Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prokletije (3.)

 31.12.2013

dlib.si


ŽiS/G-L - Prokletije (2.)

ŽiS/G-L - Prokletije (1.)

nedelja, 31. december 1933, ob 07:57, Boris Štupar, ogledov: 1282

Življenje in svet (1933) - Vojteh Lindtner: Gorenjsko lahko objameš z enim samim pogledom, pa sem hotel tudi Prokletije tako.

Gore so nepremične ogromne mase, v nebo pognane, zato se oddaljujemo od njih, zmanjšujemo jim veličino, ublažujemo snov - ostrina kamenja bode v oči - izbiramo si najponosnejše od njih ali vrh, s katerega se vračamo in se od časa do časa obračamo za njim, da bi ga videli s točke, kjer mu daljava in svetloba pomagata do lepote. Kolikokrat privleče spotoma turista čisto drugi vrh, na katerega ni bil namenjen, ker ga je videl s strani, s katere je najlepše osvetljen in od drugih kakor v ospredje potisnjen. Nekje na Grebenu, zahodno in nad Plavskim jezerom bi bila postojanka z najlepšim pogledom na Prokletije. Nič zato, če sem postal na Grebenu zaradi tega malo moker ter se radi Viole Košaninii izgubil in me je zato zatekel mrak!

Pločica (ca 1900m), Derviš Kom (2656 m)
Najprirodnejše je približati se gorovju v smeri, v kateri tečejo grebeni. Prokletije s smerjo SV-JZ zaustavljajo s svojo mogočnostjo Dinaride, ki po Durmitorju od SZ pritiskajo na Prokletije. Ves severovzhodni del je bil ena sama, nad 1000 m debela plošča, ko so še ob njene strme stene, zahodno Peči (505 m), udarjali valovi metohijskega jezera. Dalje na JZ pa so Prokletije, v svojem osrčju, Čafa Pejs, Maja Kakinja, Šafa Štogut, albanskimi sosedi Bijeliča in Vezirove brade, kakor s kremplji in z besom modelirane. Še bolj na JZ pa tonejo v Skadrsko jezero.
Do Pločice je od Dečanov prvi vzpon. Hodili smo po gozdu, dokler ni izginil zaradi višine in žage na Pločanski Bistrici, ki smo jo samo čuli, ker smo bili nad njo. Redža, naš vodnik, je pravil, kako je tu pred enim tednom na konju bežal, ko je malo višje v gozdu zagledal medveda, ki je trgal kravo. Mogoče je res, zakaj gozdovi so obsežni in nihče ne gre po tej poti do Plava kakor mi. Naši glasovi so privabili Arnavta, ki je stal začuden pred nami in Redža, ki ne kadi, nam je tolmačil, da hoče vžigalice. Potem nas je v široki dolini od nekje sprejelo lajanje psa, v neki vrtači smo s težavo zapazili katun. Gornji del dolino je livada, ki ne vodi nikamor drugam kakor na sedlo Pločica, ker nam že desno stoji ob strani Maja Kurvala in levo spuščeni greben Derviš Koma. Večerno sonce nam je jemalo vid in naše senco, strahotno dolge, so padale nazaj v že nekoliko mračno dolino, ko smo se na Pločici oglasili pri orožnikih.
Nisem še bil v planinah, kjer bi tako nazorno videl delo lednikov. Prav za prav je bil tu, v Prokletijah en sam. 250 km dolg in 50 km širok ter le malo večji kot oni na Durmitorju. Ležal je na apnencu, kraškem terenu z vrtačami, zajet v planinah in če je padel preko razpočene ploče, Rugovske klisure, je že prišel v kraje, kjer mu ni bilo obstanka; saj smo le malo iznad severne širine Rima. Širil se je na vse strani, zato so tu gore ali vse strani položne ali samo severna ali samo južna ali pa obe; vse drugače kot v Alpah. V začetku še mali, zato pa številni ledniki so zadevali ob podnožja grebenov, ki so jim bili višji vrhovi še goli. Ko so pa bile vrtače in doline zapolnjene, so se spajali z ledeno maso na drugi strani grebena. Zato je videti toliko prelivnih sedel (albansko: čafa), ki so široka, kakor poteptana. Lednik je grebene včasi z dveh strani po celi širini stiskal, glodal, zniževal in ostril. Na svojih ramenih je odnašal skale ali drsel po grušču. Pločica je najlepše sedlo daleč na okoli. V dve dolini je razgled; v oni, po kateri smo prišli, slutimo Metohijo, in pa v nasprotno, ki je mnogo daljša in bolj odprta, Dobroško polje. Če z levo zamahneš, pa si očrtal konturo nizkega gorovja, ki se vleče kakor zid na drugo sedlo, Bogičevico. Od nje zavije nazaj skoro pravokotno na Pločico mnogo višji (ali se samo zdi višji) greben Maja Rops (2502 m), ki ga gledamo zaradi bližine in smeri kot samostojno grmado. Loči ga le klinasta, z borovci porasla, mračna in vlažna dolina Kložnjarske Bistrice, ki pobere vso vodo iz tega amfiteatra, lahko bi rekel praznine, Dobroškega polja. V daljavi je vidna samo svetla piramida Ujkovega Krša (2275 m) in potem čudna svetloba, ki izenači vrhove z nebom. Drugih vrhov ni, ker sta nam Derviš Kom in Maja Kurvala za hrbtom, in vendar sta od Pločice samo sprehod. Posebno prva je z njo tako v zvezi, da onih 400 m, za katere je višja, komaj občutiš. Obrnjeni smo na sever in gledamo široke grebene (Kožnjar, Pleča), kakor na hrbte konj; noben višji, noben nižji, v ozadju pa vse izenačujoča in razblinjujoča svetloba.
Derviš Kom je najvišji vrh Prokletij to in onstran meje. Z globine zemlje se je vzdignil, ni bil nikoli dno morja in je gledal nepokrit ledeno morje. Ni nam dovolil razgleda in le sem ter tja so odkrile megle kos albanske meje in pa dva temna jezera, globoko doli na njegovi zahodni strani. Zelo smo želeli videti Šklzen in Hekurave, botaničarjem tako znana predela. Z nenavadnim občutkom sem stopal po razmetanih ploščah, ki se ne krasijo in vendar so se morale od nekje odtrgati. Nikjer nobenega praska zemlje, nobene bilke. Povsod le rumeni madeži lišaja na rjavkasti bani ploščatih skal. Še enkrat se vračamo nazaj na Pločico, še bolj preverjeni, kako v njeno okolico premišljeno postavljeni vrhovi in grebeni blagodejno zajezujejo prostor. Najvišji vrh je v bližini in Maja Rops, ali z glavami tako sklonjena, da te s Pločice ne prepodita. Tudi ledniki, ko so se poslavljali, niso zdrsnili v prevroče doline, nego so se krčili nazaj sem pod Pločico, kjer jim je zibel, in preden so izdihnili so za slovo še poskrbeli jezerom kotline in očistili grušča podnožje vrhov. Preslabi so že bili, da bi odnesli tudi morene. Ledniki so oblikovali planine in zato se jim pozimi bela odeja tako prilega.
Ko smo se spuščali na Dobroško polje, so od Albanije privršali jastrebi. Eden, dva, tri... osemnajst, nizko so leteli in nas obkrožali. Iz radovednosti. Nam pa je bilo pod njihovimi krili malce tesno. Odjadrali so naprej za mrhovino.

Bijelič (2435m)
Lahko bi jo mahnili na Ujkov Krš, ki kaže na zahod in dalje po mejnem grebenu na Bijelič, toda zaradi bogate flora smo morali hitro v Plav ali Gusinje, da preložimo rastline v suh papir. Potem smo z Gusinja odšli na Bijelič. Še enkrat tu Prokletije niso štedile s prostorom. Iz kupol sestavljen ima nešteto vrhov in po njem hoja utruja. Ker sem se z Dobrašinom Šoškičem, vrlim Črnogorcem in dvema finančnima stražnikoma oddvojil od ostalih prijateljev, smo Bijeliču dali slovo in krenili v Zastan k finančnim stražnikom, Vezirjevi bradi nasproti. Da more biti apnenec tako zasekan, zobat in izklinjen, ne bi nikoli veroval. Popadija in Trojan, ki se vidita z Gusinja in ki ju sedaj zakriva Vezirjeva brada, imata prav iste lastnosti. Tu so bili ledniki na manjšem prostoru zajeti, bolj nagnjeni, pa so si zato izbijali poti, da so se združili ter takoj zadeli na Greben in Vizitor, ustvarjajoč plavsko-gusinjsko ravnico. Z Bijeličem, Vezirjevo brado, Popadijo in Trojanom nehajo nase Prokletije, mi pa smo uvideli, da bi bilo treba zanje mesec dni, če bi jih hoteli vse preiskati.

Peć in samostani
Po nepoznanih planinah postanejo turistu noge neverjetno lahke, brez oddiha silijo naprej, kamor jih vodi oko. Šli smo še na sever obiskat Nedžinat (2341 m) in Stedin (2272 m). Zlasti zadnji nas je hladno sprejel, z meglo in dežjem, da se še danes prepiramo in ne vemo na karti, kje smo hodili. V te planine ženejo čez poletje iz Metohije živino na pašo. Bili smo zadovoljni kot botaniki, kot turisti pa ne. Pred Rugovsko sotesko postavljeno ima mestece Peč že ob petih blagodejno senco in pred večer ga še poslednjikrat obsije sonce, ki se zablešči iz soteske. Skozi promenado prihajajo in odhajajo karavane, namenjene čez Čakor (1849 m) v Plav ali Andrijevico. Kafedžije in bakalini (prodajalci) pridno polivajo pred pragom z vodo, ki jo zajemajo iz potočka pred nosom. To je voda Pečke Bistrice, ki je speljana pod hiše, na vrtove, kraj ceste in promenade ter odnaša smeti in drugo. Arnavti, Turki, cigani in organizirani postopači avtobusnih podjetij skrbe za potreben direndaj. Med njimi pa umerjene hoje osiveli Črnogorci.
Zameril bi se južnim bratom, če ne bi vsaj omenil samostana pečke patriarhije iz XIII. in Visokih Dečanov iz XIV. stoletja, četudi oni niti jaz nimamo smisla za to. Premalo sem se še vživel v zgodovino naroda, da bi mogel razumeti slike na zidovih in ves ta bizantinski vpliv. Od kraljev narodu poklonjeni, sebi pa v opravičilo za grehe, so ti samostani redki spomeniki prošlosti.

Vojteh Lindtner
Življenje in svet, 31. december 1933

 

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker