Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Veličina narave in planin (4.)

Železar (1973) - Janez Brojan st.: Janez filma, Dorči in Goran fotografirata, jaz pa se razgledujem po prekrasnem vencu vrhov, ki se blestijo s svojimi belimi pobočji, stenami in vrhovi v jutranjem soncu.

Kako veličasten je pogled po tem planinskem svetu, vršacih, stenah in globokih grapah, koliko ostrih stolpov in stolpičev se bohoti nad strmimi grebeni. Daleč na jugu opazim široko belo goro »Kralja Dauphinej« El za Crensa (4103 m), na katerega temenu sem stal pred 36 leti (1937. leta). Nekoliko v desno pa se mogočno dviga ponosna kraljica »La Meije« (Neža) 3982 m. Prekrasna in mogočna se dviga iz Etansjonske in Lagravske doline. Kako krasen in edinstven je pogled nanjo in na njeno mogočno previsno in gladko steno. Nad vsem tem pa lebdi v ostrem grebenu oster stolp Božji prst. Lepota nad lepoto. Saj je vodnik in velik alpinist Merkl v svoji knjigi zapisal, da lepota in mogočnost Lameije prekaša vse svoje vrstnice, da kdor ne pozna nje ne pozna nič lepega in veličastnega in res je to. Kar ponosen sem na to, da sem jo lahko dvakrat obiskal. Prvič zaradi snega, ki je zapadel ponoči in smo čakali da skopni. Sam sem šel iz svoje neugnanosti in dolgočasja preko zasnežene stene do ledenika in s tem napravil vzpon. Inženirju Dušanu Lasiču iz Ljubljane sem napravil ne malo skrbi, ker ni vedel kje sem. Drugič pa nekaj dni z inženirjem Lasičem in tov. Hvastijem, do vrha.

Morda bi še opazoval in obujal spomine, če ne bi Janez opozoril na vrnitev. Od zahoda se vlečejo preko grebenov težki oblaki, ki napovedujejo ploho ali celo daljše deževje. Ura je pol desetih ko se odpravimo z vrha. Sonce močno greje, tudi led je na grebenu že nekoliko odjenjal. Navzdol bo treba bolj paziti, da se z derezami kam ne zatakneš na ozkem strmem grebenu. Hitro se spuščamo, tako da smo prispeli do koče že ob pet minut pred dvanajsto. Ura je 13., ko se odpravimo iz koče. Pobočje - pod kočo je bilo vse živo vračajočih planincev. Hitro se spuščamo po strmih skalah, kjer je le kaj možnosti pa izkoristimo da prehitimo druge, nekaj po poti, nekaj po skalah in tako smo jih imeli kar hitro dosti za seboj. Fantom sem rekel, da naj pazijo da ne sprožijo kak kamen in da kdo ne zdrsne. Komaj preteče pol ure se že znajdemo na sedlu pod vsem pobočjem in strmino. Še kake pol ure pa bomo na železniški postaji. Pustili smo že vse planince za seboj. Ob 14. uri že prispemo na postajo. Vlak bo pripeljal šele čez kake pol ure. Odločili smo se da gremo naprej kar peš. Šli smo kar ob progi navzdol kakih štiri kilometre do srednje postaje, od koder smo se prejšnji dan pripeljali. V 35. minutah smo že na postaji. Isti čas pripelje vlak iz doline. Mi se odpeljemo z žičnico v dolino do avtomobila.
Tura je lepo in srečno minila. Doživeli smo mnogo lepega, tudi pot nam je hitro minila, saj smo rabili iz vrha Mont Blanca v dolino namesto sedem, le tri ure in 20 minut. Seveda čisto po mojstranško. Ko prispemo v tabor so se ravno naši tovariši pripravljali na pot proti domu. Hitro se spravimo na kuhanje večerje, saj ta dan nismo jedli nič drugega kot vsak košček kruha in sir. Po kosilu in večerji, ki je bila hkrati, se odpravimo še nekoliko po Chamonixu, kjer smo napisali razglednice in si nakupili spominčkov. Ob 21. uri se odpravim k počitku. Komaj zaspim, me vrže pokonci močan grom, takoj za njim pa se vlije ploha. Fantje so pridrveli iz mesta, kot bi jih nekdo pripodil. Dež je padal kake štiri ure.

24. 8. Jutro je bilo hladno in vlažno. Ob sedmih smo pričeli pospravljati svoje stvari. Odrinili smo proti švicarski meji. Najprej smo nameravali še v Zermat in na Materhorn, ker pa se je vreme poslabšalo smo spremenili načrt. Odpravili smo se v Grindelvald in tam računali na kako turo ali vzpon. Do švicarske meje je kakih 20 kilometrov. Iz doline se vzpenjamo v dolgih ovinkih na 1515 metrov visoko sedlo Aig do Tour od koder je še enkrat krasen pogled na Montblanško skupino. Kar hitro smo v Martiqny Ville, v krasnem mestu, stisnjenem v ozko in globoko dolino pod ogromnimi previsnimi stenami. Po strminah se dvigajo žičnice na razna smučišča in vrhove. Na koncu doline je ogromen slap. Vmes so veliki terasasti vinogradi. Cesta se vije visoko nad dolino skozi zelo strma skalnata pobočja, kjer so napravljene čez cesto dolge betonske strehe, da padajo pozimi plazovi čeznje. Počasi se dolina nekoliko razširi. Ob cesti in bregovih so lične hišice. Vasi so videti zelo čiste in vse v cvetju. Od St. Mourice do Aigleja se cesta močno vzpenja. Od tu je lep pogled na skupino Diobleris — 3208 metrov, pod katero ogromni ledeniki zapirajo v globoki ozki dolini velik jez. V tem kraju je več žičnic za smučanje.

Pot nadaljujemo do mesta Splez, ki leži ob velikem in lepem jezeru. Tu so izredno lepa letovišča, vsa mesta in vasi pa se kopljejo v raznovrstnem cvetju. Vozimo se dalje do Grindenvalda (1037 m), ki leži pod ogromno severno steno Eigerja, steno smrti (3970 m). Nameravali smo vsaj pod steno, če ne na vrh Juntrov (4158 m). Na žalost pa ni bilo nič, videli nismo niti cele Eigerjeve stene, težke megle so se leno vlačile preko nje. Vlil se je dež, že tretjič danes. Ker napovedujejo še padavine, smo se odločili, da nadaljujemo pot proti domu. Do Rod Fiese prispemo, ko je že precej temno. Nekoliko iz vasi pri malem gozdičku se ustavimo in hitro postavimo šotor. Nekaj malega pojemo in se odpravimo k počitku. Danes smo prevozili okrog 400 kilometrov. Spanje je bilo bolj slabo, kljub temu, da smo od dolge vožnje precej izmučeni, zaradi prometnega hrupa. Z ene strani je bila cesta z velikim prometom tudi ponoči, z druge strani pa železnica po kateri je peljal vsakih 20 do 30 minut vlak.

25. 8. Jutro je lepo, ura je pet ko vstanemo. Dorči gre po vodo, Goran kuha zajtrk, midva z Janezom pa pospravljava stvari. Ob 6 in 45 se odpeljemo naprej po cesti s precejšnjim vzponom do sedla in na drugo stran zopet v dolino preraščeno z gozdovi, kateri polagoma prehajajo v žitna polja in vinograde. Komaj se peljemo skozi 800 metrov dolg predor, se že znajdemo v prekrasnem letoviškem mestu Lugarro. V mestu je mnogo krasnih spomenikov, drevoredov, kamor stopiš samo cvetje in čistoča. Mesto se šele prebuja, sem in tja se odpirajo prve trgovine. Meščani hitijo po jutranjih opravkih. Mesto leži ob ogromnem in krasnem, kakih 80 kilometrov dolgem jezeru, po katerem plovejo parniki, nad njegovo gladino se lahkotno pozibavajo snežno beli labodi. Vse povsod same zanimivosti. Ko obhodimo in si ogledamo del mesta, ter si nakupimo še nekaj spominčkov, napolnimo rezervar z bencinom, se odpeljemo iz mesta. Ob cesti so veliki vinogradi in jabolčni nasadi. Ura je devet ko pridemo v mesto Chiasso katero leži na švicarsko italijanski meji. Na carini hitro opravimo in se odpeljemo naprej do mesta Como, ki stoji na robu okrog sto kilometrov dolgega jezera Lago di Como. Ker smo zopet na avto cesti, lahko vozimo hitreje. Ob 9 in 35 minut smo zopet v Milanu. Kratek počitek, ob 10. uri pa zopet na pot, do doma imamo še kakih 500 kilometrov. Sonce močno pripeka vso pot. Domov prispemo v popoldanskih urah. Za nami je 1300 kilometrov dolga in lepa pot, nova doživetja in nepozabni spomini

KONEC

Janez Brojan st.
Železar, 18. januar 1974

 

   Železar

 

 18.01.1974

Jlib.si


Veličina narave in planin (3.)

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti