Gorski reševalec (št. 4), Pogovor: Klemen Belhar - Boštjan Fon
Spoznal sem ga po nekem reševanju. Reševalci smo bili utrujeni. V miru smo se hoteli pogovoriti in popiti pivo. On pa je bil glasen, preveč iskren in ves čas je govoril. Ni mi bil všeč. Ko sem ga srečal drugič, je bil še vedno tak. Spoznal sem, da je enak tudi prek elektronske pošte. Piše glasne besede. Tak je! Ko sem to sprejel, sem spremenil odnos do njega. Iskrenost šteje. Pozneje sem izvedel, da teče, da je on pisal Mravljetovo knjigo in še kaj. Postal mi je skoraj všeč. Človek, s katerim bi popil pivo ali dve. Boštjan Fon je novinar Slovenskih novic, z njim sem se pogovarjal o njegovem delu. Največkrat namreč prav on poroča o delu gorskih reševalcev. Je naš sopotnik, nekakšen dopisni član GRZS.
Je to, da poročaš o nesrečah v gorah, stvar poklicne nuje ali stvar tvojega osebnega zanimanja?
Profil našega dnevnika je tak, da poročamo o vseh najpomembnejših dogodkih v naši državi, kamor nesreče v gorah seveda spadajo. Dejstvo pa je, da sem sam osebno, glede na to, da sem celo življenje povezan z gorami, tudi osebno radoveden o razpletu in predvsem vzrokih za tak dogodek. Prav zaradi prej povedanega skušam v poročanju o dogodku na bralca delno apelirati s preventivno informacijo, ki jo dodam grobemu tekstu o dogajanju, in morda na ta način prispevati nekaj drobnega, da bi se v prihodnosti takšnih dogodkov v gorah pripetilo čim manj.
Poročanje o nesrečah je verjetno precej terensko delo?
Sam sem zagovornik tega, da dober novinar nikoli ne bo dobil zgodbe za ekranom računalnika v topli pisarni. Potrebno se je odločiti, kako in kaj v svojem poslu. Da, potrebno je nase "natveziti" opremo, na hrbet vreči nahrbtnik in "hajd" v breg. Pa ne samo pri poročanju o dogodkih v gorah, vsako dobro zgodbo je potrebno začutiti in osebno preveriti na terenu pri ljudeh in ne se zanašati na povedano, sugerirano ali morda celo plačano posredovano informacijo.
Je terensko delo napor ali tisto, kar je lepši del tvojega poklica?
Terenski del je napor, a vendar sam poleg skoraj vsakodnevnega zahajanja v hribe še aktivno igram hokej na rolerjih v Avstriji in Italiji ter vsako leto tečem na kakšnem maratonu ali dveh, tako da mi je trening v obliki fizičnega napora v veselje in nikoli niti najmanj ne pomislim na napor. Poleg tega sem zagovornik teorije, da ni slabega vremena, lahko je le slaba oprema ali slaba volja, to pa se da nadomestiti ali odgnati. Če ne morem drugače, grem iz Završnice do Valvasorjevega doma zjutraj na kavo, medtem ko moji stanovski kolegi čemijo za kakšnim šankom ob burnih razpravah ter petih cigaretah. Tako najdem nekaj minut tišine, spokoja, pa še večkrat se mi zgodi, da imam v glavi zgodbo že spisano, ko se vrnem v dolino. No, glede tega Valvasorjevega vzpenjanja sem pravzaprav med tistimi, ki gremo nekajkrat na teden navzgor, letos sem bil gor do doma nekaj manj kot 150-krat.
Reševalci nekaterih nesreč in reševanj ne pozabimo. Kako pa je s tabo? Je kakšna nesreča, ki bo vedno s tabo?
Naj se sliši še tako čudno oziroma brezsrčno, toda nesreč nikoli ne tovorim v svojih mislih. Glede na to, da imam pred seboj vsakodnevno takšne in drugačne "črne" štorije, je potrebno narediti neko mejo, do koder sem v tako zgodbo lahko osebno vpleten, naprej pa ne. Glede nesreč v gorah se vsake toliko spomnim kakšnih nesrečnih trenutkov, sploh tistega iz Repovega kota, ko je pes potegnil mlado dekle v globino, pa leta nazaj, ko je z Grintovca, čez Streho, zdrsnil znančev sin, s katerim sem se še pol ure prej pogovarjal na vrhu. Velikokrat, ko se ozrem proti primorskim vršacem, pa se spomnim dveh mladih alpinistov z Mangarta, ki ju zaradi vremenske ujme ni bilo moč oteti zli usodi na vrhu.
Kako ocenjuješ javno podobo GRZS?
Zadnja leta se v javnosti GRZS ne prikazuje več kot neka honorarna pogrebna služba, ki gre v gore po mrtve. Dejansko se je še v času, ko je bila GRZS v okvirih PZS, naredilo malo za podobo reševalk in reševalcev med ljudmi. Glede na to, da se samostojno delovanje GRZS v javnosti odobrava, poleg tega pa še sami reševalci znajo med pohodniki z drobnimi nasveti in pomočjo pokazati, kako se gre varno v gore, kar je dodaten plus v dojemanju podobe reševalcev na splošno.
Kakšno pa je tvoje mnenje o GRZS?
Na kratko: brez GRZS bi našim goram manjkali koščki predanosti in drobci požrtvovalnosti in bi bil zato mozaik celotnega dojemanja slovenskega gorništva okrnjen.
Zakaj je poročanje o nesrečah v gorah zanimivo? Je to res tako iskano branje ali le uredniška odločitev ali gre celo za kakšen drug razlog?
Poročanje o nesrečah v gorah je le del sestavljene celote poročanja o izrednih dogodkih. Slovensko bralstvo je specifično in zahteva ne le kratke notice o dogodkih, temveč izčrpno poročanje ter morda celo del strokovne analize. Takemu trendu se seveda mora prilagajati uredniška politika.
Reševalci rešujemo. Le malo pa se sprašujemo o obveščanju, ki je s tem povezano. Misliš, da bi ob nesrečah morali biti bolj pozorni na to, kakšno utegne biti medijsko poročanje?
Zagotovo ste opazili, da se je način poročanja o nesrečah v gorah pred recimo desetletjem ali danes korenito spremenil. Razlog je iskati v tem, da se je s časom tudi pri nas, novinarjih, le spoznalo, da naj reševalci delajo svoj posel, komentarje in izjave pa naj se išče pri eni in edini osebi, to je vodji reševanja. Veste, vsake oči imajo svojega malarja, in če si dobil podatek od tega in onega ter tretjega, je v večini primerov nastala ena čisto navadna zmeda. Tako pa vodja akcije da podatke in strokovno pojasni reševanje, potem pa je od vsakega novinarja, njegove sposobnosti in iznajdljivosti ter tudi rutine odločilno, kako bo spisal poročilo o dogodku za svoj medij. In nazadnje, če daš nahrbtnik na ramo in greš do tja, kjer se dogaja celotna situacija, sam osebno vidiš, začutiš utrip dogajanja. Če sediš v pisarni, pa odločilnih drobcev za dobro zgodbo ne vidiš.
Novinarji bi radi izvedeli skoraj vse, zagotovo pa več, kot mi smemo izdati. Kje bi po tvoje morala biti ločnica med tem, kar naj javnost izve, in tistim, kar je stvar zasebnosti ponesrečenca in reševalcev?
Vedno se bomo prepirali okoli tega, sam osebno bi res rad kot novinar izvedel vse, toda tudi mi imamo svoj kodeks in pravila, ki se jih ne sme kršiti. Obstaja meja tudi v našem poklicu in ta, ki želi, da ima neomadeževano ime, bo poročilo spisal tako, kot zahteva uredniška politika, a kljub temu ne bo šel čez mejo dobrega okusa. Kaj naj izve javnost? Po mojem mnenju javnost bolj kot kaj drugega zanima samo delo reševalcev v primeru, lokacija z razlago razmer v danem trenutku ter zaključek akcije s strokovno razumljivim povzetkom.
Meniš, da bi GRZS morala imeti bolj razdelan sistem stikov z javnostjo? Če da, zakaj in kako?
GRZS ima odlično in sproti ažurirano spletno mesto, kar je v pomoč pri našem delu. Morda pa bi veljalo pomisliti na predlog, ki sem ga sam že izpostavil odgovornim pri GRZS. Menim namreč, da bi se pri GRZS lahko angažiralo človeka, ki bi v primeru večje nesreče v gorah bil edini predstavnik za stike z novinarji. Ta oseba bi pridobila informacije od vodje akcije, jih primerno obdelala in posredovala naprej, ob tem, da bi ta oseba v primeru daljšega reševanja sama odšla na teren in čakala na primernem mestu na prve informacije s strani reševalcev, poskrbela za stike z novinarji in morebiten fotomaterial. Tako se ne bi s telefoniranjem motilo reševalcev na terenu, vzpostavil bi se red in hkrati bi se pokazalo, da je stopnja organiziranosti GRZS na visoki ravni.
Nam opišeš, kaj bi bilo zgledno sodelovanje med reševalci in novinarji? Med reševalci in tabo?
Ko sem še kot smrkavec hodil po gorah, sem se od starih gornikov naučil par osnov gorskega bontona, ki temelji na zaupanju in tovariški pomoči. Poglejte, ko se zgodi nesreča, smo tako reševalci kot novinarji v istem dogajanju. Vsi želimo iz tega potegniti optimalno, kar se le da. Reševalci opraviti delo na nivoju in pomagati, kot se le da, novinarji pa poročati tako, kot zahteva naš poklic. Sam osebno imam po vseh postajah GRS tako prijatelje kot te, ki me ne marajo, a tudi na slednje nisem jezen, ker mi vsak, ki ni zadovoljen s tem, kar delam, to pove v obraz. Zato take ljudi navkljub njihovemu negodovanju cenim. Zahrbtnosti in hinavščine pri reševalcih nikoli nisem srečal in zato se tudi sam tako obnašam v relaciji do njih samih. Zgledno sodelovanje pomeni odpreti pogovor, ga odkrito voditi in ob tem imeti svoje argumente ter se hkrati pripraviti na to, da ima sogovornik nasprotne, ki so konkretnejši in strokovnejši. Neko mrmranje za hrbtom, opravljanje ter zavijanje z očmi ne vodijo nikamor, beseda, pa če je še tako težka, a povedana naravnost in brez zadržkov, ki pa kljub vsemu ni žaljiva, je najbolj cenjena z moje strani in, verjamem, tudi s strani reševalcev.
Na kaj pomislite najprej, ko prejmete prvo informacijo o nesreči?
Sam sem bil večkrat v gorah v takšnih situacijah, ki niso prav blagodejne za zdravje, pravzaprav so bile zoprno nevarne za moje življenje. Takrat nisem mislil samo nase, temveč na tiste, ki me čakajo v dolini, in sem se zato vsakič potrudil, da sem živ in zdrav prišel domov, kmalu pa sem pohajanje po gorah v nemogočih pogojih opustil prav zaradi misli na domače. Zato ob prvem klicu o reševanju najprej pomislim na tiste, ki so najbližji reševalcem. Sredi sneženja, hladu, ki reže do kosti, ter noči gre oče od doma s kolegi v gore po ponesrečenca, doma pa ostanejo soproga in otroci. Prva misel gre dekletom, ženam, materam in sestram reševalcev, ki verjamem, da ne zatisnejo očesa, dokler se njihovi fantje, možje, očetje ali bratje ne vrnejo domov.
Ali menite, da država za reševalce naredi dovolj v smislu financiranja in odnosa do same GRZS?
Država je bila vedno mačeha takim, ki so svoj prosti čas namenili humanitarni dejavnosti. Ena večjih bedarij, ki si jih je privoščila sedanja vladajoča garnitura, je klestenje sredstev gorskim reševalcem in prostovoljnim gasilcem, hkrati pa zaradi zahtev NATA za okrogel milijon evrov kupuje čelade profesionalni vojski, ki je Slovenija po mojem osebnem mnenju sploh ne potrebuje, vsaj v takšnem obsegu in obliki ne. Morali bi se začeti, in to s strani države, postopki za postopno profesionalizacijo gorskega reševanja. Morda bo kdo od odgovornih celo prebral tole naše zapisano, zato bom glasno povedal, da je GRZS oziroma gorsko reševanje po slovenski doktrini in z razumevanjem po naše neke vrste blagovna znamka države, presežek Slovenije, ki pa niti pod razno ni ovrednoteno ter postavljeno na ustrezno mesto. Ne le da bi iz delovanja gorskih reševalcev Slovenija lahko potegnila protokolarne koristi, tudi kaj bolj otipljivega bi se dalo v prihodnosti dobiti s profesionalizacijo gorskega reševanja.
Klemen Belhar