Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Črtomir in Vrtomir

Vrtomir je živel v gradu na griču Vrtovin, grič zahodno ob cerkvi Svetega Janeza ob Bohinjskem jezeru (Pirčeva Vila). Črtomir je imel svoj grad na Svinjaku (Veliki grad), visoka in navpična stena severno za Hotelom Sveti JanezJanez Pikon: Poganski vladar in vojskovodja Črtomir z gradom na vrhu Svinjak in krščanski vojskovodja Vrtomir z gradom na griču Vrtovin. Graščaka sta v davnini vladala ob Bohinjskem jezeru, ko so v Bohinju prebivali še pogani.

Črtomir in Vrtomir

Vrtomir je živel v gradu na griču Vrtovin, grič zahodno ob cerkvi Svetega Janeza ob Bohinjskem jezeru (Pirčeva Vila). Črtomir je imel svoj grad na Svinjaku (Veliki grad), visoka in navpična stena severno za Hotelom Sveti Janez. Ajdovski graščak Črtomir in graščak kristjanov Vrtomir sta vladala obsežni vojski. V dolgi bitki je bil vladar Vrtomir na griču Vrtovin že v hudi stiski, pomagala mu je mati, ki je živela na Blejskem gradu in ga obdarila s sodčkom zlatnikov in pripomogla, da je bil Črtomir nazadnje le premagan in se predal, ter prekrstil v krščansko vero z jezersko vodo na obali Bohinjskega jezera.

Poganski vladar in vojskovodja Črtomir z gradom na vrhu Svinjak in krščanski vojskovodja Vrtomir z gradom na griču Vrtovin. Graščaka sta v davnini vladala ob Bohinjskem jezeru, ko so v Bohinju prebivali še pogani ...

Takrat še ni bilo cerkve, ampak le kapelica Svetega Janeza. Oba graščaka sta naslikana sedaj v cerkvi nad malimi oltarji. Črtomirov klobuk je še posebej naslikan na vzhodni steni, ako stopiš v cerkev, in zraven je zapisano, da je dal on postaviti cerkev, ko je postal kristjan. Tu vidimo, kako si ljudstvo po svoje razlaga, česar ne razume, in spravi v zvezo s svojim starim izročilom. Kdo ne spozna na prvi hip, da je moral Prešeren vedeti za to povest? V svojem pesniškem vznosu je seveda prenesel krst k Savici, zvezo z Bledom je opisal na drugačen način in tako zamislil ta prekrasni spev, druga verzija pravljice prestavlja ta boj na Ajdovski gradec.

Kaj ti rečem drugega mladi prijatelj, ki se sprehajaš v tem lepem božjem svetu, polnem lepote in življenja. Na počitnicah si in povsod te je dosti, po gorah in po dolinah, po gozdovih in planinah, po suhem in morda tudi - kar je zelo zdravo - v mokrem elementu, kjer si hladiš in krepiš živce, ter vse telo. Okoli tebe je vse polno življenja, polja, cvetja in šumenja, ter tajnostno življenje temnih logov, po čigar vejah vriskajo in te pozdravljajo svobodni in krilati pevci, polni življenja. Tudi tvoj domači studenec, potok ali celo reka - morda že celo ob jezeru bohinjskem ali blejskem, tudi tu v vodi ni mrtvo. Zdrave bistre ribe in ribice jo oživljajo, ki nepokorno švigajo semtertja.

To in ono iz Bohinja

Z naslovom, mislim, sem jo srečno izvozil ni majhen križ s to rečjo včasih, posebno, kadar pisatelj zapiše naslov, še preden dobro ve, kaj bo napisal, da se bo z naslovom ujemalo. Mene je ta-le naslov pač rešil teh skrbi, kaj? Toda ne misli, mladi prijatelj, da bom začel peti navdušene slavospeve našemu temnemu jezeru in šumečim slapovom, očaku Triglavu in drugim bohinjskim goram, divjim kozam in njihovemu poglavarju, snežnobelemu Zlatorogu, ki čuva zaklad v Bogatinu. Vse to si gotovo že bral; ako še nisi, pa daj, saj jo marsikje o tem pisano. Potrdim ti, da je vse do pičice res, le še nekoliko več, ker to, kar je lepo, se ne da opisati s peresom. Najlepše ti bo razodel Bohinj svoje krasote, ako ga sedaj o počitnicah počastiš s svojim obiskom in si ga ogledaš na lastne oči.

Toda dijaka zanima Bohinj tudi še z druge strani. In na to bi te, dragi prijatelj, opozoril. Zato bo tole »to in ono« nekaj zgodovine, bajeslovja, narodopisja, literaturo, jezikoslovja itd. Pripovedoval ti bom te reči brez posebnega reda, kakor nama ravno nanese beseda na poti. O počitnicah se človeku itak ne ljubi kdove kako napenjati duha, zato bova govorila bolj domače in za zabavo.

Ko som bil dijak, v Bohinju še ni bilo železnice. V Bohinj smo jo mahali peš ali s pošto. Z železnico je izginilo mnogo romantike in poezije. Svoj živ dan ne pozabim svoje prve poti v Bohinj. Poštni voz je bil čisto natlačen, zato sva se spravila s tovarišem na »kozla« k postiljonu. Z nikomur bi bil menjal za prostor, odkoder sem imel razgled na vse strani. Prav posebno zabavo pa smo imeli s postiljonom. S tovarišem sva ga hvalila, kako lepo zna trobiti. Ta najina hvala je segla postiljonu tako globoko v srce, do skoraj celo pot ni vzel roga iz ust. Midva sva njegovo v srce, pravzaprav še bolj v ušesa segajočo glasbo spremljala tudi na vse grlo.

Ko smo zavozili v bohinjsko dolino, so začele moleti iz voza različne glave, ženske in moške, začuli pa so se tudi različni glasovi. Neka gospa ali gospodična je skoraj zacvilila, ako smem tako reči, ko smo prišli v Štenge. Tako jo je bilo strah, da se je nazaj v voz stisnila in si ni upala več pogledati iz njega. Dolina je tod res tako tesna, da je zdaj komaj prostora za vodo, cesto in železniški tir. Na obeh straneh kipijo gore visoko v nebo. Pozimi solnce skoraj ne posije noter, a tudi poleti je kar tema na nekaterih krajih. Velikanski sneženi plaz je tu pred dvemi leti ustavil za več dni ves promet. Pred nekaj stoletji je vodila v Bohinj samo steza in ravno tukaj je bila na več krajih vsekana v skale kakor stopnjice, kakor se še pozna; odtod ime v Štengah. Leta 1554 so jo nekoliko razširili, a z vozom niti tedaj ni bilo lahko priti v Bohinj. Bohinjci so bolj občevali s Primorjem in Italijo, kakor z ostalo Kranjsko. Ni čuda, da tudi turško nadloge v Bohinj ni bilo. Kakor pripovedujejo ljudje, so prišli Turki do Šteng, tu so se pa začela udirati konjem kopita v tla. Turški sultan, ki jo bil prisegel, da bo njegov konj še tisti večer zobal pšenico z oltarja Svetega Janeza ob Bohinjskem jezeru, je bil ves zmešan. Cela vojska jo je udarila v silni zmešnjavi nazaj, tako, da so jih je mnogo prevrnilo v Savo, kjer so potonili. Zato so še zdaj pravi tam »na Obrnah«, kjer so se Turki obrnili. Sultan je dal usekati v skalo napis, ki ga pa ne more nihče prebrati, ker je turški. Res je tu v neki skali napis, a se da prav lepo prečitati in pripoveduje o razširjenju poti v Bohinj, leto 1554. Kakor je bil Bohinj obvarovan Turkov, tako tudi druga nadloga ni Bohinja nič zadela, namreč lutrovska vera. Bohinjski župnik Janez Plahuta je leta 1571 pred škofijsko komisijo v Radoljici izpovedal, da so Bohinjci vsi zvesti katoliški veri, da še celo preveč praznoverni. To velja o Bohinjcih še danes, ako se ozremo po drugih krajih.

Severno nad Štengami vrh gora se raztezajo Gorjuše, Zgornje in Spodnje, baje najdaljša vas na Kranjskem. Od prve do zadnje hiše je skoraj dve uri hoda. Na Gorjušah izdelujejo znamenite pipice. O tej domači obrti čitaj »Dom in Svet« leto 1903. Nekateri izdelki so prave umetnine, zlasti pipe, ki so ozaljšane z različnimi okraski iz biserne matice. Gorjuše spadajo v župnijo Koprivnik, ki jo druga najvišja župnija na Kranjskem (969 m). Višje leži le še Vojsko nad Idrijo. Prvi koprivniški župnik je bil Valentin Vodnik, naš prvi pesnik. Na župnišču ima vzidano lično spominsko ploščo. Kogar zanima, si lahko ogleda v župnišču zanimivo njegovo omaro, njegovo pisavo in podpis v maticah itd. Tu gori je veselo prepeval, pa tudi rad popotoval po Bohinjskih gorah. Posebna prijatelja sta bila z baronom Cojzom, ki je bil lastnik bohinjskih rudnikov in fužin. Pri Stari Fužini še stoji njegova graščina v Logu, ki je sedaj last verskega zaklada. Cojz je navduševal Vodnika in skupaj sta delala načrte, kako povzdigniti »kranjščino« in ji pripraviti boljšo bodočnost. Zanimivo je, da so nekatere Vodnikove pesmi v Bohinju postale čisto narodne, tako posebno »Kdo rojen prihodnjih«, ki ima v Bohinju prav poseben napev, in se vsaka kitica končava v veselih »jodlarjih«. O Vodniku je ohranjen med ljudstvom še marsikak spomin, ki priča, da je bil mož res duhovit in pravi original.

Fužine, ki so bile kedaj Cojzove, je kupila kesneje kranjska industrijska družba. V zadnjem času jih je opustila in se preselila na Savo pri Jesenicah, z njo vred pa tudi mnogo delavcev Bohinjcev. Stari ljudje še vedno radi pripovedujejo, kako so včasih kopali rudo, posebno na »Rudnem polju« in koliko se je tedaj zaslužilo.

Rudnike je imela, v Bohinju že koroška grofica Sveta Ema (nemško Hema). Med ljudstvom živi še povsod spomin nanjo. Sveta  Ema je imela sploh mnogo posestev v Bohinju. Bila je blaga žena in vneta za srečo svojih podložnih. Imela je fužino na Noménju, na Bistrici in v Zgornji dolini pri »Stari Fužini«. Neka listina iz leta 1580 pravi, da so neki plavži »so bei den Alton Ilammer genannt oberhalb Stodorf (Studor) gelegen, uralt...« Sveta Ema je zidala nekje v Bohinju cerkev in samostan. Ljudje trdijo, da se poznajo sledovi teh stavb nekje blizu Bohinjske Bistrice ob reki Bistrici, kjer se pravi »na Pozabljenem«. Morda ima krajevno ime tudi kaj opraviti s tem. Drugi trdijo, da se pravi »na Pozabljenem« zato, ker je tu nekdaj neka mati pozabila svojega otroka. Mati je odšla domu, otrok pa je ostal sam v zibki. Ponoči pridere voda in ga odnese. Otroka so vjeli šele na Štajerskem. Bogat mož ga vzame za svojega, ga dá v šolo in postane škof. Takih starih povesti slišiš med ljudstvom veliko. Mene je vedno posebno mikalo, da bi izvedel, ali ima Prešernov »Krst pri Savici« kaj zgodovinsko podlage in tudi na te reči sem zadel.

O »Ajdovskem gradcu«, o katerem je zadnji čas napisal zanimivo razpravo ravnatelj dr. Tominšek, sem se kmalu prepričal, da si ga ni Prešeren izmislil. Pazi dobro, ko se pelješ z vlakom proti Bitnjam. Poglej skozi okno na jug. Oni skrajni hrib, precej obrastel, ki ima obliko polukroglo in tik katerega drdra vlak, je »Ajdovski gradec«. Ko so delali železniški tir, so ga celo nekoliko odsekali. Da je bil Prešeren večkrat v Bohinju, je umevno, saj ni bil daleč doma. Pri Stari Fužini ga imajo stari ljudje še dobro v spominu, ker jim je zapravil neko pravdo, ki so jo imeli z blejsko graščino. Gotovo je Prešeren tudi kaj slišal od ljudi, kar sem nedavno izvedel tudi jaz. Povedal bom, kakor sem slišal.

Da ljudska povest ne more biti brez zgodovinske podlage, je jasno. Priča nam z vso gotovostjo vsaj to, da se je vršil ob dobi pokrščevanja hud boj med lučjo in temo. V imenu »Črtomir« jo beseda »črt«, hudi duh. Črt (Četrt) se imenuje še zdaj eden gorskih vrhov med Črno prstjo in Rodico, bilo je to v 8 ali 9 stoletju. Iz tiste dobe so našli v Srednji vasi staro pogansko grobišče. Tudi tukaj se je izkazalo staro izročilo do pičice zanesljivo. Ljudje so trdili, da so »na Podolnicah« (parcela ob zahodnem bregu Ribnice nekoliko naprej od župnišča) pokopani »Ajdje«. Strokovnjaki iz ljubljanskega muzeja so se lotili pred 5 leti izkopavanja in našli celo staroslovansko grobišče. Drugo grobišče so našli tudi po ljudskem izročilu na nasprotnem koncu vasi »na Daljah«. Tu je že ime samo neovržen dokaz. Mrliči, ki so tukaj pokopani, so bili pa že po večini kristjani. Prvotna župnija v Bohinju je bila Srednja Vas, Bistrica in Koprivnik sta se ločila od nje šele koncem 18 stoletja. Prva župna cerkev v Srednji Vasi je stala sredi vasi, kjer stoji sedaj znamenje Svetaga Martina »Pod lipo«.

Do enajstega stoletja so gospodovali v Bohinju razni plemiči. Odtedaj so jih pa jeli izpodrivati vedno bolj briksenški škofje, lastniki bleškega gradu in Bleda sploh. Nekaj posestev so dobili v dar, drugo so polagoma pokupili. Kmalu so si prilastili ves Bohinj. Stik Bohinja z Briksnom in nekaterimi drugimi tirolskimi kraji je ostal do zadnjega časa. Tako se še vedno pobira za maše vsled starodavne obljube, ko je črv napravljal silno škodo po polju in pašnikih.


Vir: J. Kogovšek: Mentor - list za šolsko dijaštvo, za leto 1910/1911

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ...Moj arhiv: Janez Pikon

Video: Črtomir in Vrtomir

Bohinjsko jezeroPoganski vladar in vojskovodja Črtomir z gradom na vrhu Svinjak in krščanski vojskovodja Vrtomir z gradom na griču Vrtovin. Graščaka sta v davnini vladala ob Bohinjskem jezeru, ko so v Bohinju prebivali še pogani Bohinjsko jezeroVrtomir je živel v gradu na griču Vrtovin, grič zahodno ob cerkvi Svetega Janeza ob Bohinjskem jezeru (Pirčeva Vila). Črtomir je imel svoj grad na Svinjaku (Veliki grad), visoka in navpična stena severno za Hotelom Sveti Janez

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti