Jutro (1933), ponedeljska izdaja - Stanko Bitežnik: Ko se zarije naš dol in hrib pod snežno odejo in zasmrči narava v globokem zimskem spanju, se pri nas nenadoma pojavi smučar.
Ne poleti, ne v zgodnji jeseni in ne v pozni spomladi ga ni na izpregled. Sedaj pa kamor se ti oko ozre, povsod smučar in povsod dilce. Dilce spredaj, dilce zadaj, dilce spodaj, dilce zgoraj.
Pradomovina smučarja so severne in severozahodne evropske dežele, odkoder se je koristno in ročno zaplodil v naše kraje šele v povojni dobi. Zato tudi nima, kot povojno blago še prave cene na svetovnem trzišču, dasi po mesu in dlaki nič ne zaostala za plemenskim severnjakom in ga morda za mizo pri cvičku še prekaša, je vendar na dilcah nerodnejši in bojazljivejši.
Če tudi omenja že Valvasor v svoji knjigi, da so se že Bločani pečali s smučjerejo, so bili vendar to preuranjeni, brezpogojno smrti zapisani poizkusi domišljavih Bločanov, ki si nikakor niso mogli razviti v moderno smučjerejo Tudi sem povzel iz starih preperelih listin, da tedanji smučar kaj malo sličil današnjemu. Ni imel ne dresa, ne smuške čepice ter ni niti poznal smučarskega pozdrava: »Smuk, smuk« in varnostnega vzklika: »Lop, lop. lop, lop«. Na nogah pa je imel privezane dogam podobne deske. Skratka: Valvasor nam je napravil slabo uslugo, da nas je ovekovečil v zgodovini človeštva s takimle smučarjem, ki sliči polnokrvnemu smučarju tako, kakor dirkalni avto — otroškemu vozičku. Oziroma narobe.
Smučarja prištevamo k dvonožnim sesalcem, čeprav mu cviček bolj tekne kakor mleko. Telo smučarja obstoja iz glave, rok, trupa, nog in neplačanih računov za smučarsko opremo. Na vratu, čigar obsežnost zavisi od številke ovratnika, ki se navadno giblje med 34. in 48. številko, se ziblje podolgovati buči podobna glava, ali po domače tudi pisker ali koks imenovana. Samico krase pogosto bujne pričeske z navadnimi, trajnimi ali vodnimi ondulacijami, ki nas močno spominjajo Afričanov. Samo s to razliko, da so spreminjaste barve in se ta ravna po vremenu in toaleti. Pri samcu naletimo pogosto na deviško gladko plešo, od katere se v mesečini krasno odbijajo lunini žarki in napajajo pokrajino s čarom zimske poezije. Na visokem smučarjevem čelu poganjajo prav često buški in rogovi modrikaste ali temno rdečkaste, barve, ki izvirajo od prevnetega zaviranja z glavo. Vendar so ti rogovi le začasnega značaja in ker ne služijo obrambi, ne spadajo v delokrog razorožitvene konference.
Oči smučarja so pogosto oborožene z naočniki različnih dioptrij. Med obema očesnima duplinama nizdol se vleče nosu podoben smrček, ki ga smučar kar koristno robi pri kihanju in sploh. Sai smrček prav živahno reagira na različne dražljaje, zlasti na poper, papriko in salmijak. Če je pri samcu smrček ali nosič ali kumara stalno kovinaste barve je znak, da je njegov lastnik zlasti smrten sovražnik cvička in ga zato ne more gledati v kozarcu. Samcu poganjajo pod nosom ščetinasti izrastki ali krtačni odtiski imenovani, s katerimi se brani prevelike vsiljivosti samice.
Zobovje smučarja nas spominja na vegetarijanca vzlic temu, da ga pogosto krase različna kovinske plombe in zlati vložki, kar je edinstven primer v prirodi. Često naletimo na smučarja, ki nosi iz strahu, da ga ne bi izgubil, svoje zobovje kar v žepu. Tak smučar ni nevaren in mu moremo mirni duše vtakniti v usta prst ali čokolado.
Trup smučarja je čokast in brez posebnih zanimivosti. Po obsegu ga lahko delimo v tri kategorije: peresno, srednjo in težko kategorijo. Hrbtenica pri vseh teh izgublja na koncu svoje dostojanstvo. Sedalo tu zovemo drsalo zaradi njegove praktične rabe po snegu.
Roke so za smučarja jako koristen ud in jih kaj s pridom rabi pri pobiranju svojega rojstva kosti. Služijo pa mu tudi v obrambo. Samec se brani in napada s pestjo; dočim se samica brani z nohti in napada z jezikom.
Noge smučarja segajo od drsala do gojzeriev. Oblike so različne. V abecedi zavzemajo prostor med črko »o« in »x« . Pogosto krasi nogo plosko stopalo, latinsko imenovano »platfus«, ki nas po hoji spominja na slona. Smučarjeve noge krase pogostoma eksotični eksemplarji kurjih očes, ki bi bile v čast vsaki razstavi perutnine. Kurja očesa igrajo važno vlogo pri vremenskih spremembah in odlično vplivajo na odjugo in zimske nevihte.
Smučar le jako družabna žival in živi najraje v gručah. Samica se koristno druži s samcem in jo le težko razločiš od njega.
Od kenguruja se smučar loči po tem, da ne nosi v malhi mladičev, ampak zalogo jestvin. Smučar je v bistvu mesjedec in se v glavnem hrani s konzervami. Vendar ne zametuje rastlinske hrane tako kislih kumarc, rdeče paprike, paradižnikov in kislega zelja, če se pod njim skriva klobasa. Njegov apetit prav za prav nima določene meje in ne prizanaša niti kvargeljnom niti vitaminom.
Smučar je krotek in neškodljiv. Ker nima varovalne barve, je izpostavljen velikim neprilikam. Posebno prežijo nanj gostilničarji in hotelirji, ki goje nepopisno ljubezen do njegovih žepov. Navadno ga love z reklamo na nizke cene, solidno postrežbo, toplo in mrzlo vodo. Smučar je po zakonu zaščiten vse leto, razen v vročem poletju. Loviti ga sme v tem času edino davčni izterjevalec. Tudi je po zakonu strogo kaznivo nastavljati smučarja pasti ali zastrupljeno meso. Dogaja pa se seveda tudi to! Samice so nežnejše. Zato jih love na najrazličnejše načine. Petični nastavljajo zlatnino in svilo, nemaniči in skopuhi pa mamijo s sladkajočimi pismi in zaljubljenimi stihi. In nekatere se baje zelo udomačijo.
Smučar ne pozna cerkvenih praznikov in se ženi tudi v postu, ker je takrat še dosti snega. Prirojen strah pred oltarjem ga pogosto sili v divji zakon. Kadar se smučarju izjemoma rode dvojčki, je od veselja ves divji in se navadno do nezavesti napije. Mladiči so jako neokretni in jim zrasejo smuči pozneje.
Ako zalezuje brhko smučarko po več samcev, nastane med njimi ljuta borba. In marsikatere smuči, ki so prestale vse mogoče napore, so se ob takih in enakih prilikah razčesnile na prevročih beticah tekmovalcev. Smučarka počaka v takih priliki na konec boja in pobegne z zmagovalcem v kletko sv. Zakona. Samec nato izgubi prejšnjo bojevitost in zamenja smuči za hišne copate. Obratno pa ona pridobiva na bojevitosti in je samec pogosto prisiljen zamenjati pločevinasto ali lončeno kuhinjsko posodo z aluminijasto, ki je trpežnejša in lažja.
Smučar spi najraje na skupnih ležiščih in opozarja s svojim smrčanjem daleč naokoli svojo okolico nase. Od tod tudi njegovo ime. Stari Slovani so ga namreč nazvali in ga danes pravilno nazivajo: »smrčar«.
Stanko Bitežnik
Jutro, 15. januar 1934