Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 18.03.1971

  18.03.1971


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, za G-L priredil: Genadij Štupar

četrtek, 18. marec 1971, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 804

Delo, Šport: ... Dogodek v Loški steni

V soboto in nedeljo so bili prebivalci Loga pod Mangrtom in okolice priče zanimivega »dogodka«. Večina jih je namreč prvič videla plezanje v zasneženi steni. Vzpon dveh navez: Janeza Ruparja s Francem Jeromnom in Janeza Kunstlja z Rudijem Rajerjem je bil v središču pozornosti, kar pa je tudi razumljivo. Ta predel naših Alp so pozimi doslej obiskale le redke naveze, pa tudi Loška stena je zelo pregledna. Vstopili so v soboto zjutraj in po »Lovski smeri« lepo napredovali, kljub temu, da so bili naravni prehodi globoko zasneženi. Prvič so bivakirali »Na Grivi«. Drugega dne so imeli veliko opravka s prečnico in tudi nad njo. Imeli pa so srečo, saj so našli verjetno najboljši prehod med sneženimi strehami. Do večera so priplezali do grebena in drugič bivakirali 20 metrov pod njim. V ponedeljek jih je čakal še sestop skozi Bavšico v Kluže.
Stena je na tem mestu visoka okoli 1300 m, smer pa vodi pravzaprav na Oltarje (2305 m), ki so le eden izmed vrhov v grebenu Loške stene.

Še tretjič Špik
Raz Špika, ki je postal znan potem, ko so preplezali Direktno in Skalaško smer, se je dolgo upiral domačim in tujim plezalcem, šele konec julija 1964 sta ga preplezala Jasef Kaplan in Jaromir Rada iz ČSSR. Tudi kasneje je doživel le malo ponovitev (z eno varianto). Letošnjo zimo, potem ko je v navezi s Cedilnikom preplezal Direktno smer, pa se je Krivic odločil, da s Čopič Tinetom prepleza tudi ta zimski problem. Vstopila sta v petek popoldan in si bivak uredila na Orlovi glavi. V soboto sta plezala najtežji del stene, ki je bila sorazmerno kopna. Prišla sta dve vrvni dolžini pod zadnji stolp in v nedeljo dopoldan na vrh. Plezala sta okoli 11 ur.

Zbor gorskih reševalcev
V soboto bo v Ljubljani redni zbor slovenskih gorskih reševalcev, ki se ga bodo udeležili predstavniki vseh 15 postaj Slovenije. Pred delovnim zborom bo enourni strokovni seminar.

Desmaison in Grandes Jorasses
Čeprav je tragedija v Grand Jorassu po svetu doživela veliko publiciteto, pri nas o njej nismo izvedeli veliko. Poskusimo zato sedaj na kratko orisati dogodke.
V steno sta vstopila 10. februarja z namenom, da v tednu dni preplezata novo smer med Cassinovo smerjo in Mrtvaškim prtom. Težave v steni pa so bile večje, kot sta računala in 20. februarja sta bila René Desmaison (41) in Serge Goussot (24) šele na višini 4130 m, torej nekako 100 m pod vrhom Point Walker (4206 m). Toda vreme se je poslabšalo in obsojena sta bila na mirovanje. 22. februarja je helikopter z reševalci poletel nad steno. Toda zaradi slabega vremena je lahko poročal le, da je videl enega izmed plezalcev, kako je mahal. Naslednjega dne zjutraj so reševalci krenili na pomoč, kljub slabemu vremenu. Toda helikopter je že ugotovil, da daje znake življenja (po štirih dneh na istem mestu) samo še eden od plezalcev.
V sredo 24. februarja sta francoska helikopterja večkrat poskušala odložiti reševalce na grebenu ali kje blizu vrha. Toda ni jim uspelo in odločili so se, da poskusijo še z italijanske strani. Še istega dne zvečer je mešano ekipo helikopter prenesel iz Courmayera do zavetišča na višini 2804 m. Toda naprej ni šlo! Šele v četrtek so končno dosegli vrh in ob 14. uri so bili pri »rdečem šotorčku«, kakor so časnikarji imenovali njun bivak.
Kot je kasneje povedal Desmaison, bi morda lahko še sama izplezala, če Goussotu ne bi pošle moči. Bila sta brez hrane, zmanjkalo je plina v kuhalniku in hud mraz ju je močno zdeloval. Le svoji izredni kondiciji se lahko zahvali, da je preživel 15 dni v zasneženi steni ter potem še sam zapustil helikopter, ki ga je prepeljal do bolnišnice.

Hiebelerjevi fotoaparati
Da je udeležba na himalajski odpravi poseben dogodek, vreden čim popolnejše fotografske dokumentacije, je povsem razumljivo, še posebno, če je to mednarodna in je njen cilj Mount Everest. Tako si je mislil tudi urednik Alpinismusa Toni Hiebeler, ki je vzel s seboj kar pet aparatov. Na poti in na gori bo uporabljal Rollei 35 in Super-Ikonto 6x6, Pentacon, Mamiyaflex 6x6 in še rusko veliko-slikovno kamero. Ne samo bogata izbira, pač pa tudi povsem mednarodna.

Ocenjevalna vožnja z akia čolnom
Komisija za gorsko reševalno službo PZS bo tudi letos organizirala ocenjevalno vožnjo z akia čolnom. Vožnje bodo 4. aprila na Starem vrhu nad Škofjo Loko, pripravila pa jih bo postaja GRS Ljubljana. Vsaka postaja lahko sodeluje s poljubnim številom ekip, ki pa jih mora sama oskrbeti z reševalnimi čolni in sanitetno opremo.

Istor-o-Nal 71
Kakšne so zahteve, ki jih vlade narekujejo alpinističnim odpravam, smo že večkrat pisali. Toda III. JAOH, ki kot prva naša potuje v Pakistan, se je srečala z najtežjimi doslej. Po prihodu v to azijsko državo se bodo morali javiti kar petim različnim uradom in dobiti še njihova dovoljenja. Vsako spremembo cilja ali poti pa si morajo zagotoviti najmanj šest tednov pred prihodom. Uporabljati smejo le Agfine filme in še te bo hranil zvezni oficir ter jih po uporabi tudi prevzemal. Vrnjene bodo dobili že razvite in seveda prekontrolirane. Za vse objave pa bo potrebno posebno dovoljenje. Ves čas bivanja v Pakistanu ne bodo smeli ničesar podariti ali prodati!. Točno je tudi določeno, kaj mora dobiti v uporabo zvezni oficir in kaj nosači, za koliko morajo biti zavarovani, kolikšen je njihov dohodek in podobno, če se odprava ne bo ravnala po predpisih, ji zvezni oficir lahko prepove nadaljevanje.

Oznake: ALP, AN, FOT, GRS, VTG
eXTReMe Tracker