Jutro (1934): V severni steni Jalovca se je ponesrečila Pavla Jesihova iz Ljubljane, ena naših najboljših planink – Le malo je upanja, da je še pri življenju

Ljubljana, 18. avgusta.
Iz Rateč so nam popoldne sporočili: Danes ob 14. je prispela v Rateče vest, da se je v severni steni Jalovčeve skupine ponesrečila naša znana alpinistka gdč. Pavla Jesihova iz Ljubljane. O sami nesreči se je moglo dosedaj izvedeti to-le:
Pavla Jesihova je v družbi svojega planinskega tovariša Josipa Lipovca odšla davi ob 2. iz koče v Tamarju. Krenila sta po poti, ki pelje čez Sleme na Vršič. Pri studencu sta krenila v steno. Jesihova je plezala naprej. Okoli 11. dopoldne se je pripetila nesreča. Jesihovi se je izruval klin in je padla okrog 20 m globoko. Pri padcu se je močno poškodovala. Zlomila si je roko in nogo ter je dobila tudi težje notranje poškodbe. Soplezalec Josip Lipovec je zavaroval ponesrečenko v steni in takoj pohitel v dolino po pomoč. Ratečani so storili svojo dolžnost. Obvestili so o nesreči reševalno ekspedicijo na Jesenicah in takoj tudi sami poslali svoje reševalce. S popoldanskim vlakom je prispela v Rateče še reševalna ekspedicija Skalašev z Jesenic, ki je tudi takoj krenila dalje in je že prispela v Tamar. Toda na reševanje se bo podala šele jutri zgodaj zjutraj, ker je danes za reševanje že prepozno in v nočnem času docela izključeno. Ker je koča v Tamarju brez zadostnih reševalnih pripomočkov, je vse potrebne priprave posodila železniška postaja v Ratečah. Ponesrečenka bo morala prebiti nocojšnjo noč v steni. Pri njej sta njen soplezalec Lipovec in še neki drugi turist. Jutri bodo ponesrečenko prenesli s stene na pot, ki pelje čez Sleme, ter nato v kočo v Tamarju in dalje v Rateče. Izgledi za prenočevanje v steni so še precej dobri, ker noč po vsej priliki ne bo hladna.

*

Tako se je glasilo prvo popoldansko poročilo, ki smo ga prejeli. Medtem so zvečer prispeli z Gorenjskega potniki, ki so nas obvestili, da je Pavla Jesihova mrtva. Obrnili smo se po informacije v Rateče, kjer so nam potrdili, da imajo take informacije in da so, na žalost, najbrž resnične. Ker pa avtentičnega poročila še ni, je še vedno upanje, da je mlada, simpatična planinka ostala pri življenju in da jo bodo reševalci še lahko rešili.

*

Pavla Jesihova se je v petek popoldne odpravila z doma, da danes z Josipom Lipovcem prepleza severno steno Travnika in se jutri, v nedeljo, udeleži planinske slavnosti Skalašev na Voglu, kjer bodo blagoslovili svoj dom. Ravno ko se je odpravljala z doma, je prišel oče, ki je sicer bil že vajen njenih pohodov v planine. Tokrat jo je vendar ljubeče posvaril:
»Ali že spet greš v hribe? Ostani vendar doma, saj se ti lahko kaj primeri!«
Pavla pa je odvrnila: »Oh, očka, ravno kadar se jaz odpravljam, moraš ti priti.«
Potem pa se je, najskrbneje opremljena za nevarno plezalno turo, odpravila na kolodvor. le od matere se to pot ni mogla posloviti, ker je ni bilo doma. Pozabila je tudi fotografski aparat, ki ji ga je na kolodvor prinesel za njo slikar Bruno Vavpotič. Ponudil ji ga je v vagon in Pavla je še vprašala svojega tovariša Josipa Lipovca: »Ali ga vzameva? Ali naju ne bo oviral?«
Že ga je hotela vrniti, potem pa se je vendar premislila, češ: »Na tej turi mi morda vendarle pride prav.«

Iz Rateč sta se Pavla in Lipovec odpravila takoj v Tamar, kjer sta v koči Sportnega kluba Ljubljane počakala prve zore. Ob 2. zjutraj sta naskočila plezalno turo, ki sta jo bila baš onadva absolvirala natančno pred dvema letoma, 11. in 12. avgusta 1932, kar sta potem mojstrsko in slikovito opisala v jubilejni številki »Planinskega vestnika«, izdanega ob 40letnici SPD.
/FM: Po arhivu Uroša Župančiča sta 18. avg. 1934 želela preplezati novo smer v Veliki Mojstrovki; glej Spomin in opomin gora, str. 149./
Z njima je šel danes v steno tudi znani sportnik Gregorc, doma iz Kamnika /FM: znani smučar, prvi velikoplaninski bajtar in fotograf Rajko Gregorc/. Okrog 11. ure, ko so bili že precej visoko – Travnik je visok 2370 m – se je nenadno primerila nesreča. Kakor pravijo, je Pavla zabila klin, ki se ji je, še preden se je zavarovala, izkrušil in Pavla je strmoglavila 30 m globoko v brezno, do katerega je dostop sila težaven.
Obležala je nezavestna, le malo je še krilila z rokami in kazala znake življenja. Tovariša sta se trudila, da prideta do nje, ali zaman. Na njune klice se je odzval neki nemški turist, ki je plezal v bližini. Tudi on je pomagal pri reševanju, ali vsi trije niso mogli nič opraviti. Zatorej se je Gregorc nemudno odločil, da pohiti v Rateče alarmirat reševalce. Pot, za katero sicer potrebuje najmanj 6 ur, je opravil v treh urah. Pozval je iz Rateč telefonično na pomoč jeseniške reševalce, ki so bili že ob 16. v Ratečah in so se takoj podali v Tamar. Da bi nesrečno Pavlo nocoj prinesli v Rateče, je skoro izključeno, rešitev bo uspela šele jutri.
Ponesrečena turistka je hči uglednega ljubljanskega mesarja in prekajevalca gospoda Jakoba Jesiha v Florijanski ulici. V njegovi delikatesni trgovini mu je bila zvesta opora. od mladosti je bila navdušena za prirodo in je zelo zgodaj začela nastopati težje ture, dokler ni sčasoma postala ena naših najpogumnejših plezalk, ki je opravila celo vrsto drznih prvenstvenih plezalnih tur. Že naskok severne stene Špika jo je pred leti domala veljal življenja, ko je s pokojnim Guerro, ki se je pozneje smrtno ponesrečil z motorjem, ponoči obtičala v steni. Nadalje je plezala v Mojstrovki, vobče ji je bila skupina Jalovca posebno pri srcu. Ali njena najtežja in obenem najbolj zmagovita varianta je bila njena plezalna tura po Jugovi smeri v severni triglavski steni. Turo, ki je mladega dr. Klementa Juga veljala življenje, je Pavla Jesihova premagala z Milanom Gostišo v l. 1930. in je tudi odkrila mesto, kjer je dr. Jug strmoglavil v globino, ter je ugotovila vzrok njegovega padca. Njeno izredno smelost in vztrajnost karakterizira samo dejstvo, da je na tej turi plezala okoli 16 ur, saj je stena visoka blizu 800 m in je zlasti v prvih treh četrtinah skoro popolnoma navpična. Prvenstvena je bila tudi njena tura po skalaški smeri v triglavski severni steni, in sicer steber desno od Črnega grabna, kjer je stena mestoma povsem pravokotna. To turo je opravila v avgustu 1929. Plezala sta z Milanom Gostišo, – ne vštevši prehodov, odmorov in prenočevanja v steni – celih 24 ur. Nebroj je bilo še drugih takih tur. Pri vsem tem pa je imela Pavla Jesihova tako veliko samozaupanje, da je še ob nedavni katastrofi pod Grintovcem rekla:
Čudno, da so planinske nesreče tako pogoste, a še bolj čudno, da se ubijejo ravno ljudje, ki ne plezajo!

Po vsem svojem lepem značaju je bila Pavla Jesihova vzor moderne alpinistke, spoštovana v najširših krogih Ljubljane, še prav posebno pa občudovana v naših planinarskih družbah. Po prirodi je bila živahna, vesela, visoko inteligentna, kar pač v najlepši meri dokazujejo lastni opisi njenih tur v Planinskem vestniku. zato je njena nesreča vzbudila globok odmev v vsej naši javnosti, ki iskreno iz vsega srca želi, da bi se obistinila ona mala iskrica nade in bi reševalci našli Pavlo še živo in brez takih poškodb, ki bi ji mogle zagreniti življenje. Daj Bog, da bi bilo tako!

Živa

Kakor nam ob zaključku lista poročajo, so na ljubljanskem kolodvoru dobili iz Kranjske gore kratko sporočilo, da je rešilna ekspedicija že našla Pavlo Jesihovo in da je ponesrečenka živa. Ker kraji od Jesenic do Rateč nimajo večerne telefonske zveze, nam ni bilo mogoče vesti kontrolirati, niti ne izvedeti kakih podrobnosti.

Pavla Jesihova v Leonišču

Ljubljana, 19. avgusta.
Ob 21. je avtotaksi iz Kranjske gore prepeljal ponesrečeno turistko Pavlo Jesihovo v Leonišče, kjer so jo takoj zdravniki vzeli v oskrbo. Z njo je prispel tudi njen spremljevalec Jože Lipovec, ki ji je stal ves čas skrbno in požrtvovalno ob strani ter je bil tudi prvi pri njej, ko je padla.
Kolikor smo mogli izvedeti, se je nesreča zgodila na ta način, da sta odpovedala dva klina in je nato Jesihova padla kakih 25 m globoko ter obležala na polici. Bila je prej v steni popolnoma sigurno zavarovana in je le nesrečnemu slučaju pripisati, da sta se izruvala dva klina. Padec je pa Lipovec k sreči zadržal in preprečil tudi katastrofo in tako je Pavla obležala na polici. Ima poškodovano nogo, ki je najbrž zlomljena v kolenu, drugače pa ni nevarnosti za življenje.

Vesti, da je Pavla Jesihova še pri življenju, so potrjene.
V soboto zvečer sta se iz Ljubljane odpeljala v Rateče - Planico oče ponesrečenke g. Jakob Jesih in njegov sin. Na kraj nesreče jima seveda nikakor ni kazalo iti, zato sta ostala v Ratečah in pričakovala nadaljnjih poročil o Pavlini usodi. Do jutra ni bilo nikakih novih vesti, razen potrditve, da je Pavla sicer hudo poškodovana, vendar pa je njeno stanje zadovoljivo. In ker je bilo napovedano, da jo bodo najbrže šele popoldne ali do večera mogli spraviti v dolino, se je sin Jakob z dopoldanskim vlakom vrnil v Ljubljano obvestit mater, oče pa je ostal na Gorenjskem.

Iz Rateč smo popoldne prejeli naslednje poročilo:
reševalci so sinoči, v soboto zvečer, prispeli do koče Smučarskega kluba Ljubljana v Tamarju. Ker seveda ponoči niso mogli v skale, so si privoščili kratek oddih, ali čim se je jelo svetlikati, so se odpravili na kraj nesreče. Ponesrečeno Pavlo so šele okrog 13. popoldne spravili preko sten polagoma na varno. Ko so jo naložili na nosila, so izbrali smer proti Vršiču, ker od tam pelje zložna cesta proti Kranjski gori, in so ponesrečenko takoj pri Domu na Vršiču lahko naložili na avtomobil. Če pa bi bili izbrali smer proti Ratečam, bi jo morali, bi jo morali s kmetskim vozom prepeljati do Smučarskega doma Ilirije na Slatni. A ta pot je skrajno slaba in bi ponesrečenka zaradi tresenja dosti več trpela. Vendar pa so popoldne bili prebivalci Smučarskega doma Ilirije že obveščeni, da je reševalna ekspedicija s Pavlo Jesihovo proti večeru krenila z Vršiča proti Kranjski gori.

Pavla Jesihova bo prepeljana v oskrbo ljubljanske bolnišnice, vendar pa ljubljanska reševalna postaja zaenkrat ni bila pozvana, da bi šla po njo s svojim avtomobilom. O poškodbah ponesrečenke nam sporočajo, da je najbolj poškodovana noga, ki je zlomljena, druge poškodbe po životu pa niso nevarne.
(Glej por. na 2. strani)

Jutro, 19. in 20. avgust 1934

* SiOG 149:
18. avgusta 1934 je Pavla Jesihova, alpinistka iz Ljubljane, s soplezalcem želela preplezati novo smer v severni steni Velike Mojstrovke (2366 m, Julijske Alpe, Atlas 52 C 2). Bila je prva v navezi, med padcem pa sta se ji izpulila dva klina in se je hudo poškodovala.