Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Spomin na mlade dni

nedelja, 5. januar 2014, ob 05:29, Peter Rožič, ogledov: 2627

Pred kratkim preminuli Franci Primožič - Krvin (1930–2013) je bil v Tržiču poznan predvsem kot lovec, da je bil v mladosti vsestranski športnik smučar (tekmovalec) in alpinist ter mnogo let član GRS Tržič, pa ni tako znano.

Predvsem alpinistična dejavnost je razen ozkemu krogu njegovih nekdanjih sotrpinov (žal so že skoraj vsi pokojni) sedanji generaciji bolj malo znana. AO Tržič se je pridružil leta 1947 in bil nekaj let tudi njegov načelnik.

Kjer je volja - tam je pot!

Pred tremi leti, ko sem iskal podatke o obisku tržiških alpinistov v Lienških dolomitih sem se oglasil pri njem in dobil o tem obilo podatkov. Posodil mi je tudi precej slikovnega materiala in dovolil objavo. Njegova soproga Mira mi je sedaj dovolila še vpogled v njegov planinski arhiv. Obsega veliko slik in zapisev zbranih v obširen planinski dnevnik (več sto strani). Iz teh zapisov je razvidno, da je veliko plezal s takratno generacijo tržiških alpinistov (Jože Januš, brata Perko, Kopač, Radon, brata Peharc, Janez Primožič st., Kralj, Pintarič in drugi). Nabralo se je lepo število za tisti čas kar zahtevnih smeri med drugim Bavarska, Gorenjska, Jugov steber, Čopov steber, Prusik-Szalay v Triglavu, prvenstvene v Trenti, Raz Jalovca, Dibonova v Špiku in še vrsta lažjih smeri v Julijcih in Kamniških Alpah in večkrat večino smeri v domačem Storžiču. Tudi v Prenju so bili leta 1956. Prvič je bil v tujini leta 1950 v Avstrijski gorski skupini Gesause in Gross Wenediger, leta 1959 v Lienških dolomitih, večkrat na Grossglocknerju in leta 1966 na Mont Blancu. Vseskozi je bil tudi gorski reševalec (med člane sprejet leta 1952).

Na koncu obširnega zapisa dejavnosti od sredine leta 1949 do konca leta 1953 je zapisal:
Mnogo spominov je zapisanih v tej knjigi. Pisala jih je roka gornika, ki je bolj pripravna za kladivo in cepin, toda njih pravi pomen se čuti le tedaj, ako ga človek sam izkusi. najlepši spomin pa ostane pač v srcu in je skrit in dostopen le tistemu, ki ga hrani.

Ko bom v starosti, ako jo dosežem, prebiral te spomine se bom spominjal lepih dni mladosti, katera se nikoli ne vračajo. Takrat bodo po naših poteh hodili zopet mladi ljudje, se veselili, ali pa bodo iskali utehe srca v gorah, katero v dolini ne najdejo. Tudi meni so gore drugi dom, ljubim jih in hvaležen sem jim za vse lepe urice, ki sem jih prebil sredi med njimi.

Krvin - Slap, 4. XII. 1953

Leta 1950 je v skupino Gesause in okolico Gross Wenediger odšla prva večja skupina slovenskih alpinistov pod vodstvom Joža Govekarja. V skupini je bil tudi Joža Čop, ki je kot je zapisal Tine Orel v PV 52/53 (več nadaljevanj) tam praznoval svojo 30 letnico alpinističnega udejstvovanja.

 Odlomek iz Francijevega dnevnika (prepis)

15. julij 1950
Želja od blizu videti in plezati v tujih gorah se mi je končno izpolnila. Z skupino 18 slovenskih alpinistov sem bil določen v inozemsko odpravo. Moje veselje je povečala še novica, da greva na to odpravo skupno z Januš Jožem. Poznava se skupaj v navezi, deliva si priboljške in neomejno tovarištvo vlada me nama. To nama je bil porok za lepe uspehe.

21. VII. 1950 Rosskuppenkante
5. ura zjutraj. Še vsi zaspani smo letali okrog koče in gledali za vremenom, ki ni kazalo dobrega lica. Bili smo v dvomih kako se bo iztekla tura, ako nas dobi nevihta. Kljub vremenu smo ob pol 6h odrinili od koče. Opremljeni s klini, vponkami, zankami in dvojno vrvjo smo enakomernih korakov hiteli proti vstopu Rosskuppenkante. Kljub temu, da se vidi stena iz koče precej blizu smo do vstopa porabili 2 uri. Tik nad nami se je dvigala stena, ko smo po grapi zavili v desno proti razu in dospeli do stojišča kjer smo se navezali. Za hip smo še oklevali radi vremena, toda kazalo je na boljše in to je dobro uplivalo tudi na nas. Prvikrat od kar plezam sem bil topot navezan na dvojni vrvi. Ravno tako Januš.

Bila sva zelo radovedna te plezarije obenem pa sva si ob stisku roke voščila srečo in pripravljenost. Da o tovarištvu in medsebojni pomoči, sploh ne govorim.

Prva sta plezala Vavken Egon in Šavelj Marjan nato pa midva z Jožem. Skozi celo smer smo se držali skupaj samo proti vrhu sta nama onadva nekoliko ušla.

Že prvi raztežaj je dal slutiti na težkoče, ki bodo v steni stale nasproti. Kljub temu smo tri dolžine hitro premagali. Tu pa smo bili že na razu in seveda v steni. Tik nad nami so se bohotile gladke plošče čez katere ni prehoda. Morali smo zato prečiti v desno cca 30 m in to ob zelo bornih oprimkih in stalni izpostavljenosti. Pod nami je zeval prepad 250 m in bi padec enega v navezi bil lahko usoden za oba. Toda s previdnostjo in dobrim varovanjem smo bili hitro čezenj. V prečki smo našli že zabite kline in se istih v polni meri poslužili. Varovanje je od tu pa do vrha možno samo ob klinu ker stojišč ni veliko. Za varovanje sigurnih pa prav nič.

Nad prečko smo zopet zavili levo navzgor ter po dveh dolžinah dospeli pod najtežje mesto. Nemci ga nazivajo »Heinriss«. Je to navpična plošča, ki se zgoraj razcepi v malo izrazit kamin. Čez ploščo pa vodi razpoka v kateri so že zabiti klini. Mesto je zelo eksponirano in smo ga premagali z pomočjo stopnih zank. Najtežji je prestop iz kamina v levo kjer moraš čez grebenček, ki nima oprijemov. Za grebenčkom pa je možno varovanje ob klinu

Še ena dolžina nad »Heinrissom« in stali smo pod najbolj izpostavljenim mestom - »pod lusko«. Ker je Joža bil na vrsti kot prvi v »Heinrissu« sem moral prek luske plezati prvi jaz. Z nogo in roko za lusko, ko ti drugi del telesa visi prosto v zraku, sem se počasi plazil navzgor. Ves čas imaš občutek, kot da visiš v zraku in ti luska vsak hip uide iz pod nog. Mesto je najbolj izpostavljeno ter je treba klinov. Zabil sem svojega. Pod malim previsom se spustiš iz luske in po dobri skali prečiš v levo ter prideš na sam glavni raz. Tu sem nato varoval ob klinu.

Nad varovališčem pelje smer nekaj časa navzgor, nato pa zavije zopet desno čez prečko, ki je bila že večkrat usodna. To priča spominska plošča zabita in vzidana v skalo. Prečka nima posebne težave in so bile tu vzrok za nesrečo večinoma samo neprevidnost in tekmovanje za čas. Nad prečko se stena poleže toda kljub temu ne popusti na težkočah. Čisto do vrha moraš pravilno varovati drugače si lahko zaključil z življenjem. Izstopili smo po pet urnem plezanju in dosegli normalni čas. Stena je skozi zelo izpostavljena 80 – 85°. Plezarija je v sled kompaktne skale odlična in je res pravi užitek. O kakem kamenju ali krušljivem terenu tu ni vprašanja. Smer je v vodiču ocenjena z V. in VI. stopnjo. Pravilna nova ocena pa je IV. zgornja meja in mestoma pete stopnje. V smeri je cca 25 klinov, ki zelo pomagajo pri prehodih.

Ker nas je niže čakala skupina, ki je izstopila pred nami iz Johan – Zimmer smeri smo se takoj odpravili na povratek. Pospravili smo opremo ter se po grebenu približali Peternphandlu in po njem tudi sestopili. Vreme, ki nam je bilo čez dan naklonjeno je proti večeru razneslo svojo jezo in nas obdalo z dežjem in vetrom. To nas ni jezilo, ker smo se itak drugi dan odpravili iz Gesause.

 

V Gesause je tržiška naveza Primožič - Januš plezala:
1. 17. VII. 1950 Johan – Zimmer weg (III/ IV), Hohtor (2369 m)
2. 19. VII. 1950 Pfandl – Maischberger weg (IV+/V) Hohtor (2369 m)
3. 21.VII. 1950 Rosskuppenkante (IV+/V, današnja ocena VI+ / 5, A0) Rosskupp (2152 m)
Sestopali pa so po Peternpfandl-u (I/II, označena a ne zavarovana)

Takih zanimivih opisov je v njegovem dnevniku cela vrsta. Veselje ob uspešno opravljenih vzponih, udarniško delo pri obnovi planinskih postojank, gradnji bivaka in tudi težki trenutki v reševalnih akcijah. Skromna oprema in velika želja, ki je bila prisotna povsod nista bili ovira, da nebi plezali čeprav so se velikokrat na ture podajali z kolesom (Vrata, Tamar, Trenta) na alpinistični tabor na Okrešlju pa so se podali preko Javorniškega sedla na Jezersko in čez Savinjsko sedlo kar peš.

Ob prebiranju zapiskov me je presenetilo to, da o njegovi plezalski dejavnosti, čeprav sem ga poznal od svojih alpinističnih in reševalskih začetkov v začetku sedemdesetih let, tako malo vem. Nikoli ni kaj dosti govoril o tem o čemer priča tudi to kar mi je povedal njegov prijatelj in plezalec Juri Radon, ki kljub 79 letom še vedno aktivno pleza, ko sem mu poslal nekaj zapisov o skupnih vzponih (Čopov steber, prva zimska ponovitev Direktne in Matevževega stebra v Storžiču). Pravi, da do sedaj ni vedel za njegovo pisanje.

Njegovi zapisi so veliko bolj zgovorni zato sem v njegov spomin izbral del tega obsežnega zapisa. Kot je Franci zapisal so to spomini na dogodke, ki se nikoli ne vračajo, da pa se povsem ne izgubijo gre velika zahvala njegovi soprogi Miri. Njena želja je , da ta del njegovega gradiva v katerem je veliko podatkov o takratnem delovanju AO in GRS Tržič shranimo v arhivu.

Peter Rožič

Vir:

Vse pisno gradivo in slike so iz arhiva Francija Primožiča – Krvina
(Krvin je domače hišno ime stare tržiške gostilne od koder izhaja njegov rod)

Oznake: ALP

Komentiraj (1):

Peter Podgornik, nedelja, 5. januar 2014, ob 10:42

Franc Primožič, je bil aktiven udeleženec prvih alpinističnih taborov, organiziranih po drugi svetovni vojni v takrat malo znanih stenah po Trenti. S to generacijo plezalcev se je dejansko začelo bolj načrtno raziskovanje gora, ki so bile prej zaradi ostrih meja in vojn težje dosegljive.

Plešivec nad Zadnjo Trento;
Centralna smer: VI/IV-V, 350 m, 6 h
Franc Kopač in Franc Primožič, 16. 8. 1952

Prva smer v SZ ostenju Véverice/Plešivca in po do sedaj znanih podatkih druga v primorskih stenah, ki je zadišala po šesti stopnji.

eXTReMe Tracker