Jutro (1934) - Stanko Bitežnik: Oprostite, gospod naravoslovec, če Vas motim. Zadnjič sem bil napisal članek o smučjereji ...
Danes prihajam k Vam, da ponovno zajamem s polnim prgiščem iz Vašega neizčrpljlivega vira učenosti.
— Čital sem Vašo razpravo, ki je dejansko plod mojih razgovorov z Vami o moderni smučjereji. V glavnem se strinjam z njo, četudi ste jo objavili pod svojim imenom. Močno pa Vam primanjkuje strokovnega izrazoslovja in marsikaj važnega ste zamolčali. Recimo, o mažah ni ne duha ne sluha.
— Vem to razpravo sem napisal v poljudnem slogu, ne samo zaradi tega, ker znanstvenega tako rekoč ne obvladam, ampak predvsem zato, ker sem hotel z njo razširiti smučarjevo slavo med najširše plasti naroda. Kar sem zamolčal v zadnji razpravi, kanim nadoknaditi in bi želel da začneva kar z mažami, da bo lažje šlo.
— Drži! Gotovo ste že opazili, da se smučar dobro natre z mažami, preden zaplove po snežnih valovih. V prirodi ni to edinstven primer. Gosak recimo se tudi namaže, preden gre v vodo. Le ta je razlika med njima, da jo mora smučar drago kupovati. Tako je industrija bogato nadomestila, kar je zanemarila narava. Na tisoče maž je in da je smučarjeva zmeda popolnejša – vse so najboljše!
Samec in samica se koristno služita z njimi in vsak po svoje cenita njihove koristi. Dočim se samec maže le po podplatih, je spoznala samica, brihtna glavica, tudi druge vrline maž ter z njimi ročno podkrepuje svoje deviške čare. Baš zaradi tega so maže važen pripomoček pri spoznavanju spolov v smučjereji.
— Oprostite, ker smo že pri tako važnem poglavju, pojasnite mi, prosim, kako prav za prav ločimo na oko samca od samice? Njuna sličnost je tako popolna, da sem se že nekajkrat nesmrtno osmešil.
— Rad verjamem da Vam je bilo nerodno. Take stvari se pogosto dogajajo. Naravoslovna veda nam še ni odkrila zanesljivih znakov, kako bi na oko razlikovali samico od samca. Nekaj znamenj je sicer, kakor vihravejše pričeske, okrašene z različnimi ondulacijami, bujnejši boki, milozvočnejši glasovni nastavki. Ali vse utegne biti varljivo. Znanost si pomaga v takih primerih s kemičnimi poizkusi. Če napojimo robec in z njim nekajkrat krepko podrgnemo po ustnicah ali obrveh samice, se nam prikažejo na robcu od ustne rdeče, pri drgnjenju obrvi pa črne lise. To je zadosten znak, da imamo opravka s samico.
Znanost je namreč odkrila, da izloča samica na ustnih rdeče, na obrveh pa črne sokove, ki naj vabljivo in dražljivo vplivajo na samca. Priporočali bi Vam pa, dragi prijatelj, malo previdnosti pri takih poizkusih. V spomin na tako nesrečno posrečen eksperiment krasi še danes mojo čeljust mostiček treh zlatih zob.
— Prej ste, gospod naravoslovec, omenili nekaj o milozvočnih nastavkih samice. Kakšne glasovne čare pa hrani samec?
— Ta jih sploh ne hrani, ampak razmetava z njimi kakor Američan z dolarji. Njegovi glasovni čari so tako odlični, da mu niti Šaljapin niti Kiepura nista kos v rjovenju. Samec rjove v vseh oktavah in durih in se ne straši najtežjih kompozicij. Sloves, ki si ga je iztekel z brezplačnimi koncerti v mili naravi, se je raztegnil daleč izven meja naše drage in lepe domovine. Žal da so meščanom, ki imajo tako visoko razvit čut za brezplačne koncerte, njegove prireditve skoro neznane. Strah pred aplavzom in cestnim policijskim redom sili smučarja, da prireja koncerte pod milim nebom, daleč izven mestnih zidov. Če tudi ima ogromen glasovni zaklad, ne nastopa v zvočnem filmu, ker se današnji tehniki še ni posrečilo iznajti aparaturo, ki bi pričarala nam siromašnim zemljanom krasoto njegovega rjovenja v naravni veličastnosti.
— Ker smo že pri filmski umetnosti, bi rad vedel, gospod naravoslovec, v kakšnih odnosih živi smučar s fotografsko umetnostjo?
— Naravnost v idealnih, Vam pravim. Narava je obdarila smučarja z izrecno fotogenostjo. Kjerkoli vidi fotografsko kamero, si ne more kaj, da se ne bi potrpežljivo usidral pred njo. V takih prilikah skuša s prirojeno žilavostjo spraviti svoje obličje v čim prijaznejšo držo. (Običajno se mu to posreči, če raztegne usta kakor harmoniko). Velika strast do fotografiranja in podedovane finančne težkoče so prisilile smučarja, da je iznašel nov način fotografiranja, ki se močno razlikuje od starega. Pri tem načinu ne potrebuje niti aparata niti stojala, da je le malo snega in malo nerodnosti – pa gre. Ker je ta način izdatno cenejši in če že ne priročnejši, vendar mnogo hitrejši, ima vedno več pristašev, posebno strastno se zavzemajo zanj novinci. Takih negativov ali odtiskov pa smučar niti ne spravlja, niti ne razkazuje naokrog prijateljem, ampak jih prepušča na licu mesta svoji usodi. Ta način fotografiranja pa ima to napako, da izdeluje vse posnetke v naravni velikosti, zato so njegove slike za legitimacije neprikladne. Tudi kot poročna darila niso preveč priporočljive, zato ne, ker niso trajne.
V postavljanju različnih neprostovoljnih drž in leg očituje smučar toliko iznajdljivosti in akrobatske popolnosti, da nobenemu poklicnemu fotografu niti v sanjah ne pade na misel, da bi ga posnemal. V smučjereji obravnavamo to vrsto fotografiranja pod strokovnim izrazom »telebni mark«.
— Omenili ste prej, gospod naravoslovec, nekaj o finančnih težavah. Ker tudi mene zanima, kako izhaja z njimi smučar.
— Običajno je gmotno dobro podprt, le zadnje štiri tedne v mesecu motijo finančne težkoče njegovo živahno in vsestransko prebavo ter njegovo vedro duševno nastrojenje. V teh razmerah so pogosto ultravioletni žarki in čisti planinski zrak edina začimba njegovega skromnega kosila. To je tudi vzrok, da se je, kakor ostali krščeni dvonožci, odlično seznanil z obroki in se časih celo ženi na obroke. Mnogi so se z obroki naravnost sijajno preskrbeli za vso bodočnost ter jih bodo še žalujoči ostali ohranili v toplem spominu, ko jih bodo plačevali pokojnim v počaščenje.
— Oprostite moji nenasitni radovednosti: Ali je smučar velik ljubitelj narave?
— Naravnost strasten, Vam pravim. Nekateri so tako zaljubljeni v mater naravo, da so neprestano z vsemi štirimi na njej. Razen tega so pa do ušes zaljubljeni v podzemske jame in kapnike. To svojo ljubezen razkazujejo na ta način, da skušajo vsak železniški voz izpremeniti v podzemsko jamo s kapniki. Da potnikom najvzornejše pričarajo lepoto podzemskega sveta, razmestijo, če je le mogoče, svoje dilce tako umetniško po policah, da kaplja od njih jeze prekipevajočim potnikom po nosovih in jim koristno ohlaja vročo kri.
— Kako in s kakšnim uspehom se pa udejstvuje smučar na športnem poprišču.
— Z eno besedo: Sijajno! Videli ste ga že pri tekmah, kako drvi po bregu nizdol in s kakšno slastjo požira kilometre. Četudi je oštevilčen kakor avtomobil, so njegovi kilometri vendar mnogo cenejši, ker troši bencin samo za madeže na obleki. Motite se, če mislite, da mu je priborila svetovno slava njegova požrešnost po kilometrih. Njegovim skokom gre zasluga, da se valja po lavorikah, pokalih, plaketah in kolajnah kakor koklja po jajcih. Vidite, javnost pozna skoke v nižino in po njih sodi in meri talente v smučjereji. So pa še skoki, o katerih javnost ničesar ne sluti.
Mislim, da ne boste toliko nesramni in današnji razgovor objavili. Tiste skoke mislim, ki jih vadi samec, ko ga stlačijo v kurnik sv. zakona, Tukaj poznamo dvoje vrst skokov (redki smo tisti, ki jih ne poznamo): bojazljivci se vadijo v skokih čez metlo, vročekrvnejši pa v skokih čez planke. Prirojena skromnost sili smučarja, da se vadi v teh skokih brez sodelovanja javnosti in je vesel, če ga pri tem nihče ne moti ali ne zaloti.
— Kako vpliva, gospod naravoslovec, smučjereja na narodno gospodarstvo?
— Odlično, če hočete videti na svoje oči, kako upliva smučjereja na lesno tržišče, pojdite samo v nedeljo zvečer h gorenjcu na kolodvor in znašli se boste v pragozdu samih dilc. Oboroženi kakor vojska kralja Matjaža se rinejo smučarji proti izhodu in od časa do časa te krepak sunek z dilco v hrbet ali glavo opomni, da še ne spadaš v njihove vrste. Sicer pa, šalo na stran. Smučjereja upliva tudi blagodejno na tujski promet. Zato je dolžnost vseh javnih in zasebnih delavcev, da širijo med narod zmisel za smučjerejo. Železniška uprava prednjači v tem oziru z lepim zgledom, ki je posnemanja vreden. Izdala je naredbo, da se pri prevozu poželeznicah šteje deset smučarjev za pet ljudi, da jim tako omogoči polovično vožnjo. Kakor sem čul, so z enako lepo in širokogrudno kretnjo prostovoljno sledili tudi nekateri razumni hotelirji in gostilničarji, ki štejejo pri delitvi porcij istotako deset smučarjev za pet ljudi, kar je vse hvale vredno. Smučar se skuša za to dobrotljivost oddolžiti na ta način, da pozabi pri računu s prirojeno velikodušnostjo na toliko postavk, kolikor se mu zdi za smučarsko zdravje primerno.
— Zanima me gospod naravoslovec, kaj napravi smučar s svojimi dilcami, ko stopi v zasluženi pokoj?
— Vidite, tega vprašanja pa še ni obravnavala naravoslovna veda. Hvaležen sem Vam, da ste me spomnili nanj. Po mojem mnenju bi bili zelo dobri za ričet, ker so parklji tako dobro prepojeni z mastjo.
— Oprostite, kje se pa skriva smučar poleti, ko ni snega?
— Zdajci ste me spomnili, da mi postaja že vroče od vaših vprašanj. Poleti in osobito v pasjih dneh naletimo pogosto na smučarja po kavarnah in slaščičarnah, kjer s turobnim obrazom motri majhne in drage porcije in teši svojo neukročeno koprnenje po belih poljanah – s sladoledom.
Stanko Bitežnik
Jutro, 18. februar 1934