Nedeljski dnevnik - Tomaž Bukovec: Prijatelju Slavcu, ki je izžareval življenje za druge, na svoje zdravje pa pozabil - O njem je težko govoriti s slabo voljo
Nedeljski dnevnik, nedelja 2. septembra 2007
SKRINJA NEDELJSKEGA: Prosti čas
Kakorkoli sem se ob tem njegovem pozdravu vedno znova razjezil in je to bilo praviloma že najino obredno pozdravljanje, tako sem se potem nasmejal njegovim šalam in pripovedim. Le minuli vikend ni bilo njegovih šal, bila je le moja jeza. Raje bi šel v hribe, raje bi se šel potapljat, raje bi spoznaval svet, raje bi šel k vnukinjama, no, še politiko bi ti odpustil. Ti pa greš in odideš v drugi svet...
V živo z gora
O Slavcu Šetini je težko govoriti s slabo voljo, saj je človeka vedno znova presenetil s tako ali drugačno pripovedjo, s tako ali drugačno izkušnjo, naj govorimo o gorah ali o njegovih radijskih prenosih, ko je znal iz nekaj žičk narediti čudeže. Tako je kot radijski tehnik izpeljal prvi prenos v živo s slovenskih gora in praktično bi še sam iz sebe naredil radijsko anteno, če bi bilo potrebno. Malo bi pobrskal za ušesi, pa bi bilo, če malo pretiravamo. Radijska javljanja v živo so mu bila pisana na kožo in kot radijski tehnik je v prvih korakih Vala 202 omogočil marsikateri prenos, po svoje pa se mu je tudi novinarsko delo vraslo v kožo. Tisto pravo, iz prvih vrst s publiko, radijsko, tik ob sebi. Adrenalin, ko enostavno povežeš dogodek in poslušalce v tistem trenutku. Dandanes v tunelih radio lovi radijske valove, v preteklosti pa ni bilo tako. Marsikdo ne ve, da je kot prvi pred leti, ko je še delal na RGL, postavil v tunel pod gradom anteno in tako so vozniki lahko normalno poslušali radio. Dandanes je to nekaj normalnega, takrat pa je bila to skoraj revolucija, le ena od mnogih, ki jih je izpeljal z »malo sem pobrskal po žicah« sistemom. Vedno je nekaj odkrival, vedno je želel videti, doživeti nekaj novega.
Planincem na pot
Gore so bile njegova ljubezen, o njih so govorili tudi njegovi popisi popotniških stez, ki jih je za bralce Dnevnika pisal več kot trinajst let. Pisal je o njih in opisoval steze, nikoli ni stavil le na najvišje, ampak je kot pravi pohodnik videl lepote v pohodih v gore povsod po Sloveniji. Vedno je bralcem tudi na jasen način pripovedoval in svetoval glede varnosti in ukrepanja v sili. Kot gorski reševalec je neštetokrat sodeloval v reševalnih akcijah, z gora pa se je vračal tudi s fotografijami fantov, ki so reševali, in tudi ponesrečencev Takrat so ga nekateri gledali postrani, češ, le zakaj objavljati fotografije ponesrečencev, jih opisovati v slogu, da mrtvim ne moreš več pomagati, ti pa to delaš celo kot reševalec. Ampak Slavc je vedel, kaj dela. »V gorah se zgodijo nezgode, včasih zaradi smole, drugič zaradi nepravilnosti in napak, tretjič je spet nek drug razlog. Izkušnje so tiste, ki delajo gornike, zato je potrebno ob vsaki nesreči čim več ljudem povedati, kaj in zakaj se je zgodilo. Če se le da. Da bo nesreča enega opozorila druge, da se bodo tudi z njegovo izkušnjo lažje izognili podobni nezgodi ali nesreči,« je pripovedoval.
Učenje na tragičnih izkušnjah
Te besede sem vedno spoštoval in jih velikokrat tudi uporabil kot argument pri fotografiranju različnih nesreč. Vedno z načinom, ki nama je bil najbolj skupen. Pojasniti, pokazati, opozoriti, seznaniti, nikoli ne s pridihom »krvosledstva«, ki ga je včasih tudi mogoče videti v ne-katerih časopisih, ki kot da s fotografijami tešijo izživljanje bralcev nad krvavimi dogodki. Ne, Slavc bi bil lahko v tem vzor marsikomu in tudi zato mu je bilo tako blizu sodelovanje z Nedeljskim dnevnikom in tednikom Hopla.
Svoje znanje je enostavno združeval. Marsikdo ne ve, da je kot prvi spodbujal in pomagal pilotom Slovenske vojske pri reševanjih v gorah, popisoval in fotografiral njihovo delo, ga predstavil javnosti. Marsikdo ne ve, kolikim je rešil življenje, ko je dosegel, da so po gorskih postojankah postavili samodejne radijske postaje za klic v sili SAPOGO, marsikdo ne ve, koliko ljudi je okužil s strastjo gorništva in pohodništva. In še bi lahko našteval.
Vedno je iskal lepoto, kraje, ki so bili drugačni, ki so bili nekaj posebnega. Bil je poleg, z radijskimi postajami v bazi, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Jugoslovana stopila na Mount Everest, šerpov del Katmanduja pa mu je takrat pokazal vodja šerp Ang Phu. Povabil ga je na tibetansko hrano, mu dal nov pogled na dežele in ljudi. »Ko se je odpravljal na goro, se je prišel poslovit od mene. Kot bi slutil,« je nekoč opisoval svoje spomine Slavc. Peklenski mraz na vrhu sveta je zajel trojko Staneta Belaka Šraufa, Stipeta Božića in Ang Phuja. Ko so prišli nižje, je šerpi spodrsnilo. Odšel je brez slovesa.
Svet podvodne tišine
»Meni je dovolj globina do 20, 30 metrov. Je globlje kaj drugače?« je vedno rad poudarjal in hkrati skupaj z Nedeljskim dnevnikom in potapljači organiziral veliko čistilnih akcij v slovenskih rekah. Za podvodni svet ga je navdušil njegov sin Matej, Slavc pa je dokazoval, da tudi kot petdesetletnik lahko postaneš odličen potapljač, vseh let kot da ni nosil v nahrbtniku.
Nekoč je svet obvladoval z radijsko postajo, pozneje s kamero in fotoaparatom, vedno pa s svojim smelim pogledom na vse okoli sebe. »Ali si bil kdaj v škripcih?« sem ga spraševal in povedal mi je dve ali tri prigode z gora. Vedno je spoštoval napotke narave, izkušnje drugih in svojih in hodil po svetu, ki se marsikomu zdi kot svet adrenalina in nevarnosti. On je le po robovih življenja stopal bolj varno, kot je varna hoja po slovenskih cestah. Le na en rob je pozabil. Na lastno zdravje.
Tudi zato sem jezen. »Mater«, Slavc, toliko stvari je, ki bi jih lahko naredil, ti pa greš kar tako na oni svet. Pozdravi Himalajo, pozdravi podvodne globine, pozdravi radijske valove, pozdravi fante, ki so tam: Šraufa, Nejca, Toma, Ang Phuja. Pozdravi naše sanje…
Tomaž Bukovec