Janez Medvešek, popotnik, fotograf, pesnik, slikar… - Nanos

Veliko ljudi tega sveta na vseh mogočih kontinentih ga že dolgo pozna. Poznajo ga po njegovih »slikanicah«, oz. »foto zgodbah«, kot jih zadnje čase sam imenuje. Nastajajo po opravljenih poteh po domovini in zamejstvu. Vse lepo kar vidi in doživi po gorah in dolinah, mestih in skritih kotičkih, prelije na papir in foto zgodbe. Ne malo obiskovalcev iz vseh koncev sveta pride potem v Slovenijo in si vse te kraje, ljudi, naravne znamenitosti želijo ogledati še sami. Kot jih večina reče, ugotovijo, da je vse še lepše, kot so mislili. Koliko pa je takih, ki več ne morejo hoditi okrog in le-ti so srčno zadovoljni, da si lahko ogledajo vse to na CD-ju ali preko elektronske pošte. Tudi njegove knjige »Sanje«, »Rad imam sonce« in koledarji, so vedno razgrabljeni, komaj zagledajo luč sveta. Na daljnih kontinentih so skoraj edina povezava z domovino.

Janezu želim predvsem varnih korakov v prihodnje dni, naj mu zdravje služi, da bo nastalo še obilo lepih posnetkov iz njegovih poti. Vse to bo prelil tudi na platno in ovekovečil za vedno. A najraje pa se bo zavrtel s svojimi sončki – njunimi vnučki, ki imajo dedka in babico najraje v svojem objemu. Naj bo še dolgo tako! Tople dlani in široko srce za vse ljudi !

Varno na vseh poteh in srečno v 2014!

Helena Plahuta

Nanos (iz knjige Rad imam sonce)

Janez Medvešek: V nedeljo sem se, potem ko je že napol ugasnil dan, vračal iz Vipavske doline pod Rebernicami domov. Stara cesta me je pripeljala v naselje Razdrto. In takrat sem se spomnil tistega norega dne. Prepeljal sem vas, iskal avtobusno postajo, kot takrat pred dobrimi tridesetimi leti in ker sem jo očitno spregledal, sem nadaljeval pot zunaj naselja in se na majhnem odstavnem koščku ob cesti ustavil v spluženi kotanji. Odprl sem šipo na vratih in se zazrl v mogočno goro, ki se je pred mano dvigala v oblake. Vzel sem fotoaparat in naredil fotografijo. Vedel sem, da bo slaba, ker je pretemno, pa vseeno. Za spomin na tisti nori dan in na Nanos. Polsvetloba je medlo zarisovala zadnje sence tega dne v steno pred mano. O, moj Bog, kakšna neprehodna strmina. Mraz, sneg, pokrov oblakov na vrhu Nanosa in spodaj, kjer se gozd konča, napol spihani travniki … In burja, ki je brila in se v sunkih zaletavala v napol odprto okno in vame. Pravzaprav je bilo takrat enako. Le da se je zdaj v spihane travnike ob vznožju zajedla avtocesta, ki je še takrat ni bilo. Da, takrat. Zaprem okno, še enkrat premerim nanoško steno od oblakov do vznožja, zmajem z glavo, zabrundam predse »norca« in v mislih odidem nazaj v tiste dni …

*

»Na Nanosu bo treba obnoviti prostore, kjer delajo tehniki, in strojnice,« je dejal šef nekega jesenskega dne. »Ti bi šel lahko z Janezom na Nanos, drugim ne dovolijo. Delal si že na Radiu in televiziji in te poznajo. Pa še nič ni bilo narobe s teboj,« je dodal šef. Da, za delo na za oblast tako pomembnih objektih, kot so bili oddajniki in radio, si moral biti politično pa še kako drugače »sterilno« čist. Brez zaznamkov v policijskih kartotekah in v knjigah podjetja. Skoraj svetnik, pa brez sijaja okrog glave. Komunizem je raje imel rob rdeče knjižice, ki gleda iz kakšnega žepa, kot cerkvene atribute. Knjižice nisem imel. So me silili, pa še kako, v podjetju in v kulturi. Me zmerjali, kakšno kulturno društvo vodim, ko nimamo partijske celice v njem, pa v podjetju tudi ne, in se na koncu, hvala Bogu, naveličali in obupali. No, z mojstrom Janezom je bilo drugače. Vsi so ga spoštovali. Ustanovil je podjetje, z lopato in samokolnico in sodelavci postavil zgradbo, v kateri je bilo podjetje, vodil pomembna in odgovorna dela. Sami plusi v njegovi beležki, razen enega minusa. Ampak o tem se je le šepetalo. Še danes ne vem, kaj je pravzaprav res bilo. Nekoč je nekaj preveč rekel in je moral iti za nekaj let sam Bog in on vesta kam. Včasih nam je pripovedoval, kako so, ko »je bil v vojski«, stenice po miznih nogah lezle na mizo in v jed pa po posteljah v slamarice pa še kam, in so problem rešili tako, da so kovinske konzerve napolnili z vodo in vanje postavili noge miz in postelj, da so imeli mir. Poslušali smo ga kot majhni otroci očeta in, kajpada, verjeli. Potem, po malici, ko smo se razkropili po poslu, pa je nekdo dejal: »Kaj stenice, kaj v vojski, v zaporu je bil in tam je to doživel!« Utihnili smo in tako napol verjeli. Da bi bil on v zaporu? Čez čas sem izvedel, da je bilo res. Ne pa, kaj in zakaj. Ampak vsi so ga spoštovali. Tudi oblast. Zato je imel dovoljenje za delo tam, kamor drugi še pogledati niso smeli: za bodečimi žicami z mrtvaškimi glavami in s prepovedmi porisanimi tablami.

»Jutri zjutraj bosta šla, za nekaj dni. Radijski terenec vaju bo peljal gor in, ko bosta končala, bo prišel po vaju.« Kaj sem pa hotel? Če bi bil kdo drug za vodjo in ne Janez, ki sem ga spoštoval kot očeta, bi si izmislil nekaj nemogočega, samo da mi ne bi bilo treba iti. Z njim pa je bilo lepo delati in sobivati. Koliko je vedel in krivica mu je bila tuja. Drugi oče. Zjutraj smo komaj nabasali vse barve, orodje in kramo v terenca, toliko je je bilo. »Je veliko dela gori?« je Janez spraševal njihovega šefa, ki je šel z nami. »O, kar nekaj. Za dober teden ali še več. Pa saj sta dva, bosta že. Sta dobro oblečena in obuta? Saj notri je toplo, ampak jest bosta hodila dol v kočo. Hja, na Nanosu je zdaj že prava Sibirija, no, saj bosta videla. Upam, da ne bo ta čas zapadel sneg.« In smo se odpeljali. Po glavnih cestah je še šlo, ko pa se je voznik v Rebernicah ločil z glavne ceste na kolovoz, smo se komaj držali za kovinske cevi pred seboj, da nismo popadali s sedežev. »Ja, ali boš sekal ovinek in šel kar tu gor?« je njihov šef spraševal šoferja. »Kaj pa, saj smo z landroverjem!« O, madonca, že premetavanje po normalni cesti je bilo mučno, potem je pa šofer ugotovil, da s terenskim avtom lahko malo skrajša pot. In jo je. Kako nas je premetavalo in še danes mi ne gre v glavo, kje smo se peljali takrat. Ubogi avto in ubogi mi! In smo se primajali tja gor. Uh, kako je pihalo! Vse jeklenice, s katerimi je bilo mnogo stvari privezanih v zemljo in skalo na vrhu, so bile bele od sreža. Pa kaj bele! Kot kozje brade so se vlekli beli zalizci na kovinskih vrveh in viseli postrani kot zmrznjene natrgane cunje, vsi v eno smer, tja proti Vipavski dolini. Kovinski stolpi so bili vkovani v led in srež, da so se komaj ločili med seboj. Martin je šel s šefom pogledat, kaj naju čaka in kaj morava postoriti, jaz pa sem praznil prtljažnik, se v burji prerival med zapirajočimi in odpirajočimi se vrati in prenašal vse v nek prostor najbližji avtu.

»Spala bosta v koči in jedla v njihovi kuhinji, dokler ne bosta gotova, potem naj tehnik sporoči in pridemo po vaju,« je še odrdral njihov šef. Krasno. Šla sva v kočo pogledat, kje bova spala in jedla in potem šla takoj delat. V takem pa tu gori ni za biti, sva ugotovila in se zmenila, da bova delala po ves dan, da čim prej izgineva od tod. In sva spala, vstajala zgodaj, jedla trikrat na dan, delala, delala in še enkrat delala … In zvečer, ko so še zadnji, vse bolj redki planinci odhajali v dolino, sva prihajala za njimi v kočo, pojedla in se pogovarjala s kuharico. Potem pa spanje. Zunaj je vse noči ropotalo, kot da imajo vragi koncert in ples. Burja se je zaganjala v kočo in ropotala z vsem, kar ni bilo privito in dobro pribito. Hitela sva. Včasih je prišel tehnik k nama v družbo in smo se malo pogovarjali o težkih razmerah tu gori. Menjavali so se na obroke. Odvisno od vremena in počutja.

Potem se je nekega dne vreme še poslabšalo. Tulilo je okrog vogalov, vrata si komaj odprl in zaprl za seboj, nosilo je srež po zraku, megla je zavila vse okrog in okrog in še tehnik je dejal, da so napovedi slabe, da bo sneg. Pa kaj! Hitela sva, da čim prej končava in odideva v dolino. Hja, ko bo zima, bova midva že v dolini na toplem in na zasluženem dopustu, pa še prazniki bodo kmalu, tisti najlepši za dušo … »Koliko ga je zapadlo ponoči!« naju je pri zajtrku »razveselila« kuharica. »Pa še napovedujejo poslabšanje,« je pridala. Kako, hudiča, je lahko še slabše tu gori, sva se vsak pri sebi spraševala, hitro pojedla, se oblekla kot medveda in zakorakala v prenizkih delovnih čevljih proti stolpu in hiši. Madonca, ga je naneslo. Komaj sva odprla vrata. Kaj odprla, odprla nama jih je burja, zaprla sva jih tako, da sem jih jaz vlekel noter, Janez pa se je upiral od zunaj do zadnjega, potem pa je s težavo smuknil na toplo. Kaj takega pa še ne!

In sva delala še bolj in še hitreje. Samo da zgineva v dolino. Teden je bil naokrog. Postorjenega je bilo veliko in še kakšen dan nama je kazalo do konca. Prava muka so bili sprehodi med kočo in stolpom vsak dan nekajkrat. Samo da si nos pomolil ven, te je minila želja po delu, hrani in spanju. Pravi pekel! Mokra siva megla je oblačila v srež vse, kar je bilo tam. Burja je oblikovala bele zavese vedno v eno stran in oblačila tiste bližnje, v eno stran počesane in upognjene bukve, ki so bile v bližini koče, v težke bele plašče. Naprej se tako ni videlo. Še kljuke na vratih so bile zjutraj tako bele in oblečene, da sva kar nekaj časa rabila, da sva jih obtolkla in odprla vrata. »Če bo pa takole šlo naprej, pa ne vem, kako bosta vidva šla v dolino,« je naslednji dan v skrbeh modroval tehnik. »Avto, pa čeprav je terenec, ne pride sem gor, je preveč snega in zametov,« je še dodal. »Bomo videli, kaj se bo dalo storiti,« je še rekel in odšel. Ja kaj se pa da storiti? Jutri bova gotova, pokličemo v Ljubljano in izgineva iz tega pekla v dolino na toplo. Tako kot sva prišla, bova odšla, sva se pomenkovala. Kako pa njih vozijo vso zimo gor in dol? In kuharica tudi nima zalog do pomladi. In je prišel jutri. Z njim še hujša burja, še več snega in počasi se naju je loteval dvom. V pogovoru z Ljubljano so tehniku rekli, da naj kar počakava kakšen dan, ko bova gotova, potem se bo pa tudi stanje izboljšalo in pridejo po naju. Krasno! Bova pa kakšen dan turista v koči in bova posedala ob topli peči, kuharica nama bo kuhala, midva bova pa gledala ven in čakala na sonce in odjugo. No, kakšen dan, so rekli oni tam doli v našem močvirju. Pospravila sva vse, naredila še več, kot je bilo domenjeno, spakirala stvari in potem se je začel hudičev ples. Niti vrat od strojnice nisva mogla zapreti. Oba sva se obešala nanje, mojster Janez s svojimi poštenimi sto kilogrami in jaz s svojim suhcenim preostankom. Komaj se nama je posrečilo. Zdaj pa v kočo na toplo in na čakanje … Huraaaa, naredila sva vse in zdaj naj pridejo po naju …

Pa je tehnik zvečer prinesel slabe novice v kočo. Dokler bo tako, ni govora o kakšnem avtu in odhodu. Ej, zdaj gre pa zares. Modrovala sva, kaj bi lahko naredila. Če ni avta, greva pa peš. Ja, domov morava priti, kaj pa naj tukaj. Tehnik je modroval, da v takem on ne bi šel peš, pa če je vso zimo tukaj gori. Naj kar bo, sva si mislila. S tegale hribčka do doline ni tako daleč. Po poti že, po poti bi od jutra do večera komaj preskakala vse zamete in prehodila tiste kilometre tja do Podnanosa ali do Razdrtega. In sva preložila razplet do jutra. Na posteljah v sobi sva še dolgo v noč modrovala, da greva v dolino pa pika. Bova že kako … Jutro je bilo enako drugim. Klasika z vremenom in vse po starem. Spet telefoni v dolino, pregovarjanje, odlaganje, čakanje, pa hrana v koči, pa debate in nič rešitev. Jutri greva! In je prišel jutri. Po zajtrku sva prepakirala nekaj stvari, oddvojila orodje, ki bi ga v dolini potrebovala, poiskala skupaj ves polivinil, v katerega bi se povila pri sestopu, in se spustila s tehnikom v pogovor, kako in kje v dolino. »Po cesti ne hodita, planinske poti so prav tako zametene in se bosta izgubila, ker ni markacij, pa še megla je do pol hriba. Če si upata in če že vztrajata, bi bilo najbolje, da se spustita po vzhodni strani, tam, kjer smo kopali za kabel v dolino. Trasa je za silo še vidna in če gresta samo dol in ne levo in ne desno, morata priti v Razdrto. Potem pa na avtobus in v Ljubljano,« je modroval tehnik. S tem je zravnal v naju še tisti zadnji dvom, če nama bo uspelo.

In sva se začela pripravljati. Oblekli smo se kot medvedi, počasi odšli do roba, kjer nama je tehnik pokazal še malo vidno traso, in vrnili smo se na toplo. Potem sva se začela zavijati v polivinil, kot robota. Vsaka roka posebej in vsaka noga posebej. Pa telo v enem kosu. Drug drugega sva povijala in lepila in se smejala, kaj smejala, krohotala, tako smešna sva postajala. »Ko prideta v Ljubljano, javita po telefonu, da sta doma! Jaz bi še enkrat razmislil in raje počakal tu, pa čeprav do spomladi,« je tehnik razmišljal in naročal Janezu. Potem sva si navezala kot dva nahrbtnika še vsak svojo delovno torbo na hrbet in bila sva pripravljena za pot. Poslovila sva se in tehnik naju je spremljal še nekaj časa z roba, dokler naju ni povsem zagrnila megla. Na pregibu je še šlo, ko je bilo še vsaj malo položno. Potem se je pot postavila v pošteno poševnico. V tistih ubogih, za v hribe do konca neprimernih čevljih sva komaj sestopala. Vsake toliko časa je komu spodrsnilo in je padel po tleh kot lesena klada. Če si padel čisto na tla, je štelo cel padec, če si se pa zapičil in ostal v snegu do pasu, je bilo za polovico padca. Oprijemala sva se vsake veje. Padci so bili nevarni zaradi oblečenega in povitega polivinila, ki je pospešil dričanje. Velikokrat so naju ustavile velike torbe na hrbtih, ki so se zatikale ob skale, veje. Noro, v kaj sva se podala. Pa je želja po domu premagala zdrav razum in sva nadaljevala z dričanjem in spuščanjem. Meter za metrom, korak za korakom, padec za padcem. Ni nama več bilo do smeha. Neprimerne delovne rokavice, nič podložene, niso služile svojemu namenu. Počasi so postajale še mokre in prsti so v njih postajali trdi, okorni in ledeni. Trasa je bila še kar vidna in poskušala sva se samo spuščati. Pa še megla se je redčila z vsakim korakom. Nekaj časa sva še štela padce in polpadce, potem pa sva pozabila na to. Vsak korak je bil uspeh. Snežni skorjasti zameti so se lomili pod nogami in nama oklepali in slačili polivinil nad koleni in pod njimi. Z okornimi premraženimi prsti je bilo težko popravljati nazaj zaščitni polivinilasti oklep. Korak za korakom, ped za pedjo, zdrs za zdrsom, ujetje za ujetjem …

Počasi se je danilo. Megle je bilo le še za vzorec in v daljavi pod nama se je začelo prosojno izrisovati podnožje Nanosa in travniki pa še deli gozda. Samo da prideva iz strmine, samo da bo noga dobila vodoravno oporo, samo da … Niže ko sva bila, večji zameti so bili na poti. Kolovratila sva sem in tja, se izmikala pastem, vstajala, padala, se pobirala, sestopala … In uspela! Počasi so se začeli travniki. Pa polizana in počesana trava brez snega ni bila nič boljša kot pot med skalami in vejami zgoraj. Tako te je spodneslo kot le kaj. Ko bi imela vsaj pohodne palice! A da bi si v prvem grmovju odlomila ali odrezala kakšno palico, nama ni prišlo na pamet. Gozdički spodaj so bili boljši za hojo. Snega je bilo vmes malo več in stopinje so bile bolj gotove. Potem pa spet od burje polizani in počesani travniki in končno cesta. Nikjer ni bilo nikogar.

Malo pred vasjo sva sestopila na cesto in po asfaltu nadaljevala pot proti avtobusni postaji. Jo bova že našla, ni vrag. Kdaj gre avtobus, pa sam Bog ve. Tehnik je dejal da pogosto. Po Murphyju gotovo. Ker ga potrebujeva, ga dolgo ne bo. Končno avtobusna postaja. Zavila sva v zavetrje in nikogar ni bilo, da bi naju videl. Pa tudi bolje je bilo, da naju ni, ustrašil bi se naju do nezavesti. Dva zaripla rdeče vijoličasta in prezebla vesoljca, zavita od glave do pete v polivinil, z delovnima torbama na ramah. Še maškare bi se nama smejale, kaj šele krajani. »Kaj pa delaš?« me je vprašal mojster Janez, ko sem začel s prezeblimi prsti trgati s sebe in odvijati polivinil. »Ma ne grem tak na avtobus, me je sram, kaj bodo pa ljudje rekli?« sem mu dopovedoval. »Se sekiraš, kaj bodo rekli? Brez tega ne bi preživela, veš, jaz grem tak domov in na oba avtobusa, tega in na onega v Ljubljani.«

Počasi sem se ves odvil in polivinila je bilo toliko, da je bil koš za smeti zelo premajhen in je več gledalo ven, kot je bilo notri. Ne spomnim se več, koliko časa sva čakala avtobus, vem le to, da je sprevodnik skoraj padel v trans od smeha, ko naju je spustil na avtobus, pa šofer tudi. Tu in tam sedeči ljudje so naju opazovali kot dva z drugega planeta, stikali skupaj glave in se hihitali. Potem je šel mojster še do sprevodnika in s tistim polivinilom še enkrat povzročil vsesplošni smeh. Prosil je, če lahko dobiva taki karti, da bi nama vožnjo v podjetju povrnili. Dobil ju je in nadaljevala sva vožnjo.

Do Ljubljane sva se malo ogrela, se poslovila na avtobusni postaji in odšla vsak na svoj avtobus proti domu. Počasi je ugašal dan. Sva pa hodila z Nanosa do Ljubljane, kot bi šla peš na Brezje. Ampak se je splačalo. Kmalu bova na toplem in kmalu doma. Primestni avtobus je bil bolj poln in komaj sem nekam pod sedeže porinil svojo preveliko umazano torbo. V Šentjakobu sem jo proti domu mahnil kar čez polje, da me ne bi kdo srečal s tisto grdo »potovalko«. Kako so me bili veseli doma! Pogrel sem se in začel praviti dolgo zgodbo. Komaj sem se najedel. Ves dan nisva pošteno jedla in se mi je poznalo. Noč je že dolgo prekrivala dom. Toplota me je ogrela. Jutri ne grem v službo, pa če me vržejo na cesto. Tista pot je pa tudi enega dne dopusta vredna, sem si mislil. In hitenje in garanje vse dni. Pa še vse ostalo zraven …

*

»Spat grem!« sem rekel mami in se odpravil v sobo. Pozno je že bilo. Ura se je bližala polnoči. Potem je začelo nekaj razbijati po spodnjih vratih, vpiti in trkati. Mama je odprla okno in pogledala ven. Prišla je v sobo in dejala, da me eden hoče. Kdo, za vraga, pa me lahko hoče ob tej uri in po tej peklenski poti z vrha Nanosa. Grem na balkon in pogledam dol. »Ja, madona, Medvešek, a si živ? A si res doma, živ? Kje pa je Janez? Je on tudi živ in doma?« je oni tam doli spraševal gledajoč mene na temni balkon. »Vi ste, šef! Ja, seveda sem živ, pa Janez tudi. O, to pa je zgodba, kaj vse sva doživela danes!« Pa me je prekinil: »Ja, madona, zakaj se pa nista javila, ko sta prišla v Ljubljano? Klicali so me z Radia, da vaju iščejo reševalci po Nanosu v temi in snegu. Ja, madona, zakaj se nista javila, zakaj nista poklicala nekoga na Radio ali pa mene, saj imam telefon?« »Kako pa naj kličem, saj nimamo telefona, Janez bi moral klicati, on je rekel, da bo šel v govorilnico in poklical tja, on, pa ne vem zakaj ni. Morda je pozabil?« »Pozabil! Madona, kako lahko pozabi kaj takega? Misliš da je doma, je šel on tudi domov takrat kot ti?« »Ja, tudi, samo on je šel na trolejbus za Vič, jaz pa sem. Zakaj pa niste šli k njemu?« »Do tebe sem imel bliže. Iz Javnih do sem je le nekaj minut, do Viča pa čez vse mesto. O, madona, samo da si živ, samo da se ni nič zgodilo! Ga pa serjeta, veš, madona, tole se bomo pa še malo pogovorili, ko se vidimo. Letim domov na telefon, da vaju nehajo iskati. Samo da sta živa, samo da sta živa, o ma…«

Potem je zaloputnil vrata svoje stare škode in obrnil. Kot na dirki je odpeljal s peščenega dvorišča, da je še sosed prišel ven in godrnjal: »Kaj pa je to za en norec in kaj razgraja ob tej uri? Kam smo prišli? Človek pride s šihta, pa še spati ne more,« je bentil še nekaj časa, potem pa je vse utihnilo. Le meni v glavi je še razbijalo in to vse bolj in bolj. Iščejo vaju v noči in v snegu, iščejo vaju … iščejo … Samo da sta živa …, samo da sta živa … Da, takrat še ni bilo telefonov in mobijev, ki bi hitro rešili zaplet. Pa tudi takih norcev ni bilo veliko, ki bi si tako želela domov, da sva stavila življenji na kocko zato, da sva prišla domov. Danes mi je jasno, kakšno bedarijo sva naredila takrat in koliko problemov s svojo trmo.

*

Avto je tekel in toplo mi je postajalo v njem. Joj, koliko časa sem že tu za cesto! Nanos se je tačas ovil v črno zaveso in megle so še komaj presevale tam nekje na vrhu. Še burja je nehala premetavati moj avto, parkiran za cesto. V dobre pol ure bom doma. Ali pa v slabi uri. Saj ni važno. S pogledom še enkrat oplazim Nanos in poženem. V nekaj trenutkih sem eden mnogih, ki po širni avtocesti drvijo proti Ljubljani. Luči rišejo pot pred mano in stopim se s cesto, ki me pelje domov. O, norca, kako sva bila takrat tako nora, da sva storila kaj takega! O, norca! Vem! Sreča je s pogumnimi. Pa včasih tudi z norimi. Ampak samo včasih!

Janez Medvešek