Slovenec (1934): Drama na Nanga Parbatu
 |
Avstrijsko-nemška odprava na Nanga Parbat, 1934.
Spredaj (od leve proti desni): Schneider, Welzenbach, Aschenbrenner, Merkl, Kapp (nemški konzul v Bombayu), Müllritter, Kuhn (lastnik hotela iz Rawalpindija);
zadaj (od l. proti d.): Bernard, Wieland, kapetan Sangster (oficir), Hieronimus, Bechtold.
Foto: Bechtold, F., Deutsche am Nanga Parbat, Munich, 1935; plate 9 |
Človeškim očem se samotno kipeči vrhovi Himalaje niso mogli oteti, pač pa so se znali doslej otresti vsakega dotika človeških nog. Tudi nemška ekspedicija se je morala poražena in razredčena vrniti, ko je bila že mislila, da ji je zmaga gotova. Zdaj je izšlo podrobno izročilo o drami na Nanga-Parbatu, v kateri je izgubilo življenje troje nemških planincev: Merkl, Wieland in Welzenbach, kakor tudi šest darjeelinških nosačev.
Poročilo
Do dne 6. julija smo točno po načrtu prodirali proti vrhu Nanga-Parbat. Zaradi prevelikega napora je že prejšnji dan omagalo veliko število darjeelinških hribskih nosačev ter so se vrnili v niže ležeča taborišča. Zato je morala ostala petorica hribolazcev: Aschenbrenner, Merkl, Schneider, Welzenbach in Wieland odriniti dalje v spremstvu samo enajstih nosačev.
Ta dan — 6. julija — sta Aschenbrenner in Schneider prodrla v višino 7900 m. Bila sta samo še štiri ure oddaljena od glavnega vrha. Počutila sta se kar najbolje in čakala sta, kjer so prvotno nameravali postaviti VII. tabor za ostale. Nosači pa niso zmogli poti, tako da je bilo treba osmi tabor postaviti v višini 7600 m. Aschenbrenner in Schneider sta se torej vrnila do tega mesta. Vsi planinci so bili dobre volje in so trdno upali, da bodo naslednji dan prišli na vrh. Usoda je odločila drugače. V himalajskem skalovju se je začela tragedija, za kakršno v vsej zgodovini planinstva ni najti zgleda.
V noči je nastal silen vihar. Dasi so bili šotori tesno zadrgnjeni, je vendar ležal sneg centimeter visoko na spalnih vrečah. Vihar je lomil šotorsko ogrodje. Zjutraj je ležala gosta megla, snežilo je in vihar je z neznano silo divjal po visoki planoti. Na prostem ni bilo mogoče dihati. Vihar je bil tolikšen, da kuhala
niso hotela goreti. Zato ni bilo mogoče skuhati čaja in jedi. Druga noč je bila še hujša od prve. Zopet smo jo prečuli. Vihar je postajal hujši od ure do ure in se slednjič sprevrgel v orkan. Že so se ljudje žilavo upirali razbrzdanim elementom. Toda sanje o zmagi so se razpršile. Sedaj je veljalo rešiti golo življenje.
Zjutraj 8. julija smo sklenili, da se vrnemo. Aschenbrenner in Schneider, sta se odpravila s tremi nosači, da bi v globokem snegu iskala pot. Za njimi so odrinili Merkl, Welzenbach in Wieland z osmimi nosači, od katerih je eden kmalu po odhodu iz tabora na poti umrl. Zaradi te zamude in lastne onemoglosti ta skupina kar ni prišla naprej in je bila prisiljena, da se ustavi in za silo utabori, še predno je dospela do VII. taborišča. Tu je zopet umrl eden izmed nosačev. Tu so morali ob nezmanjšanem viharju prebiti noč pod milim nebom, brez šotorov. Posledica so bili zmrzli udje. Naslednji dan, dne 9. julija, je na potu umrl Wieland, Merkl in Welzenbach sta prišla do VIII. taborišča (7100 in), kjer je stal šotor. Štirje nosači so šli dalje, a le trije od njih so dospeli z Merklom do taborišča št. 4. Willi Welzenbach je umrl v taboru VII.
Dne 13. julija se je vlekel Merkl, ki že več dni ni ničesar jedel, z nadčloveškim naporom proti taborišču št. VI. Spremljala sta ga nosača Angtsering in Gay-Lay. Tabor je bil moral odnesti vihar ali pa zasuti sneg, ker ga niso našli. Zato so si morali v sneg izkopati jamo, da bi imeli vsaj malo zavetja. Angtsering se je naslednjega dne z zmrzlimi udi pretolkel do 4. tabora. Zvesti Gay-Lay pa je ostal pri Merklu, svojem »bara-sahibu«, da bi z njim umrl.
Darjeelinški nosači so se bili z vso dušo oklenili stvari planinske ekspedicije in neustrašeno in zvesto zastavili zanjo svoje življenje. Nanga Parbat je terjal od njih šest smrtnih žrtev.
Z neizprosno veličino in krutostjo se je »Gora groze« uprla proti vsemu človeškemu hotenju in sposobnosti. Karkoli so že počeli preostali, da bi z naporom vseli sil rešili tovariše, je bilo zaman.
Slovenec, 28. avgust 1934