Železar (1974) - Tone Svetina STENA (odlomek)

 Svet bo drugačen takrat,
kadar bodo ljudje spet ljubili
hrabrost in spoštovali čast.

1.

Mrzli svit meglenega jutra ju je predramil. Joža si je pomel zaspane oči in pretegnil ude, razbolele od mučnega prekladanja, ki je trajalo vso dolgo noč. Pomislil je nanjo in zavpil:
»Hoj! Hoj! Pavla! Kako si?« Njegov glas se je lovil in odmeval ob mokrih prepadih in zamiral v sivem loku neba, ki je zapiral ozki svod nad hrbti skalnih vrhov.
»Hoj! Hoj! Sem še kar! Pa ti?« se mu je oglasila od spodaj.
Njen glas sta požrli luknja in prevesa — zdelo se mu je, ko da prihaja iz dna globoke vode, od človeka, ki je potreben pomoči.
Pod steno je ležala redka megla. V njej je lebdelo nekaj zveriženih svaljkov, ki so spominjali na potuhnjene ribe roparice. Upal je, da bo sonce popilo to vodeno moro, ki se mu je lepila v dušo in mu vlažila premraženo telo.
»Si za to, da greva naprej?!« »Sem! Kar pojdiva!«
Hladna, mokra noč jima je izsesala moči, ki jih je bilo treba nadoknaditi s hrano. Opustila sta utvaro, da bi se vračala, če bi bilo prenevarno. Joža je vedel, da sta v položaju, ko je umik mnogo nevarnejši od napada. Porabila sta že toliko klinov, da bi bil spust niz vso steno praktično nemogoč. Zato morata tvegati vse in izplezati tam, kjer sta si zamislila.
Precej časa je sukal vrv, preden je zagledal Pavlo med previsi pod seboj. Pa še tam ji je na spolzki skali spodrsnilo, da je moral okusiti vso njeno težo. Nič je ni prizadelo. Kljub nezgodi se je končno le znašla ob njem na bornem stojišču.
»Kakšna pa si?!« se je začudil, strmeč v njen obraz. Imela je temne lise pod očmi in žalostne poteze.
»Kakšna da sem!« se je razjezila. »Sebe poglej, misliš, da si kaj drugačen? Kakšen pa si sploh lahko po takšni noči?! Saj si tudi ti tak kot ožeta limona!«
»Tega pa si ne pustim reči! Mene še ni strlo. Kmalu boš videla!« je dejal z glasom, ki je vzbujal pogum.
»Mene pa je! Počutim se kot pohojena cunja!« To njeno priznanje ga je zaskrbelo, saj ni nikoli tožila. Ponavadi je celo prikrivala utrujenost.

Zobje skalovja so bili vse ostrejši in obstanek v navpičnosti je zahteval izjemne telesne napore. Tudi po tej vojni je ilegalno prehajal čez mejo na Koroško — vsak teden dvakrat. Nosil je pošto in vzdrževal zvezo z obveščevalci. Pri tem si je znova utrdil telesno moč. Njej pa se je vse bolj poznalo, da je bila vsa štiri leta v mestu, doma vklenjena med stene.
»Bo zmogla ali ne?« se je vprašal. Morala bo saj ji ne bo preostalo drugo, kot preplezati ali za vedno ostati v tem stebru.
Sedaj se je nad njima bočilo vse bolj navpično in nevarno skalovje, iz katerega Pavla ni slutila izhoda. Zanjo je bilo to slabo znamenje. Zato ga je vprašala:
»Bo tu prehod?« Vedela je, da ima on mnogo boljši čut za orientacijo kot ona. In preden se bo podala v nevarnost, hoče vedeti, če Joža verjame v izhod ali gre kar na slepo.
Postrani jo je pogledal.
»Kaj sprašuješ!? Mora biti! Če ga ne bi bilo, ne bi sem plezal!« Ta njegova vera v nekaj povsem neotipljivega in nasprotujočega golim dejstvom je tudi njo navdala z upanjem. Borila, se je s težavami in strahom, a volja ji je še in še vlivala moči ...
V tem položaju je on dodajal, zakaj ona je svoje rezerve že porabila ...

Za pasom so mu zarožljali klini. Prijazno se je nasmehnil, potem pa se je še vedno mačje lagodno in elegantno potegnil v izvišeno poč. Plezal je prosto nad strašnim prepadom, pol vrvi visoko od previsa, kjer je zabil klin in se zavaroval.
Plezanje je bilo podobno včerajšnjemu, le da sta zdaj napredovala mnogo počasneje in da so bile težave vse večje. Vrtinec strahu ju je vlekel navzgor, globine pa vase. Nadaljevala sta igro na vse ali nič, premišljeno, v popolni tišini, v brezvetrju, v megleni samoti.
Nekje nad visokimi oblaki je sijalo sonce. Nekaj pramenov svetlobe se je prebilo skozi reže in rumeno obarvalo žilasto skalovje. Toplota jima je pričarala nekoliko prijaznejše ozračje.
Nekje na levi je zagledal navpično galerijo nekakšnih votlin, kjer bi se lahko naselile vse tega sveta naveličane duše, da bi strmele z enim očesom v večnost, z drugim pa v dno, kako živijo Zemljani. Na desni je bila skala gladka, kot s sekiro odsekana. Nekje v sredini pa je bilo nekaj izboklin, ki so obetale možnost, da se pregoljufa v kakšno novo pribežališče. Potreboval je vsaj toliko prostora, da bi ga imela dovolj stopala, kajti od stanja na prstih so ga že prijemali v noge krči. Glede izboklin se je nekoliko uračunal. Sence so jih povečale. Pot mu je curkoma lil z obraza, ko je s težkim kladivom delal v skale oprimke, kjer jih ni bilo. Majhni okruški so deževali na Pavlo. S sklonjeno glavo je prenašala vse, čemur se ni dalo izogniti. Gledala je v svoje roke, ki so krvavele, in volja ji je spet sumljivo nihala. Ko je Joža obstal, se je zanjo čas ustavil, napetost pa je rastla. Še mu je zaupala, ni mu pa več verjela ...
Gladka, mokra, zrcalu podobna plošča, ki jo je zaprl previs, ga je razdražila. V zagonu moči, ki je popuščala, se je skušal spraviti prek previsa. Strunaste kite, na rokah so mu drhtele, toda napor je bil tako silovit, da so ga tudi v roke prijemali krči. Mir ga je zapustil, zanihal je. Že se je videl, kako pada ...
»Pavla, pazi!« je kriknil.
Občutke majavosti je poznal, ker jih je vedno takoj obvladal. Toda tokrat je zdrsnil iz ravnotežja in pomislil je, da ga hoče stena stresti s sebe ... Nenadoma se je počutil kot razrahljan oprimek ...
Ozrla se je navzgor in pritegnila vrv. Ni padel. Izvesil se je in treskal s težkim kladivom po klinu, ki ga je hlastno požrla poč, kot bi naj že stoletja čakala ... Zapel je karabiner. Toda globina ga je še in še vlekla vase. Bilo mu je, kot da lije vanj kalen vodni slap. Za hip ga je prešinila groza. Kot grenka mrtva pena je valovila megla pod njegovimi nogami ... Ko je hotel še više, mu je zmanjkalo oprimkov. Znova je kriknil kot prizadeta žival in že je padal ...

Pavla je prestregla sunek, klin je zdržal, on pa je obvisel nekaj metrov niže kot predmet v izložbenem oknu, vendar je visel tako nerodno in nepomembno samo nekaj trenutkov, potem pa je že hlastal z rokami in nogami po oporah. Našel jih je. Saj bi zgrabil skalo tudi z zobmi, če ne bi bilo drugače. Padec ga je streznil in hkrati navdal z besom. Saj ni bil vajen padcev! Živalski strah se mu je razblinil, ko je znova priplezal do klina. Drugič ni zdrsnil. S konci prstov je zdelal mokro poč, previsu pa se je izognil. Prečil je, dokler ni našel police, kjer je bilo toliko prostora, da je zabil klin, se pripel in sedel. Naznanil ji je počitek. Bil je upehan in prazen. Takšnega ga je napravila nekdaj samo Karmen. V trenutku brezvoljni mehkobi je pomislil nanjo z rahlo otožnostjo, ki mu ni dovoljevala natančnih predstav. So bile to sanje ali resnica?
Karmen je požrla vojna. Po usodnem naključju je bila prav tiste dni v Beogradu, ko so zasule mesto bombe nemških strmoglavcev. Izvedel je, da jo je zasulo podirajoče se zidovje hotela ...
Pogreznil se je vase. Veke so mu postale težje in nenadoma je zaspal. Pod njim se je v žlamboru premaknila ženska. Tam se je cedila voda. Ženska je odprla usta in pohlepno lovila kaplje deževnice.
Sanjal je o velikem, sivo rumenem metulju, pribitem z dolgim žebljem na staro drevo, o njegovih orjaških krilih, ki trzajo vedno počasneje, z njim pa se usiplje mehak prah, mu pada v oči in na roke, svetlikajoče drsi in žge, koder se dotika kože. Začutil je bolečino skozi grodnico ... Zdaj hlasta za metuljevimi migetajočimi tipalkami ... Rad bi ga snel, z rokami grebe žebelj, ki se ne zgane ... Bolečina pa postaja neznosna ...
Od nekje prihaja udušen krik, podoben cviljenju živali in rohnenju kovin ... Zaliva ga krvava sinjina. Metulju odteka kri ...

Zbudil se je je, viseč nad prepadom. Vrv se mu je zarezala okoli pasu. Popravil je lego. Nekajkrat si je z globokim vzdihom napolnil pljuča. Moč se mu je vrnila. Iz nahrbtnika je potegnil čutarico in srknil iz nje malo kave. Spravil jo je nazaj v nahrbtnik in vzel v roke daljnogled, ne da bi pogledal skozenj. Samo položil ga je na poličko in že mu je zdrsnil v globino ... Žalostno se je ozrl dol. Z njim se je razbilo na tisoče steklenih koščkov, nešteto čudovitih slik, ki jih je hranil njegov spomin za stara leta ...
Znova sta se spopadla s steno. Zavil je v smeri votlin, kjer je bila skala voljnejša za vzpon. Tu sta slutila okno, praznino med stenami, ki ti daje upanje, da si blizu roba. Pavla je zdaj plezala bolje, z večjim pogumom in vero, da bosta do noči na Temenicah. Nekaj raztežajev ni bilo posebnih težav, potem pa se je proti pričakovanju stena zaprla. Votlin je zmanjkalo, vse več je bilo gredi, previsnih trebuhov, nakazanih slepih polic, ki so držale do nekakšnega širokega žleba. Tamkaj bi se lahko rodil krasen slap in z njim reka ... Toda o vodi ni bilo niti sledu.
Dan je hiral, svetloba je usihala v naraščajočem valovanju vse gostejše megle. Utrujenost ju je silila, da si pravočasno poiščeta čim primernejši prostor za bivak. Joža je izbral polico, kjer sta lahko vsaj sedela in se pripravila na neprijazno noč.
Z visoke sivine je dihala negotovost in pršel droben dež. Še vedno ju je obdajalo grozljivo brezvetrje in obok neba je sumljivo črnel. Vdan v usodo, je rekel: »Samo nevihte še manjka, da naju voda odplakne s police ...«
Zato sta se privezala in pribila k steni, si navlekla vsak svojo kapuco na glavo. Spraznila sta nahrbtnika in vtaknila vanju premrle razbolele noge, ki so bile potrebne počitka bolj kot odrgnjene roke.
Čez nekaj časa je Pavla dejala:
»Neurja ne bo. Vendar nama dež ne bo prizanesel.«

Tema je naraščala kot plima, megleno valovje pa se je lepilo okoli njiju. Skale, na katere sta se naslanjala, so bile mokre in črne. Le Pavlin obraz je bil še bel in živ. Da bi pregnala tesnobo, sta se začela meniti.
»Joža, ali uganeš, kaj si sedaj želim?«
»Kdove, ko imaš po navadi toliko želja ... Mogoče bi rada štela zvezde, videla Veliki voz, Severnico ali pa kakšen komet ...«
»Ne bodi neumen! Zdaj mi ni prav nič do romantike. Samo to si želim, da bi prišla čimpreje iz te stene. Pravzaprav si želim posteljo.«
»Posteljo?! Ti imaš pa velike želje! Ti, ki si tako rada bivakirala ... Kaj pa potem jaz, ki mi ni bilo kaj dosti do tega ... Kar misli si, da sva v postelji. . . Morava se vsaj malo naspati. Jutri naju čaka najtežje.«
Nasmehnila se mu je s kotički ust, nagnila glavo, zaprla oči in kmalu je spala. Potem je zmanjkalo tudi njega. Zagrnilo ju je valovanje brejih megla. Z vrha gora, z ledenika, z roba stene so se sesipale v prepade nove gmote, nabite z vlago, z drobnimi kapljicami, ki so pršele nanju ...
Sredi noči se je Joža prebudil. Čutil je vlažne toke teme, gledal v valujočo sivino, v bleščanje mokrih sten, ki so se nenadoma izgubljale. Vse je bilo tako kot v onostranstvu ...
Veke so se mu začele zapirati. V polsnu se je zganila v njegovi zavesti reka spomina. To je bil čas, o katerem ni vedel, če teče naprej ali nazaj. Zdelo se mu je, da se vrača z daljnega popotovanja v svoj svet. Od tam, kjer sta si bila smrt in življenje še bližja kot v tej negostoljubni steni. V temi je bilo vse tuje. Tu bo vsaj smrt domača ...

Bila so to štiri leta tavanja skozi blodnjak izgnanstva. Štiri leta izgubljenega življenja, polnega tegob, ko so njegov ponos teptali kot predpražnik, ko je živel le od bolnega upanja ...
Meglena reka, ki se je valila skozenj, je bila umazana in krvava. Nemški major je izginil v temi, on pa se je znašel med mestnimi lučmi. Iskal je in našel prijatelja. Stane ga je vzel k sebi na stanovanje, Pavla mu je dala denar, da se je znašel, dokler se ni za silo zaposlil in utonil v množici.
Težko se je privadil mirno gledati v oči Italijanom in belogardistom. Tu ni bilo ne brenčečih žuželk ne ptic ne cvetnih trat. Pločniki, umazane betonske ceste, kamioni, racije, policijske ure, razdraženost, strah in streljanje ... Čeprav je bil previden in se je izogibal sovražnikovim mrežam, bi se bil nekajkrat skoraj zapletel. Povezan z odporom, je opravljal vsakovrstne naloge. Pri Pavli so se skrivali ilegalci. Pomagal je delati skrivališča, prenašal je pošto in zbiral je opremo za tiste v gozdovih.
Trpel je, ko so streljali. V zavesti mu je obležala krvava podoba peska iz gramozne jame, kjer so ustrelili Aleša, Mihovega šefa, odvetnika, katerega je večkrat vodil v gore. Trupla, ki jih je včasih pobiral v steni, je imel za davek naravi. Nasilno ubiti pa so mu obležali v duši kot žerjavica. Lahko bi bil tudi sam med njimi. Nekaj tednov se je dušil v italijanskem zaporu. Na srečo mu niso imeli kaj dokazati. Prijatelji so ga z denarjem spravili ven. Italijanski major je podlegel ženskemu čaru ...
Kakor bolniku s hudo vročino so se mu te podobe valile skozi zavest. Zgodilo se je, da je čepel v Pavlinem skrivališču z nekimi ilegalci, zgoraj so topotali Nemci. Ob njihovih korakih mu je bilo, kot bi zabijali žeblje v krsto. Množica ljudi, pločniki, stroji, kamioni, nobenih belih voda in slapov... V spominu je ostala kalna reka, ki je tekla skozi mesto in naplavljala mrliče z razbitimi lobanjami ali zankami okoli vratu ...
In redki utrinki svetlobe — pogovori s Stanetom in Pavlo, ko so obujali spomine in delali načrte ... Kdove kolikokrat ji je govoril o tem stebru! In Pavla, je sklenila: »Če le ostaneva živa, v steber pojdeva skupaj! Boš šel z menoj? Ne boš vzel s sabo Miha ali Grila? Vsak po tri prvenstvene imava v steni, najtežjo, čez steber, pa bova udarila skupaj ...«
Za vsem krvavim, kar se je vračalo v zavest, za vso surovostjo časa pa je sredi božanske stene visela njegova slutnja boljših ljudi, lepšega življenja, življenja, ki je vredno velikega tveganja, ki edino razžari dušo ... Mar ni človek iznašel pekel zato, da lahko živi za nebesa? Zlo — da ceni dobro? Norost — da ve za pamet. In tudi vojno — da bi lahko prišli nekoč do spoznanja, koliko je vreden mir. Sedaj celo pleza zato, da bi se dokopal do tistega, pred čemer človek pri dnevu beži ali pa ga je preveč strah o tem razglabljati?
Sredi meglene noči so odpadle vse krinke. V temnem ogledalu je hotel videti svoj pravi obraz, gol in razpokan, in zazreti v njem poslednjo izpoved. In doumeti, zakaj hoče več, kot zmore, zakaj gre dlje, kot hoče. Čolni njegovih misli so drseli med penami deroče reke, med čeri iztekajočega se časa. Mar ni tu na meji tistega, kar ne bo nikoli več? Začuden nad tem, kar je bilo, ih prestrašen pred tem, kar prihaja, je čutil sladkobo grozo.
Obrnil se je k Pavli. Njen beli obraz je bil spokojen in vdan v usodo. Na licih se ji je zrcalila blažena brezbrižnost. Morda ju je ta steber tako zbližal, da sta končno zabredla na rob, ki bo pomenil konec? Kako grozno in lepo je živeti ... Kako čudna je ta meglena noč, ko mu misli blodijo na pol y onstranstvu ... V daljavah je na obodu svetlobe videl svoje prijatelje, Staneta in jeseniške plezalce. Najbližji pa mu je bil Miha. Ali ne krili z rokami? Morda ga prepričuje naj odneha?

2.

Trije delavci v usnjenih predpasnikih, z zaščitnimi naočniki in klobuki, pomaknjenimi na oči, so se sukali okoli plavža. Miha je prišel z inženirjem pogledat, kako bodo spustili šaržo. Postal je direktor železarne. Šel je skozi obrate, pa je v žičarni pogrešil Čopa. Ni ga bilo v tovarni. Večkrat se je tega dne spomnil na Joža in bil je v skrbeh. Vedel je, da sta s Pavlo odšla v steber, in dvomil je, da bi ga lahko preplezala. Tudi njega je vojna zdelala kakor vse. Toda hvaležen je bil usodi, da je ostal vsaj živ. Če so v mladosti izzivali smrt in iskali nevarnosti, so se jih v teh letih prenajedli. Ko je vstaja propadla, so ga ujeli in vtaknili v taborišče. Od tam so ga gnali na delo v Nemčijo. Imel je srečo, da jim je pobegnil v hosto k partizanom.
Kovina je presunljivo cvilila. Spet so se premaknile velikanske roke žerjavov in ljudje so kot velikanske mravlje gomazeli med kupi kovine. Miha bi bil spravil Joža k lažjemu delu, ker se je bil že dovolj nagaral, pa ni maral. Hotel je delati pri starem stroju.
Nehote se je Miha spomnil na stavo. Pred dnevi mu je Joža dejal:
»No, Miha, ali še velja tisto izpred desetih let, da boš šel po Severni steni Široke peči navzdol, če bom preplezal steber?«
»Še. vedno! Dvakrat velja!« mu je odvrnil. Joža seje smejal:
»Pa dobro se pripravi, da ne boš brez kondicije! Sam te bom nadziral! Če pa boš padel, bom spodaj pobral v žakeljc, če bo kaj ostalo!«
Mihova želja, da bi osvajal nepristopne stene in nove smeri, se je nekoliko unesla. Preveč je bilo drugih skrbi. Žena, otroci, tovarna, politično delo. To je presegalo moči in jemalo čas. Čop pa je bil sam in zagnan kot nekdaj.
Predrli so šaržo. Curek ognjene kovine je jezno brizgnil. Roji isker so se metlasto dvigali in zajel jih je oblak jedkega dima ...
»Čas te stali in takole odcedi nekam, kjer te ulijejo po potrebi ... Skoraj vsakogar ... Samo Čopa ne ...«, je premišljeval Miha.
Vrnil se je v pisarno. Na mizi je ležala kopica papirjev. Prišel je gorski reševalec Gorjanc in poročal, da so sporočili iz Vrat, da se Joža in Pavla nista vrnila iz stene. Miha se je prijel za glavo in resno ga je zaskrbelo:
»Dedec je ponorel, da je šel tja z žensko! Saj ima nad petdeset let! Pa še v takšnem vremenu!«
»Miha, naj spravim vkup reševalce, da pojdemo v Vrata?«
»Kar spravi jih in pojdite! Toda, če je v stebru, si bo tudi tokrat pomagal sam, kot si je vedno, ali pa ga bo vzel hudič ... Tam mu mi ne moremo kaj pomagati! Če pa sta padla, ne bo treba dosti pobirati pod steno ... Vseeno pa poskusite, da si ne bomo kasneje kaj očitali! Pa čim manj govorjenja, da ne bo nepotrebnega vznemirjenja!«
Opozorilo ni dosti zaleglo. Beseda je kot električna iskra potovala od ust do ust. Ko so tovarniški reševalci pripravili opremo in se spravili na jeep, je bila vznemirjena že vsa tovarna, pa tudi mesto. Vest, da je ostal Čop v steni, se je kmalu spremenila v govorice, od katerih je bila najstrašnejša, da se je Joža v Severni steni Triglava ubil in da ga gredo reševalci iskat.

Megleno jutro je zdramilo v premrlih Joževih in Pavlinih udih nove moči. Upanje, da bo za mokrimi navpičnimi skalami vrh, je tudi njo dvignilo toliko, da je bila trdna v volji, da ju plezanje lahko vodi samo navzgor.
Preden sta se spet spopadla s previsi, sta se lotila še zadnje hrane. Pavla se mu je čudila, kako je mlel z močnimi zobmi posušene skorje kruha; imela pa sta še malo salame in sira. Njej se je hrana upirala. Samo pila bi. Ko si je zaželela kave se je Joža stegnil k čutarici na polico, pa mu je zdrsnila in zletela v prepad. Obupano sta gledala za njo, ona pa mu je očitala, da mu vse leti iz rok. Potolažil jo je, da žejna ne bosta, ker je v oblakih dovolj dežja... Če pa bosta prej na Plamenicah, si bosta nastrgala snega.
Precej časa sta se morala prestopati na polici, da sta se toliko ogrela, kolikor je bilo potrebno za plezanje. Potem sta vstopila v prevesno grapo in se začela vzpenjati po gladkih stenah. Bile so sprane in deviško čiste. Robovi oprimkov so bili ostri, da so posneli kožo s konca prstov, in žal — borni. Navpičnost je rasla v previsnost. Na srečo se jima je pod nogami kopičila megla, sicer bi gledala v tisočmetrsko brezno.
Joža je plezal preudarno. Klin je zabil samo tam, kjer se mu je zdela nevarnost skrajna. V počeh sta pustila že šestnajst klinov. Samo nekaj mu jih je še žvenketalo za pasom.
Ob težavah se je Pavle lotevala vse večja brezbrižnost. Noč jo je oslabila in poznalo se ji je, da ni jedla. Težnost jo je vse bolj vlekla v globino in roke so jo vse manj ubogale. Brezbrižnost se je spreminjala v otopelost. Spodbujal jo je in skušala se je potruditi. Izgubila sta občutek za čas. Postala sta redkobesedna. Vsak meter vzpona je terjal večje napore. Obdajala ju je mrtva, negibna sivina, kjer je glas odmeval kot v pozabljenih katakombah. Bilo je grozljivo in odvratno, porajal se jima je občutek, da ju je stena ujela in da se z njima igra po mili volji.
Skozi meglo je Joža zagledal razjedo in temen madež, ki je označeval vhod v votlino. »Morda bo okno,« ga je prešinilo upanje, ki se je koj spremenilo v razočaranje. Splezal je tja in našel past, s kakršnimi je posejana stena na gosto. Votlina je bila precej globoka, a tako nizka, da se v njej ni dalo sedeti. Nad njo se je dvigala črna lisa, iz katere je neprestano curljala voda. Vsaj toliko jima je koristila, da sta se lahko odžejala. Na srečo je držala od tam strašno izpostavljena polica na levo gor, k skalovju. Le-to je bilo videti kot čuden odlom z gredmi, ki so onemogočale plezanje stoje. Bila je to negotovost in seganje v neznano, z odstotkom rahlega upanja. V tem položaju je moral Joža naglo odločati in zgrabiti za rešilno bilko, zakaj moči so tudi njemu pohajale. Stoje ni šlo. Moral je posnemati plazilce. V nenaravni drži, s hrbtom ob steni, se je z rokami in nogami porival ped za pedjo naprej, dokler se ni dvignil in se znova potegnil v navpičnost. Ozka poč ga je pripeljala do mesta, kjer se je lahko vstopil in zabil klin. Oddahnil se je in si obrisal s čela pot, ki mu je žalil oči in zlepil srajco s telesom. Skozi dlani mu je tekla mokra vrv, ki je spodaj, kjer je prečil, zaradi previsih trebuhov odstopila od stene.
»Bo Pavla zmogla?« se je vprašal. Odločil se je in se pripravil na varovanje. Čez ves hrbet je čutil mrzlo vrv. Vedel je, da je to najtežje mesto v tridnevnem plezanju.
»Grem!« se mu je javila. Ped za pedjo se je pomikala vrv naprej in dolgo časa ni bilo niti besede. Nenadoma pa je megleno puščavo presekal krik. Stisnil je vrv in že ga je močan sunek skoraj vrgel s stojišča, vendar je klin zdržal. Pavla je zdrsnila s prevesne police in zanihala prosto nad prepadom kot zagnano urno nihalo. Groza ji je ohromila moči. Vrv ji je surovo in boleče stisnila prsni koš, da je komaj lovila sapo. Roke so bile prekratke. Stena, ki se ji je zdela blizu, je bila v resnici nedosegljiva. »Takole je visel Lass,« je pomislila. »Nihče mu ni mogel pomagati ... Kdove koliko časa živiš takole obešen?«
»Malo popusti!« je zakričala. Skušala se je zanihati, da bi se približala skalam. Dvajset metrov nad njo je bil Joža; ne da bi jo videl. Stiskal je mokro vrv in kljuboval teži. Trenutno ni vedel, kaj naj stori. Ubogal jo je in nekoliko popustil. Potem se je nihaj sprostil in vrv, zataknjena v skalni rogelj, je zdrknila še niže. Šele sedaj se je Pavla z nihanjem prikopala do roba police, jo zgrabila, zlezla nanjo in obležala na njej brez moči. Vsa se je tresla. Prijemali so jo krči, zavest pa ji je omrežil strah, ki ji je hromil voljo. To je konec njene poti in morda tudi konec življenja ...
»Poskusi še enkrat!«
»Poskusi še enkrat!«
»Ne morem!«
»Moraš!«
»Nočem! Ne grem nikamor naprej!«
»Moraš! Tam boš ostala!«
»Ne morem!«
Zaman ji je prigovarjal, naj poskusi znova. Zabil je poslednji klin za spuščanje in se po vrvi spustil k njej. Obvisel je v zraku nad meglenim prepadom. Plasti so se pretrgale in oči so zagledale svetlečo se nit potoka in snežišča, tisoč metrov globoko spodaj ...
Bil je v nemogočem položaju. Če ji ne uspe pritegniti vrvi, bo obvisel in kdove kako se bo prigoljufal do skal ...
Minilo je nekaj časa, preden je pritegnila vrv, da je lahko pristal poleg nje na polici.
»Zdaj pa imava hudiča!«
»Joža, ne morem. Brez moči sem.«
Razžiral ga je obup. Nič pametnega mu ni padlo na misel. Ležala je zlomljena na polici in ga gledala z velikimi žalostnimi očmi, tako kot gleda zastreljena žival zdrave, ko beže, in ostane sama. Vanjo je prodirala praznina. Dogodilo se ji je prav to, česar se je bala vse življenje. Drugega ni mogel storiti, le na nekoliko ugodnejše mesto na polici jo je spravil. Medtem ko je zabijal klin, da bi jo zavaroval in privezal k steni, je molčala in globoko sopla. Roke je imela stegnjene predse. Bile so krvave. Človeška obrežja so bila sedaj daleč, nedosegljiva kot zvezde. Vse je bilo privid, spomin. Obdajale so ju prikazni, upala sta lahko samo nase.
Ko je opravil, se je usedel k njej. Gledala ga je vprašujoče, z očitkom, kot bi mu hotela reči: »Zakaj si me spravil v ta nori steber? Ti si vedel, kaj to pomeni ... Kriv si ... Tu leži moje strto življenje, pa počni z njim, kar hočeš ...«
Počutila sta se osamljena, kot bi pristala na površini meseca. Trdnost v njem je nezadržno razpadla. Vedel je, da mora takoj kaj početi, sicer mu bo volja zamrznila kakor njej in bosta oba umrla na polici. Znova jo je skušal bodriti, da bi poskusila. Kapljice moče so ji polzele po obrazu ...
»Joža, sam poskusi ... Pusti me tu .. . Na ustih ti berem besede, ki jih ne moreš izreči... Sloki je vedno govoril: kadar človek pride v položaj, ko mora izbirati med svojim in tujim življenjem, se mora odločiti za svoje ...« je dejala, čeprav je tudi ona večkrat ponavljala: »Skupno na vrvi, v življenje ali v smrt ...«
Njene besede so se mu zdele pametne. Kaj drugega si ni znal zamisliti v tem položaju. Dejal je:
»Morda imaš prav. Izplezal bom sam in pripeljal bom reševalce.«
»Kaj pa, če padeš?« je strahoma vprašala.
»Ne boj se! Padel ne bom! Videl sem steno nad sabo. Iz največjih težav sva že,« je dejal, čeprav ni bil o tem povsem prepričan. Zato pa je dodal: »No, tudi če padem, imaš ti še vedno nekaj priložnosti, da te pridejo iskat in te izvlečejo ... No, če si težko sama, sem tudi za to, da čakava oba in vpijeva na pomoč ...«
»Ne! Pojdi! Vreme se obrača na dež in lahko se zgodi, da oba umreva od gladu ... Saj tebe niso še nikdar spravljali iz stene ... Vedno si se znal rešiti sam. Zaupam vate, da se boš tudi tokrat.«
»Dobro, če zaupaš. Toda vedi, da bom napravil samo to, kar bova odločila sporazumno.«
»Odločila sem se, da greš, čeprav bom težko ostala sama.«
Vstal je in prebrskal oba nahrbtnika. Dal ji je ostanke hrane: nekaj skorjic kruha in sira. Vse jima je že pošlo. Vzel je kladivo in vrv. Poslovila sta se z dolgim pogledom, ker je bilo govorjenje odveč. Gledala je za njim, kako se je zvijugal po nerodni polici, in izginil tam, kjer je bila ona omahnila.

Od tam, kjer je zabil klin, je držalo v steno mnogo poči. Ni vedel, katera je živa in katera izgine v gladkih, nepreplezljivih previsih. Dolgo jih je ogledoval, preden je le nagonsko izbral. Megla je temnela in vedel je, da se ne sme zmotiti. Zaplezal se je v orjaško strmino. Roke je imel ogrebene do krvi, bil je sam, kot še nikoli. Nikogar ni, ki bi ga varoval, in nikogar, ki bi ga potegnil za seboj, če bi omahnil ... Vsa njegova svoboda je skrčena na te poči in čas mu je odmerjen do teme . . . Zavest se je razširila do bolečine . .. Kako je že dejal Jug? Da je treba zbrati vso voljo in mobilizirati zadnja vlakna moči? »Kjer je trma, je tudi volja. Za življenje se moramo neprestano boriti, tudi najboljši človek ni nikoli dovolj dober ...«
Namenoma se je obrnil in se zagledal v prepad. Hotel še je napolniti s smrtnim strahom in ga spremeniti v moč. V sebi je hotel prebuditi vse, kar hoče živeti. Preganjano zver ... Zastreljeno ptico, ki hoče v daljave ... Ribo, ki hoče pobegniti iz gobca, polnega ostrih zob ... Iz stene mu je lezel v dušo hlad mrzlega kamenja. Nehote je pomislil na smrt. Nad njim, v robovih črnega neba in v snegovih pod steno, so planjave nehanja ... Če pade, ga bodo zdrobile čeljusti sten, raztrgale bodo truplo, lobanjo razbile v kosce, in če bo umrl, bo zaradi njegove trme in neumnosti umrla tudi ona. Da bo ostal spomin? To je prazna tolažba ... Čutil je, da sta čas in prostor postala smrtonosna. Živeti — to pomeni zanj v kratkem času premagati vse, kar ga hoče uničiti!
Ko je začel spet plezati naprej, je začutil neznansko potrebo po človeku in veliko ljubezen. To mu je dajalo moči, da se je povsem umiril in odločil. V sebi je prebudil napadalca, človeka, ki je z mamutsko kostjo razbil lobanjo živali in posrkal možgane ... Človeka, ki se je spopadel z daljavo, z višino, z ljudmi ... tistega, ki ne odneha ...
Osvajal je stene, ker jih je ljubil. Vedno ga je vleklo tja, kjer je slutil odpor. Nikoli ni osvajal človekove svobode, ker je bil sam rad svoboden in ker je svobodi pripisoval najvišjo vrednost. Zaradi radovednosti, želje po boju ali zato, da bi živel močneje kot drugi ... Zdaj je vedel le, da mora izplezati! To je dolžan njej, sebi, Mihu in Mojci, ki ji je bil obljubil, da se bosta vzela in imela otroke. Njej, ki ga čaka pod steno. Njej, ki mu je bila uteha v vojnih dneh in s katero se hoče nadaljevati. Vse misli so se kot razsekane žile strnile v trenutkih, ko se je dvigal s pomočjo bornih oprimkov, viseč nad globino ...

Zdaj je bila pred njim samo stena, gola kot življenje in smrt, kot resnica. Preizkusil je vsak oprimek in šele potem potegnil. Napredoval je v enem samem zamahu. Hitreje, kot si je mislil. Preplezal je skrajno nevarna mesta, od koder ne bi bilo vrnitve, če ne bi zabijal klinov. V globino pod seboj ni več gledal, obrnjen je bil navzgor. Njegov nezmotljivi orientacijski čut ga je vodil k robu stene, tako kot vodi ptice na daljnih poteh prek kontinentov in ribe skozi oceane v reko, kjer so se izlegle ...
Volja mu ni zanihala niti za hip. Tudi takrat ne, ko je počival. Odkrušeni oprimki so bobneli v prepade in spremljali njegov boj. Ni vedel, koliko časa je plezal. Nenadoma je napetost navpičnice počila: roke so zgrabile ravnino. Potegnil se je čez rob, strastno kakor brodolomec, ki se je že utapljal v valovju razbesnelih voda nočnega oceana.
Kot pokošen je obležal na vrhu stene. Iz doline Trente je privršal veter in pretrgal meglo. Pred očmi mu je zablestel rob ledenika, razkril se je del Triglava. Gora je bila z njim usmiljena. Dvignil se je na kolena in solze so mu privrele iz oči. Z rokami je grabil sneg in si z njim hladil razgreti obraz. Kakšna sreča, premagal je steno tik pred temo.
Zdaj se je zgrinjala nanj črna ponjava noči. Vedel je, da pred dnem ne bo mogel v dolino. Samo nekoliko niže se je spustil po Plamenicah, toliko, da si je poiskal skalno škrapljo. Kot žival se je zvil v dno, da bi se zaščitil pred vetrom. Veke so mu kamnele. Zmanjkalo ga je v hipu. Zaspal je. Čezenj se je vrtinčil ples pohlep megla, iz katerih je še vedno rosilo.

Železar, 8. februar 1974