Anže Čokl: Mrhovinarji tudi med planinci in gorniki?
Zgodilo se je nekega decembrskega dne, leta gospodovega 2013. Letu so bili šteti dnevi in po uvodnih – s snegom, ledom in nizkimi temperaturami presenetljivih dneh konec novembra, je kazalo, da bo zima tista ta prava. Čisto ta prava! Ampak vremenska božanstva (z materjo naravo na čelu) so se odločila, da nas ne želijo razveselit.
Do pravega sneženja smo tako morali čakati še (skoraj) cel december. In še to sneženje, ki je prišlo, je naravo obarvalo belo šele nad višino nekje 1500 m. Dne 26. decembra smo se tako še petič v decembru odpravili na Vršič z željo po snegu. Prek božiča in mnoge prejšnje dni smo ga tam “na višini” zaman iskali, a smo vendarle imeli priliko opazovati naraščujočo snežno oddejo in pozorno spremljali razmere.
Ker je po našem dejanju in objavi z naslovom Gaženje na vrh Šitne glave s simfonijo plazov precej završalo, in ker se rad obdregnem ob pregovorno slovenske šege, se bom v nekaj stavkih posvetil še temu zadnjemu fenomenu, ki se ga splošno imenuje mrhovinarska spletna javnost in kar je bila reakcija na naše – kot se je zapisalo komentatorju – abotnemu dejanju… Torej kratko posvetilo ljudem, ki delijo nasvete, ocenjujejo razmere in pridigajo z varnega udobja in spletne anonimnosti domačega kavča.
Objava je v samo tednu dni dobila 6.437 ogledov, na socialnih omrežjih pa prejela nesluteno število bedastih “všečkov” in deljenj vseh sort. Je bil kriv naslov, vsebina, samo dejanje ali kaj tretjega?
Danes, ko so se strasti umirile, je razlog jasnejši. Objava je bila v slabem vremenu in sicer splošni slovenski brezbrižnosti ter ob očitno vse bolj nestrpnem pričakovanju kaj bo prineslo novo leto – nalašč kot kost za glodanje posameznikom, ki “o vsem vse vedo”. Če kdo ni prebral objave, naj si jo prebere, preden nadaljuje z branjem …
| Ciril Praček: Poleg tega je tu še proga z Glave nad Šitom (2078 metrov) do Sedla Vršič (1611 metrov) in naprej, ali na Primorsko, ali na Gorenjsko stran. Tudi ta proga je do sedla Vršiča strma in plazovita. Plazovi predstavljajo samo relativno nevarnost, če je tu nekdo, ki vodi režim uporabe prog. Na Zelenici je npr. izrazito lavinski svet, toda v zadnjih desetih letih ni bilo nesreč, ker obstoji strokovna lavinska služba ... Smučišča na Vršiču (1974) |
Za konkreten dan je bila napovedana 4. stopnja plazovne nevarnosti, veter južnih smeri, megla, oblaki in proti popoldnevu vse močnejše sneženje. Vsekakor razmere v katerih velika večina ne pomisli na to, da bi zapustila hišo, kaj šele, da bi šli v hribe. In tako je prav – tako nas učijo učbeniki, tako nam razlagajo na izobraževanjih in pred tem svarijo izkušenejši. Ampak! Vselej ta ampak … Vse to je, tako kot vse v življenju, nekakšno splošno pravilo in ustaljena praksa. Venomer pa obstajajo izjeme, takšne in drugačne. In tako je bilo tudi onega dne, ko so čez Prisank ropotali plazovi, na čigar severna pobočja je veter južni-jugo-zahodnih smeri zmetal ogromne količine snega z druge strani gore, medtem ko je bilo lučaj stran na južnem rebru Nad Šitom glave – varno!
V letu 2013 sem v gorah prebil 103 dni. Med to slabo tretjino leta preživetega v gorah ne štejejo potovanja in “planinarjenja”po vulkanih Indonezije, kot tudi ne plezanje v Maroku in ostale popotniške, jadralske, kolesarske ter ostale prostočasne aktivnosti. Večina gorskih dni se nabere v hladnejših mesecih leta. Relativno samozavestno lahko zapišem, da se zato v gorskem okolju počutim precej domače. Nenazadnje tudi izkušnje v gorah nabiram več kot desetletje – prva leta izrazito plezalno – čemur sem zatem dodal turno smučanje in gorsko kolesarstvo ter zadnja leta še frčanje po zraku.
| Anže Čokl: Nekdo je bil pred nami do prelaza po cesti in zavil na neprimerno bolj “nevarno”območje in potem obrnil. Območje je v resnici znano po plazovih, ki vsakoletno ob močnejših padavinah zasujejo del ceste (ovinek), je slabše poraščena in idealne naklonine za snežni plaz. |
Cestni prelaz Vršič je, kot že ime pove, eno redkih lahko dostopnih višje-ležečih izhodišč v Julijcih. Tam sem zelo pogosto, ker omogoča dober izkoristek časa in prihranek hoje čez dolgočasne gozdove na poti v višave tudi ob delavnikih poleti, ko je dan dolg in po 17. uri nudi dovolj dnevne svetlobe za “ta hitre”…
Komentarji s katerimi so se nas lotili raznorazni Slovenci in med njimi tudi anonimneži, so z eno samo izjemo govorili v najboljšem primeru na pamet. Upal bi si trditi, da:
- nihče izmed njih tistega dne ni bil na Vršiču, kaj šele na vrhu Nad Šitom glave – mi smo bili.
- nihče izmed njih ni bil na Vršiču vse prejšnje dni in ob vseh padavinah decembra – mi smo bili.
- nihče izmed njih oni dan na Vršiču v smeri našega vzpona ni preveril debeline in stabilnost snežne oddeje – mi smo jo. Večkrat.
- nihče izmed njih ni mogel poznati smeri našega konkretnega vzpona – mi smo jo.
- nihče izmed njih ni bil na tisti dan z nami na turi od avta prek vrha do avta – mi štirje smo bili.
Komentatorji z vseh vetrov so do trenutka tega pisanja samo na strani G-L, kjer je bila objava poobjavljena – oddali že 17 komentarjev in prispevali 2425 ogledov! Na socialnih omrežjih sem ob hitrem štetju naštel še preko 30 (večinoma) pikrih komentarjev. Med drugim se je komentatorjem zapisalo na primer sledeče:
“Vi pa res niste povsem gladki! Lahko bi zaključili turo podobno kot ruski vojaki spomladi leta 1916.“
“Če že delate take bedarije, jih vsaj zase zadržite, da ne dajete samomorilskih idej še komu.”
“Sem vas pričakoval prej med črno kroniko, kot pa v članku ponosnih “izkušenih” napihnjencev branda FreeApproved.“
“Jaz bi pa na tem mestu raje vprašal urednika spletnega portala, zakaj je dovolil objavo poročila takšnega abotnega dejanja?”
“če bi blo za it koga reševat, jest bi takih zihr ne šla, kšn podn od podna, jao”
S komentarjev k objavi nisem razbral prav nič pozitivnega. Nič kar bi dalo človeku mislit. Samo in izključno pavšalno obsojanje in posploševanje. Skoraj kot medijsko mrhovinarstvo, mar ne?
In s tem bi tudi povzel moje videnje “deljenja nasvetov s kavča” in tovrstnega obsojanja v tem konkretnem primeru. Nič nimam proti argumentiranim kritikam ali zapisom strokovnjakov ali drugih ljudi s terena in znanjem ter poznavanjem aktualnih razmer. Ampak med komentarji se niso oglašali ne Gorski vodniki, ne alpinistični inštruktorji niti strokovnjaki GRS, temveč povečini raznorazni “vsevedi”. Verjetno bi pregovor “le čevlje sodi naj kopitar” tudi na tem mestu bil aktualen.
V Sloveniji pa je, tako kot na drugih območjih, očitno tudi na območju gora, planincev in ljubiteljev narave – kup žolčnežev in samooklicanih strokovnjakov. Žalosten sem, da se je ta “rak” slovenske opravljive javnosti preselil tudi med ljudi, ki naj bi jih sicer vsaj bežno povezovale gore, gorska narava in čudovita doživetja v okolju, ki naj bi ga imeli vsi tako radi.
Po naravi sem večni optimist in zato verjamem, da če prej ne, bomo Slovenci znova bolj povezani, ko bomo dobili novega zunanjega sovražnika. Trenutno smo si slednje očitno kar sodržavljani – planinci VS gorski kolesarji! – imed seboj in se vsakogar, ki naredi nekaj izven “ustaljene prakse” javno linča na tak ali drugačen način.
V novem letu vsem želim veliko veliko zdravja, sreče in ljubezni. Pa tudi potrpljenja in energije za premagovanje takšnih in drugačnih preprek, tudi vsakdanjih. Da bodo naša življenja še lepša in naš nemirni raziskovalni duh zadovoljen, pa se čimvečkrat spravite tja gor, kjer nam je vsem tako zelo lepo! In ne pozabite: razmere so pod lastnimi nogami in rokami veliko boljše doživetje kot surfanje in komentiranje razmer po internetu!
Anže Čokl