Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razmišljanje ob Svetinovi Steni

Železar (1974) - Tomaž Iskra: V letu 1973 je pri Cankarjevi založbi izšel roman »Stena«, poslednje Svetinovo delo, ki je bilo kmalu razprodano.

Pisatelja Svetina verjetno ni treba bralcem posebej predstavljati. Pisati je začel leta 1950. Črtice z vojnimi in lovskimi motivi je objavljal v raznih revijah. Leta 1957 je pri založbi »Lipa« izšla povest »Lovčeva hči«. Isto leto je dobil 1. nagrado Lovske zveze Slovenije za novelo »Špikova sled«. Leta 1963 je izšla zbirka novel »Orlovo gnezdo«. Za svoje najbolj popularno delo, za trilogijo »Ukana« je dobil 1. Kajuhovo nagrado, Prešernovo nagrado Gorenjske, nagrado Prešernovega sklada SRS in nagrado Vstaje slovenskega naroda. V letu 1973 je »Ukana« doživela tudi dramatizacijo v kranjskem gledališču.
Tone Svetina pa se od leta 1960 ukvarja poleg pisateljevanja tudi s kiparstvom. Do lani je zvaril 150 skulptur iz jeklenih drobcev in orožja. Med njimi je pet spomenikov NOB (na Pokljuki, v Žireh, Selški dolini, Tržiču in Radovljici). Razstavljal je med drugimi tudi v Mestni galeriji v Ljubljani in Galeriji doma JNA v Beogradu. Vabijo ga tudi v Pariz in New York.
Prevedena so naslednja dela: »Lovčeva hči« in »Orlovo gnezdo« v slovaščino, »Ukana« v srbohrvaščino, ruščino, češčino, v odlomkih v poljščino. Objavljena je bila v listu primorskih Slovencev Primorski dnevnik, koroških Slovencev Slovenski vestnik ter v glasilu ameriških Slovencev Prosveta v Chicagu. Trenutno pisatelj piše roman o slikarju Jakiju.

Pred nedavnim sem prebral Svetinovo Steno, nekakšen v ideološkem smislu poveličan ep o nadnaravnih bojih človeka z goro. Glavni junak v tem delu ni nihče drug, kot preprosti jeseniški delavec, železar Joža Čop. Tudi sam sem ljubitelj prirode in gora, obenem pa delavec v železarni, zato sem knjigo bral z izjemnim zanimanjem, le ta pa mi je vzbudila poplavo razmišljanja. Skušal sem razumeti, zakaj je Joža Čop 40 let vztrajal pri stroju in v ljubezni do svojih gora? To vprašanje me je gnalo, da sem starega gamsa obiskal in ga o tem pobaral.
Odsekano mi je vrgel v obraz stavek, v katerem izžareva vsa njegova človečnost, jasnost in klenost: »To je ena sama velika salamenska strast. Ko si v steni, z vsemi močmi rineš ven, ko pa si rešen, te vleče in vleče nezadržno nazaj ...«
Ponosni smo, da je prav njemu, žičarju iz črne doline, preprostemu delavcu uspelo zablesteti in to v času, ko so si tujci najbolj prizadevali osvojiti tudi naše gore. Kaj je Čopa in njegove prijatelje gnalo v steno? Vsak izmed njih je imel svoj cilj, svoj steber, svoji prvenstvene smeri, ne zgolj zaradi stebrov samih in smeri, marveč predvsem zaradi premagovanja stebrov in smeri svojih življenjskih poti, katere mora preplezati sleherni izmed nas. Kako se niso dali ugnati v kozji rog, nam pove Jugov dialog z dovžanskim župnikom Aljažem: »Šli bomo v steno in nihče nas ne bo ustavil ... Ne vam navkljub, saj vas imamo radi in vas spoštujemo, pač pa tistim, ki ne razumejo plezalstva, ki mirno gledajo, kako Nemci utirajo nove prvenstvene smeri, čez steno in nas opozarjajo, da smo hlapci, za hlapce rojeni, kot je dejal že Cankar, da smo šleve, ki se boje tveganja, ki ne znajo osvojiti niti pedi svoje zemlje, ki čakajo na vse, da jim pokažejo tujci ...«
Čopu pa Jug govori, kar je boleče tudi za naš čas: »Delavec, železar si, z žuljavimi rokami, jaz pa sem profesor filozofije. Ob takšnih, kot sva midva, je odvisna naša usoda ...«
Kakšen je bil pisateljev namen? Vsekakor je hvale vredno, da se je pisatelj Tone Svetina lotil romana, v katerem opisuje pionirsko delo slovenskih alpinistov. Pri tem se nehote sprašujem, če smo Slovenci že na dovolj visoki kulturni ravni, kajti »Stena« nam vzbuja lakoto, da bi množično obiskovali naše lepe gore, in, da bi jih pri tem seve ne obmetavali s konzervami, tetrapaki in drugimi odpadki ...?! O tem oskrunjanju narave mi je nedavno tega pravil prijatelj alpinist in gorski reševalec: »Okrog Aljaževega stolpa je pogled zastrašujoč, gnusen od vseh tistih pločevinastih škatlic moderne industrije, bil sem pretresen, ko sem jih pobiral v vrečko, nisem verjel, da je kaj takega mogoče na vrhu našega očaka ... S tisto vrečko sem sestopil v dolino, solze so mi zalile oči, ko sem se z zavidanjem spominjal zlatih Čopovih časov.«

Ko prebiramo zgodbo o starem mačku Jožu Čopu, spoznamo, da to ni samo njegova zgodba, ampak tudi zgodba Čopovih plezalskih tovarišev. Prav je, da se ob tej priliki spomnimo naših železarjev - alpinistov srednje generacije: Janeza Krušica, Maksa Medja, Uroša Župančiča, Dolfeta Kranžerja, Cirila Pračka, Gandija Moreta in mlajših: Janka Ažmana, Mitja Koširja, Aleša Kunaverja, Staneta Belaka, Toneta Sazonova, Marjana Krivca, Badjura in še mnogih drugih, ki nadaljujejo Čopovo delo v vrhovih izven naših meja. Toliko o »Steni«, katerega odlomek predstavljamo v tej številki našim bralcem.

Železar, 8. februar 1974

 

   Železar

 

 08.02.1974

Jlib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti