Večer: Turno smučanje / Debeli vrh / Na ''bejbiki'' se je snela jeklenica
Turno smučanje
Danilo Tič: Turno smučanje združuje pohodništvo, gorništvo, smučarske teke in smučanje
Pomeni pa še mnogo več, saj imamo mnogokrat priložnost pustiti svojo sled v novozapadlem snegu, zaviti zunaj ustaljenih poti, učiti se o snegu, plazovih, orientaciji in uživati v pobeljeni naravi. Pojavilo se je pred več kot sto leti, pravi razmah pa je doživelo v zadnjih 30 letih predvsem v Alpah.
Turni smučarji uporabljajo smuči za lažji vzpon na goro in hitrejši spust v dolino. Turna oprema je prilagojena hoji s smučmi in smučarskim spustom po gorskih terenih. Zavzema prostor med turnim pohodništvom po obronkih Pohorja in ekstremnim smučanjem preko sten in spustov z najvišjih vrhov sveta. Po množičnosti lahko uvrščamo turno smučanje ob bok teku na smučeh. Dejavnost je primerna za vse starostne skupine in za takšno smučanje je potrebna le zadostna debelina snežne odeje, ki je v času po hudih zimah vse do junija. Najprimernejša smuka je v sredo- in visokogorju. Kdor se želi ukvarjati s turnim smučanjem, mora obvladati osnove alpskega smučanja, hojo v zimskem svetu, poznati mora nevarnosti zunaj urejenih smučišč in znati mora uporabljati plazovno žolno, ki je naprava za odkrivanje zasutih v snežnem plazu.
Oprema
Oprema za turno smučanje je namenjena vzponu na goro, zato so na smuči nameščene turnosmučarske vezi, ki so pregibne in omogočajo hojo. Ker pa je podlaga smuči gladka, nanje namestimo kože, ki omogočajo dober oprijem smuči s snegom, da ne drsi nazaj. Pri spustu jih moramo odstraniti. Ker mnogokrat v gorah naletimo na poledenela pobočja, moramo za vzpenjanje v takšnih razmerah namestiti srenače (dereze za smuči), če hočemo napredovati ali nam ni do tega, da bi sneli smuči in nadaljevali vzpon peš.
Turnosmučarski čevlji so pregibni, za hojo udobni, podplat ima gumo, kot jo imajo gojzarji. Ko jih preklopimo na smučanje, so trdi kot čevlji za alpsko smučanje. Za turne vezi, čevlje in smuči je značilno, da so narejeni tako, da odgovarjajo na vprašanje, koliko hodiš in koliko smučaš. Ta parametra sta povezana s težo opreme, to pa z vodljivostjo smuči, plovnostjo v pršiču, širino smuči. Novi materiali in želje turnih smučarjev so pripomogli k oblikovanju smuči za različne namene. Tako veliko alpinistov uporablja kratke smuči za dostope pod stene, tekmovalci v turnem smučanju imajo zelo lahke karbonske smučarske čevlje in enostavne lahke vezi. Tisti, ki želijo voziti pršič, imajo širše smuči, težje vezi in čevlje.
Zelo pomembne so smučarske palice, ki morajo imeti širše in gibljive krogce. Koristno je, če so zložljive. Poleg navedene opreme za turni vzpon in spust moramo imeti še lopato, sondo in lavinsko žolno za varnost. Tisti, ki se resneje ukvarjajo s turno smuko, pogosto posegajo po ABS-sistemih napihljivih balonov, ki te obdržijo na vrhu plazu. Za turno smučanje je potrebna tudi druga oprema za gibanje v zimskem gorskem svetu, kamor spadajo primerna oblačila, nahrbtnik, vetrna oblačila, rokavice, sončna ali smučarska očala, zaščitna krema, prva pomoč, telefon, baterija.
Kam na turno smuko
V širši okolici Slovenije je množica turnih smuk različnih težavnostnih stopenj. Začetniki se lahko podajo na turno smuko kar v okolici smučišč. Na Štajerskem videvaš v zimskih mesecih ogromno turnih smučarjev na Mariborskem Pohorju in Golteh. Nekoliko manj jih je v okolici Rogle, Ribniškega Pohorja in Kop. Za Korošce je najbolj priročna Peca. Na Gorenjskem so priljubljene lokacije za začetnike na Krvavcu, Zelenici, Voglu, Kobli, Soreški planini. Primorci prisegajo na Kanin in Sella Neveo.
Za izkušene je turno smučanje raj. (Iztok Noč, LTO, Kranjska Gora)
Kako začeti turno smučanje
Če v vas tli želja, da bi to preizkusili, je to dober izziv, saj je turno smučanje primerno za mlade in starejše. Opremo za turno smuko si je mogoče izposoditi, kar je za začetek nizek strošek. Pri pridobivanju teoretičnih in praktičnih znanj lahko izkoristite izkušnje in znanje gorskih vodnikov.
V tečajih in na turni smuki zagotovijo znanja, ki vam bodo pomagala pri tej dejavnosti. Če želite zmanjšati tveganja, morate nenehno obnavljati znanja in pridobivati izkušnje. Ko podvomite o svojih sposobnostih, pa bi kljub temu želeli turno smučati, pokličite gorskega vodnika, ki vam bo zagotovil varnost in dobro počutje. Če je le mogoče, na ture ne hodite sami!
Danilo Tič
Debeli vrh
Janez Mihovec: Razgledno prečenje nad Pokljuko
Včasih človeka zamikajo predvsem lepi razgledi. Zaviti je treba na Pokljuko in tod se razgledi ponujajo sami po sebi. Opraviti je treba prečenje med Mrežcami in Viševnikom in priča smo čudoviti gorski pokrajini. Zanj je treba imeti popolno zimsko opremo, za povrh pa še turne smuči.
Začnemo lahko pri hotelu Šport in se sprehodimo do planine Javornik. Nad idilično podobo pašne planine se razprostira gorski greben, ki je naš cilj. S planine zavijemo v gozd in se po pobočju povzpnemo do Blejske koče na Lipanski planini. Široke poti je prav hitro konec in po ozki stezi se po vedno redkejšem macesnovem gozdu strmo dvigamo v višino. Ob gozdni meji nekaj nad 1800 metrov visoko strmina popusti. Sledi položno pobočje in končno pridemo do sedla med Vrhom Razorja in Mrežcami. Globoko pod nami je dolina Krme, nad njo pa osrednji del Julijski Alp s Triglavom na čelu in grebenom, ki se vleče preko Rži do Rjavine. Lepše pravzaprav ne bi moglo biti.
Zimska idila s Triglavom na dosegu roke Blejska koča na Lipanski planini
Na naši levi vidimo kopasti vrh Debelega vrha. Večina obiskovalcev gora se zadovolji z Mrežcami na naši desni, a ta lepa gora tokrat ni naš cilj. S sedla odsmučamo proti Debelemu vrhu vse do sedla med Debelim vrhom in Vrhom Razorja. Cilj se zdaj ponuja sam po sebi. Povzpnemo se po kopastem pobočju in na višini 1962 metrov se pride tudi na vrh.
Sedaj je na vrsti tisto najlepše v gorah: malica, martinčkanje na soncu in obvezen čvek. Življenje je lahko res lepo. Za vrnitev so nam na razpolago tri možnosti. Prva je odsmučati do kolovoza pod vrhom in oddrseti do Blejske koče in nazaj na Pokljuko. Vendar pa je v človeški naravi, da znamo zakomplicirati tudi tam, kjer se da zadevo izpeljati tudi enostavno. Ideja je namreč odsmučati kar naravnost po pobočju navzdol do gozdne meje in nato naprej po gozdu v smeri Rudnega polja, kjer naj bi bila, vsaj po zemljevidu, gozdna cesta na dosegu roke. No ja, ideje so eno, realnost pa nekaj drugega. Cesta, ki naj bi bila načelno blizu, je prav nemarno daleč stran. Pod gozdno mejo se smučanje sprevrže v divje slalomiranje in objemanje dreves, z obveznim prevračanjem sem in tja po pobočju. Ko le enkrat pride cesta na vrsto, je ta prava odrešitev. Kar sem v svoji neprekosljivi "modrosti" izkusil, odsvetujem vsem drugim. Ja, z leti nekateri postanejo modrejši sami po sebi, drugi pa moramo skozi mukotrpni trening, če nas v to prisilijo neprijetne izkušnje.
Bistveno boljša ideja je smučati do gozdne meje, nato pa ostro zaviti po zahodu in se pod grebenom in za Velikim Selišnikom prebiti pod Srenjski preval. Zdaj smo iz najtežjega. Pred nami je nenavadna severovzhodna stena Viševnika, ki jo pravzaprav od nikoder ne moremo videti, razen če se ne odločimo za potepanje po samotnih vrhovih nad Pokljuko. Pobočja pod Viševnikom ponudijo krasno turno smuko do Kačjega robu. Rob obkrožimo in smo spet pod gozdno mejo. K sreči je tod macesnov gozd še sorazmerno redek in po sorazmerno odprtem svetu smučamo do pravzaprav vedno zgažene poti na Viševnik. Ta gora je nekaj posebnega. Poleti njena travnata pobočja niso izstopajoča, ko pa pade prvi sneg, se sorazmerno nezanimiva gora spremeni v mogočno trikotno piramido.
Po toliko truda, kot smo ga opravili do tega trenutka, verjamem, da ga ni junaka, ki bi se mu dalo povzpeti še na manj kot uro oddaljeni vrh. Bolj udobna varianta je odsmučati po nekdanjem vojaškem smučišču naravnost do Rudnega polja. Nekaj zadovoljstva ponudi elegantno smučanje ob srečevanju tistih, ki šele sopihajo v klanec. Ja, če bi privoščljivost gorela!
Vsega tega je konec na Rudnem polju. Z vso opremo je treba nekako priti do hotela Šport, ki je, glej ga, zlomka, tri do štiri kilometre proč. Ker ga ni junaka, ki bi polno otovorjenega pohodnika z ustrezno proizvodnjo potu, ki s sabo vlači še smuči, vzel v avtomobil, je treba kar lepo odpeketati do avtomobila. Tokrat posebne privoščljivosti ni več. Drugi se lepo vozijo mimo, ti sam pa pošteno krevsaš ob cesti po celodnevnem potepanju, ko ti jezik visi do tal. Vendar je tudi to čar. Čar videti nekaj popolno lepega in popolno neuporabnega in pri tem preživeti čudovit in tako popolno nekoristen dan, ki izpolni dušo in srce.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Na "bejbiki" se je snela jeklenica
Na vlečnici Bellevue, med smučarji bolj znani pod imenom "bejbika", se je v četrtek popoldan snela jeklenica.
Nezgoda na vlečnici Bellevue na Mariborskem Pohorju je na srečo minila brez poškodovanih.
Kot je povedal Janko Breznik, tehnični vodja Športnega centra Pohorje, se je nesreča zgodila, ko je smučar zapustil vlečnico in močno napel sidro, pri čemer je sidro zanihalo in zadelo v pogonsko postajo. Zaradi trka v vzvod je iz vlečnice popolnoma izpadla jeklena vlečna vrv. Med nesrečo je bilo na vlečnici deset smučarjev, nobeden od njih pa bo besedah Breznika ni bil poškodovan. Do vseh smučarjev je stopil reševalec, a ukrepanje ni bilo potrebno, na srečo jo je najslabše odnesla čelada enega od smučarjev. Kot je povedal eden od očividcev, je jeklenica pri spodnji postaji zadela strojnika, ta pa razen bolečin ni imel vidnih poškodb. Vlečnica je bila hitro popravljena in normalno obratuje, Breznik pa je prepričan, da se tovrstna nesreča v kratkem ne bo več zgodila, čeprav je strah vedno prisoten. "Šlo je le za seštevek nekih stvari, ki se ne zgodijo vedno," je dejal Breznik. (mbk)