PD Tolmin vabi na spominski večer ob 30-letnici njegove smrti v sredo, 15. januarja, ob 19. uri v Knjižnico Cirila Kosmača
Da bi ob 30-letnici smrti alpinista Aleša Kunaverja počastili njegov spomin in se spomnili njegovih trajnih zaslug za odmevne slovenske dosežke pri raziskovanju Himalaje ter njegovega prispevka svetovni zgodovini alpinizma in himalajizma, smo se pri Planinskem društvu Tolmin odločili, da v ciklu zimskih planinskih večerov naše prvo letošnje srečanje posvetimo spominu na Aleša Kunaverja.
Verjamemo in želimo, da se bodo v tem letu našim prizadevanjem pridružili tudi drugi, med njimi tudi naša krovna planinska organizacija (PZS). Tako se bomo vsaj simbolično oddolžili njegovemu neprecenljivemu prispevku, ne le za planinsko organizacijo, ampak za celoten slovenski narod.
Naj postane leto 2014 spominsko leto Aleša Kunaverja, v katerem ga bomo z različnimi dogodki počastili.
Naša gostja bo Aleševa žena Dušica Kunaver, ki neutrudno skrbi za ohranitev in obujanje njegove dediščine. Skupaj s hčerko Brigito ureja in v samozaložbi izdaja zbirko Prvi slovenski himalajci in bara sab Aleš. Do danes so ob sodelovanju Aleševih himalajskih tovarišev v tej zbirki izšli: knjiga Čopov steber - dvakrat prvič in DVD Čopov steber - prvič pozimi 1968 ter knjige in DVD-ji: Trisul - varuh boginje, Dežela Šerp, Makalu - prvič prvi v Himalaji, Lhotse južna stena - prestop čez meje.
Aleš Kunaver (rojen 23. junija 1935 v Ljubljana) je preminil 2. novembra 1984 v helikopterski nesreči nad Blejsko Dobravo. V nesreči so umrli še nemški alpinist in publicist Toni Hiebeler z ženo ter pilot Gorazd Šturm. Tonija Hiebelerja je nesreča doletela sredi dela za izdajo knjige o Alpah iz zraka, za katero mu je pri posnetkih naših Julijcev nesebično pomagal prijatelj Aleš Kunaver.
Aleš Kunaver je preplezal več prvenstvenih smeri v Julijskih Alpah, med drugim zadnjo uganko prvega povojnega rodu slovenskih alpinistov v Triglavski steni, Sfingo (1961 v navezi s Kazimirjem Drašlarjem) in pozimi (1968) v isti steni Čopov steber (v navezi s Stanetom Belakom - Šraufom in Tonetom Sazonovom - Tonačem). Velja za velikega vizionarja slovenskega alpinizma, začetnika in utemeljitelja slovenskega oz. jugoslovanskega himalaizma, za himalajskega pionirja, odličnega alpinista in ustanovitelja šole za gorske vodnike v nepalskem Manangu (1979). Bil je član in vodja šestih uspešnih odprav v Himalajo. Prijatelji so ga imenovali bara sab, v jeziku himalajskih domačinov vodja; tuji alpinisti so mu rekli tehnokrat, ker so bile odprave pod njegovim vodstvom brezhibno načrtovane, izračunane in narisane na diagramih. Kot strojnik je neutrudno snoval načrte za alpinistično in reševalno opremo, konstruiral pa je tudi jadrnice in letalske motorje.
Kunaver je soavtor knjig Makalu in Na vrh sveta. Je tudi avtor dokumentarnega filma Vzpon na Trisul. Knjigi Aleš Kunaver in Od Triglava do treh vrhov sveta je po njegovi smrti uredila žena Dušica Kunaver.
1960: Bil je član prve jugoslovanske alpinistične himalajska odprave (1. JAHO), ki je opravila prva pristopa na Trisul 3 (6170 m) in Trisul 2 (6690 m); na tej odpravi je posnel tudi film in tako postal prvi jugoslovanski himalajski filmski snemalec.
1962: Z Zoranom Jerinom sta opravila pohod preko zahodnega Nepala z namenom ogleda ciljev prihodnjih odprav, na katerem je prvič videl južno steno Lotseja. V času, ko so bile himalajske stene še tabu in so himalajci opravljali še prve pristope na najvišje vrhove sveta, jo je daljnovidno postavil kot bodoči cilj naših alpinističnih prizadevanj v Himalaji. Na tej poti je posnel film o deželi Šerp.
1968: Vodil je odpravo v Hindukuš, na kateri so se štirje alpinisti povzpeli na pet šesttisočakov; za takratno stopnjo razvoja našega alpinizma povsem dovolj za večjo samozavest in pridobivanje dragocenih izkušenj. Na poti je Aleš posnel tudi film.
1969: Vodil je odpravo 3. JAHO, ki je dosegla vrh Anapurne 2 (7937 m) in Anapurne 4 (7525 m), na kateri se je izkazal dr. Jože Andlovic z dotlej najvišjo zdravniško ordinacijo na svetu (6400 m). Tudi to odpravo je zabeležil na film.
1972: Vodil je 4. JAHO na Makalu, kjer so se naši alpinisti v dilemi - pristop na vrh po že znani smeri ali preplezati deviško južno steno - odločili za slednjo možnost in v njej prestopili višino 8000 metrov. To, da so smer zmogli »začetniki«, ki so dvanajst let poprej prvič videli Himalajo, je presenetilo alpinistični svet. Tri tuje naslednje odprave po isti smeri niso dosegle vrha.
1975: Vrh Makaluja je čakal na 6. JAHO, ki je pod Kunaverjevim vodstvom dokončala prvenstveno smer prek južne stene. Naši alpinisti so prvič osvojili vrh osemtisočaka s prvenstveno smerjo v steni. Prvič so postavili svetovni rekord - vzpon na vrh brez pomoči dodatnega kisika in se prvič pojavili na vrhu svetovne alpinistične lestvice. Kljub neprimerno skromnejšim materialnim možnostim, so naši prvi himalajci v petnajstih letih (1960 - 1975) prehiteli svetovne velesile himalaizma.
1979: Svojevrsten vizionarski projekt Aleša Kunaverja je bila gradnja alpinistične šole v Manangu sredi Nepala, s pomočjo katere bi domačine oborožili s prepotrebnim alpinističnim znanjem in preprečili številne nesreče Šerp v himalajskih stenah; neuke nosače bi usposobili za gorske vodnike. Potekal je sočasno s snovanjem odprave na Everest; za odobritev vzpona nanj je Kunaver nepalske oblasti prvič prosil že leta 1972. Naši alpinisti so dobili dovoljenje za vzpon za leto 1979. Do konca istega leta pa bi morali po pogodbi s finančnim podpornikom gradnje, Jugoslovanskim vladnim skladom, tudi dokončati poslopje alpinistične šole v Manangu. Tik pred koncem priprav na Everest pa je Aleš dokumentacijo predal kasnejšemu vodji odprave Tonetu Škarji, saj ni mogel voditi obe zahtevni nalogi naenkrat. Sam se je popolnoma posvetil gradnji alpinistične šole (»Everest je cilj, šola pa je poslanstvo.«), ki s pomočjo slovenskih inštruktorjev in svetovalcev že 34 let vzgaja nove gorske vodnike, pomembne oblikovalce nepalskega turističnega razvoja.
1981: Po skoraj dvajsetih letih Aleševega načrtovanja in temeljitem študiju možnosti prehoda je dozorel čas, da se naši najboljši alpinisti pod njegovim vodstvom preizkusijo v največjem takratnem alpinističnem izzivu na svetu, južni steni Lotseja. Prevladujoča ocena težav v njej takrat je bila, da je to problem za leto 2000. Imenovali so jo tudi »pošast« ali »stena plazov«. Naša odprava je resničnost teh oznak spoznavala v 64 dnevih obleganja južne stene, s samo štirimi dnevi brez sneženja. Z vršno navezo Knez - Matijevec ji je uspelo doseči rob stene po tretji od načrtovanih variant in s tem izpolniti osnovni cilj odprave, preplezati zloglasno steno. Ko je alpinistični svet ocenjeval ta dosežek, ni skoparil s superlativi. Potrdili in utrdili smo naše mesto med svetovnimi velesilami himalajizma.
1984: Velike himalajske odprave, ki so v stenah napenjale stalne vrvi in postavljale višinske tabore, so po letu 1980 začele postajati preteklost. Tudi v najvišjih gorstvih sveta se je začel uveljavljati t.i. alpski slog plezanja. »Žepna« štiričlanska splitsko - ljubljanska odprava na Manaslu leta 1984, ki jo je vodil Aleš, je že napredovala na alpski način, takorekoč z vso opremo v nahrbtniku. Ko jim je plaz odnesel večino opreme, se je Aleš odrekel svojim življenjskim sanjam, da bi nekoč stal na vrhu osemtisočaka. Ostal je zvest svojemu načelu: Naloga vodje je, prijatelje voditi na vrh, ne sebe. »Ostala sta nam le en kuhalnik in minimalna oprema za dva moža, a nismo obupali. Edo se je vrnil v dolino, Aleš pa se je odločil, da bo ostal v šotoru na višini 5800 m, si ob svečah talil sneg in tako pridobival nujno potrebno tekočino za svoje preživetje. Dokler bo mogel, bo ostal tam in nama s Stipetom skušal kriti poskus prodora proti vrhu.«
/.../ »Življenje samo prinese bolj pretresljive zgodbe, kot jih zmore pisateljska domišljija. Ko smo se vračali proti domu, nihče od nas ni mogel slutiti, da je bila to zadnja odprava velikega Aleša Kunaverja.« (Viki Grošelj: Velikani Himalaje)
Leto 1984 je bilo za Aleša Kunaverja žal tudi usodno. S helikopterskega poleta proti Triglavu se ni več vrnil. To je bil žalosten dan za njegovo družino, številne prijatelje doma in po svetu, za vse nas. Izgubili smo neutrudno snujočega, prodornega človeka, ki je v ta naš globalni svet ponesel slavo številčno malega, a po sposobnostih in dosežkih posameznikov velikega naroda. Za vse, zlasti pa za najbližje, ostaja človek z velikim srcem, na katerega jih vežejo lepi spomini.
»Naša hiša je bila vedno polna Himalaje in še stoterih drugih dejavnosti. Res je, da morajo velika dejanja dozorevati več let. V Triglavsko Sfingo se je Aleš vračal sedem let, od 1954. dalje, dokler ni v njej v navezi z Drašlarjem začrtal prve smeri (1961). Lotse je snoval 19 let, smer v zahodnem grebenu Everesta je začel pripravljati leta 1972, a se je leta 1978 odločil, da bo namesto vodstva te odprave dokončal gradnjo alpinistične šole v Manangu, ki bi po pogodbi morala biti dokončana leta 1979. Pripravljal jo je od leta 1969, sodelovanje naših alpinistov s to šolo pa traja še danes. Nepalu je prinesla trajne vrednote. Koliko dela in naporov je Aleš zmogel, sem poskušala doumevati vsak dan najinega skupnega življenja, dokončno pa šele sedaj, ko že skoraj 30 let urejam njegov arhiv in ga nosim šestim ustanovam, ki to gradivo sprejemajo kot narodovo dediščino. V NUK hranijo štiri metre Aleševega arhiva povezanega s Planinsko zvezo, Arhiva Slovenije in RTV hranita desetine ur filmov, Arhiv Radia Slovenije je presnel desetine ur radijskih pogovorov z odprav na Makalu in Lotse, Pomorski muzej v Piranu hrani Aleševe načrte jadrnic, v Tehnični muzej postopoma nosim načrte raznih konstrukcij od opreme za GRS do skic letalskih motorjev, v Muzeju novejše zgodovine se zbirajo tisoči diapozitivov, v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani se zbira alpinistična oprema in ostala dokumentacija. Ob vsem tem je bil konstruktor in nato komercialni direktor Avtomontaže. Bil je službeno na poti od Skandinavije do Egipta, pisal strokovne in alpinistične članke za celo vrsto domačih in tujih časopisov, revij in knjig in predaval o našem alpinizmu po vsej Evropi in to v šestih tujih jezikih. Bil je tudi predstavnik Jugoslavije v mednarodni alpinistični zvezi UIAA in dobil kandidaturo za predsednika njene Komisije za alpinizem (volitev ni dočakal). Živimo v montažni hiši, v kateri je vsak žebelj zabil Aleš. Za svojo družino je načrtoval in sam izdelal jadrnico, s katero smo preživljali prelepe počitnice. Na smučišču je vedno smučal s hitrostjo najmlajšega člana družine, doma pa hranimo zlato medaljo s svetovnega smučarskega tekmovanja gorskih reševalcev (Davos 1959).«
(Dušica Kunaver v intervjuju Žarka Rovščka: Ko ostaneš doma, Planinski vestnik, november 2013, str. 8)
Na vprašanje, kako se spominja očeta, odgovarja Aleševa hči Vlasta: »Predvsem kot očeta. Ta njegova javna podoba mi ni pomembna. Lepo se mi zdi, da je vse to počel, da je bil uspešen. Vesela sem, da so ga drugi tako spoštovali, ga imeli radi, ampak zame je bil predvsem oče. S sestro nama je pri povedoval pravljice o grajskem vrabčku, ki se mu je dogajalo vse živo, skupaj smo hodili na izlete, bil je zelo pozitiven človek. Spominjam se tudi njegovih izjav, ki jih je velikokrat ponavljal in ki veliko povedo o njegovem značaju. Ko je šlo kaj zelo narobe, je rekel: Vedno se da še kaj narediti. Ko smo iskali določeno stvar in ga spraševali, kje je, nam je rekel: Pri poiskanju in na levo. Hotel je, da se potrudimo in sami najdemo. Vedno je probleme razdelal in jih reševal po delih, vseh stvari v življenju se je loteval sistematično. Pravzaprav sem kot hčerka opazila iste pozitivne lastnosti, ki so ga zaznamovale tudi kot javno osebo.«
(Mojca Volkar Trobevšek: Nikoli nisem nehala plezati, intervju, Planinski vestnik, november 2013, str. 46).
Vabljeni v sredo, 15. januarja, ob 19. uri, v Knjižnico Cirila Kosmača v Tolminu!
Povabite tudi vaše svojce ali prijatelje!
PD Tolmin