so odprta le posameznikom, a ne širokemu kolektivu; ali da bi nekdo drugi prišel, ki bi odkrival naše čare, kakor odkrivajo tujci naše velike može?! Naj bo kakorkoli, Slovenci ne bomo nikoli zadovoljni s svojim človekom, če kaj več stori kot povprečnež, četudi bi imeli končno od tega korist. Dasiravno to g. Badjura ve, naj nam ne zameri, če na tem mestu ob dvanajsti knjigi izrekamo željo, naj ne bo poslednja in naj nam nakloni še dosti del tako izrazito kulturne vrednosti, kot so njegovi Vodniki.
L. G.
Slovenec, 30. januar 1934