Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Josip Vandot - 50 letnik

Slovenec (1934): Takole počasi drug za drugim kakor muhe na muholovko cepamo v petdeseto leto in se zavemo konca svoje poti ...

S to drastično primero nam je hotel nedavno neki resignirani jubilant pokazati vso tegobo doživetja, ki ti zajaše dušo ob srečanju z Abrahamom — in vsi smo postali za čuda resni in tihi. Vandot, ta veliki gorenjski fant, pa je v sentimentalno nastrojenje povešenih obrazov udaril s pestjo ob mizo in zarohnel: »Cmere, cmerave, fantiči malodušni! Če se ga jaz ne bojim (namreč Abrahama), ki mu najbližje stopim — Čemu se ga vi? Še moj oča, ki že devet križev na grbi drži, bi se užaljeno razvnel, če bi ga kdo s »starčkom« okregal; jaz bi pa kajonu kosti premikastil!«

In zato čisto dobro vem, kako bo jutri: Tam na oglu nekje bosta nerodno trčila skupaj. Prišlec se bo vljudno opravičeval, on, Vandot, pa bo po svoji stari navadi zamahnil z roko in zabrundal: »Ah, kaj bi listo! Pozdravljen, fant! In mu bo stisnil roko, da bo Abraham zaječal, potlej pa ga bo jubilant morda povabil celo na pol litra cvička, da skupaj popraznujeta njegov petdesetletni mladostni zanos ...

Takšen je vedno bil in bo ta veliki gorenjski fant, ki mu je tekla zibelka med strmim skalovjem gorenjskih planin v Kranjski gori. Šolal se je pri očetih frančiškanih v Novem mestu, kjer je leta 1903 maturiral. Namesto na univerzo, za katero ni imel sredstev, se je potem zatekel v državno službo in služboval v raznih krajih rajnke Avstrije. On je med tistimi, ki so na pragu nove Jugoslavije nosili takratnega voditelja slovenskega naroda po Trstu na rokah — ob nepopisnem navdušenju množice.

Rano jo začel pisateljevati. Izšel je iz Kettejeve novomeške »Zadruge« ki jo je po Kettejevem odhodu iz Novega mesta zbudil k novemu življenju Milan Pugelj, s katerim je Vandota vezalo najtesnejše prijateljstvo. Leta 1901 sе je oglasil s svojimi prvimi pesmimi v »Vrtcu«, »Dom in svetu« in »Zvončku« ter jim ostal vsa dijaška leta najzvestejši in najplodovitejši sotrudnik. Po maturi pa se je popolnoma posvetil mladinski literaturi, v kateri bo njegovo ime trajno blestelo na najvidnejšem mestu. Triologija o »Kekcu« je delo, ki mu enakega v našem mladinskem slovstvu ne poznam in se samo čudim, da še ni našla založnika, ki bi jo ponatisnil. Skorajda ga ni med nami, ki bi ne poznal te čudovite gorske pripovedke in je v mladih letih ne vzljubil tako, da mu bo za vse življenje ostala v svežem, pobožnem spominu.

Snov njegovim delom je zajeta iz našega gorskega sveta, ki ga Vandot pozna do podrobnosti in je ves zaverovan vanj. Njegovi opisi planinske narave so tu pa tam izšli v »Planinskem vestniku« in drugod, pa so pravi biseri, polni poezije in blestečega sloga.

Josip Vandot, naše gore list, fant od fare, ostani mlad, kakor si — do skrajnih meja človeškega življenja!

M. K.
Slovenec, 14. januar 1934

 

14.01.1934

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti