Prva predstavitev dolgo pričakovane monografije mag. Urbana Goloba in dr. Petra Mikše je bila danes, 24. decembra, ob 11. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Gosposki 16 v Ljubljani.
Slovenski alpinizem je ena izmed redkih športnih dejavnosti v Sloveniji, ki je v svetovnem vrhu že skoraj 40 let. Med svetovno strokovno javnostjo smo prepoznani kot ena izmed alpinističnih velesil in glede na našo skromno številčnost nam mnogi priznavajo tudi sorazmerni primat med alpinističnimi nacijami. A o veličastnem vzponu slovenskega alpinizma na najvišje vrhove sveta v stvarnem in prenesenem pomenu Slovenci skozi kronološki pregled nikoli nismo pisali. Zato vas z veseljem vabimo na ...
predstavitev knjige
ZGODOVINA SLOVENSKEGA ALPINIZMA.
Dolgo pričakovana monografija avtorjev mag. Urbana Goloba in dr. Petra Mikše naš alpinizem in Slovence PRVA postavlja na mednarodni gorniško-knjižni oder.
| mag. Urban Golob |
dr. Peter Mikša |
Planinski vestnik (2013/01/66): Izšla je zgodovina slovenskega alpinizma
Štiriindvajsetega decembra je bila v polno zasedeni dvorani Zemljepisnega muzeja v Ljubljani predstavitev monografije Zgodovina slovenskega alpinizma, med katero smo izvedeli nekaj zanimivosti o njenem nastajanju. Za govorniško mizo so se zbrali avtorja knjige dr. Peter Mikša in mag. Urban Golob, soavtor dr. Aleksander Bjelčevič, ki je prispeval poglavje o zgodovini plezanja v Triglavski severni steni, starosta himalajskih odprav Tone Škarja ter moderator, alpinist in novinar Miha Lampreht, ki je vešče vodil pogovor.
Lampreht je na kratko predstavil knjigo in poudaril, da gre za večplastno monografijo, ki govori o genezi slovenskega alpinizma, na katero smo čakali dolga leta. Pred njo je bilo marsikaj že narejenega s kronološkim poročanjem in zapisovanjem Francija Savenca, z Zgodovino slovenskega planinstva Toneta Strojina ter raznimi članki in publikacijami.
Peter Mikša je pojasnil, da je bil glavni razlog za pisanje dejstvo, da take knjige še ni bilo. Ko se je pred šestimi leti odločal za temo doktorskega študija, izbira ni bila težka. Ker se je zavedal, da ni pretirano dober pisec, se je za pomoč obrnil na Urbana Goloba, izkušenega publicista, ki je zbrano gradivo spravil v berljivo obliko.
Strokovni recenzent Aleksander Bjelčevič je dejal, da je Triglavska stena z dolžino okoli štiri tisoč metrov in višino tisoč metrov ena od največjih evropskih sten, kakršnih je v Evropi skupno le kakih pet. Zgodovina slovenskega alpinizma v tej steni je tudi zgodovina slovenskega alpinizma v malem. Zato se je zdelo avtorjem, da bi bilo smiselno vzporedno podati tudi zgodovino plezanja v Steni, ki je okoli leta 1900 še vedno veljala za enega od velikih problemov Vzhodnih Alp. Pred dvema letoma je izšel plezalni vodnik za to steno, v pričujoči monografiji pa so golim opisom smeri dodali še zgodbo.
Po mnenju Toneta Škarje so že dolgo vedeli, da bi bilo treba napisati tako knjigo, vendar so vsi čakali, da bo to naredil nekdo drug. Zato občuduje avtorja, da sta to zmogla. Zdi se mu velik dosežek, celo državotvorno dejanje. To je vir, deblo, iz katerega se lahko dalje pišejo posamezne zgodbe.
Mikša je čutil dolg do generacij, ki so ustvarjale slovenski alpinizem. Vsaka, še tako objektivna zgodovina je tudi subjektivna. Z Urbanom sta knjigo gradila kronološko, izpostavila sta 37 alpinistov in alpinistk, tako imenovanih stebrov slovenskega alpinizma, in skušala objektivno graditi na zgodovinskih virih in dejstvih. Potreben je bil filter zbranega gradiva, zato sta sodelovala s strokovnimi bralci – pomočniki, ki so soustvarjali alpinizem od 50-ih let prejšnjega stoletja naprej. Z intervjuji, ki jih je naredil Golob, sta dodajala meso celotni zgodbi.
Na vprašanje, kako bi monografijo uvrstili v mednarodni prostor, je Bjelčevič odgovoril, da kolikor ve, take monografije nima še noben evropski narod. Obstajajo posamezna dela, tematsko razdeljena, vendar celote, kakršna je pravkar izdana knjiga, po njegovem mnenju še ni niti pri Poljakih, ki so ena vodilnih himalajskih velesil.
O morebitnem prevodu Golob meni, da za tujce ne bi bil dovolj samo prevod. Če bi na primer angleški alpinist prebral, da je Pavle Kozjek sestopil po Čihulovi smeri v Široki peči, mu to ne bi popolnoma nič pomenilo. Zato bi bilo treba prevod nekoliko prilagoditi in morda tudi razširiti z določenimi razlagami, da bi tujci dobili pravi vtis o alpinizmu v naših gorah. Miha Lampreht mu je hitro repliciral, da če smo iskreni, tudi Slovencu, ki se z alpinizmom ne ukvarja, podatek, da je Pavle Kozjek sestopil po Čihulovi smeri, ne bi pomenil kaj dosti več kot tujcu.
Škarja je dodal, da se ideja o prevajanju naših knjig ni nikoli dobro prijela, kljub nekaterim, že obstoječim prevodom.
Peter Mikša je glede kriterijev za izbor 37 alpinistov in alpinistk kot stebrov slovenskega alpinizma pojasnil, da sta osnovne kriterije sicer imela, vendar sta jih tudi sproti določala. Stebre sta postavila iz različnih razlogov; upoštevala sta tudi vplivnost posameznika na slovenski alpinizem. Za vsakega izbranega alpinista oziroma alpinistko sta na kratko utemeljila, zakaj je pomemben oziroma pomembna za naš alpinizem.
Ogromno fotografskega materiala je bilo doslej še neobjavljenega ali redko videnega. Želela sta ga čim manj retuširati, da se je na slikah ohranil duh časa, kakršen je bil ob nastanku posnetka. Zato so nekatere fotografije slabše. Na koncu je Urban Golob samokritično pripomnil, da sta mogoče kaj nehote spregledala, tako da knjiga najbrž ne vsebuje čisto vsega. Zato se zanašata, da bo morda nekoč prišlo do nove, dopolnjene izdaje.
Mire Steinbuch