Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Steletove fotozgodbe o gorah

 
 

S Francetom Steletom sva pri raziskovanju visokogorja začela sodelovati leta 1995. Takrat je bil po »krivdi« dr. Toneta Cevca skupaj z Miranom Bremšakom že zasvojen z neustavljivim iskanjem ostalin naših davnih prednikov po slovenskih gorah. Pridevnik neustavljiv smo okušali dobesedno: Francetu smo nekateri na skrivaj pravili Speedy Gonzales. Vzdevek, povzet po znani otroški risanki iz prejšnjega stoletja, si je prislužil zaradi svojega nedosegljivo hitrega tempa hoje. Na številnih skupnih turah mu nikakor ni uspelo hoditi v skupini, ampak je vedno kot spočit maratonec zdivjal naprej in pustil družbo daleč zadaj. Vsake toliko časa se je ustavil, usmiljeno počakal počasnejše, toda ko so ga dohiteli, se je spet s pospešenimi koraki pognal naprej.
Še danes ni jasno, kako je Francetu uspelo pretentati komisijo za odhod v JLA. Miran je vedel povedati, da so ga zaradi ploskega stopala, po slovensko platfusa, spoznali za nesposobnega služenja vojaščine in mu zato ni bilo treba oditi v »armijo«. Kako se je France, ki je z lahkoto prehodil in pretekel hribe po dolgem in počez, kar brez težav še vedno počne, samo z navadnim platfusom rešil vojaške obveznosti, je ostala vojaška skrivnost.
Janez Bizjak    

 

Pastirski stan na planini Vodični vrh, 1980


Pred sirarno na planini V Lazu, 1982


Na Vogarju, 1982

 

 
 


Lubadarji na obisku pri Marijanu Lipovšku na planini V Lazu

 

 


Grintovci iz Komende, 1973

 

 


Na vrhu Matterhorna, 1977


Pod vrhom Mont Blanca, 1976

Fotografije: France Stele, arhiv

petek, 27. december 2013, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 4149

Mojca Luštrek: Rada bi vam predstavila moža številnih veščin in zanimanj, ki je skoraj v vsem, kar počne, tako ali drugače povezan z gorami.

Študiral je lesarstvo in diplomiral z nalogo o arhitekturi pastirskih stanov. Po poklicu (v pravem pomenu te besede) je umetniški fotograf, ki ga navdihuje lepota narave, posebno gorskega sveta. Tudi kot ljubiteljskega arheologa ga vleče predvsem v gore. Celo za umetnostnega zgodovinarja so ga že razglasili. Njegovo ime ste ljubitelji gora in lepe besede gotovo že opazili na prenekateri knjigi, ki ste jo kot planinci ali gorniki dobili v dar ali ste jo komu podarili. S svojimi knjigami ne le opozarja rojake, v kako lepi domovini živimo, ampak Slovenijo predstavlja tudi tujcem. Vse to in še kaj je France Stele.

G-L: Se spominjaš osnovnošolskega glasila Prvo klasje? Pod pesmico o pomladi si se podpisal s psevdonimom Čebelica, da smo te še leta klicali tako. Si že takrat pomislil, da bi spisal knjigo?

F. S.: Tisto glasilo imam še shranjeno, ti si bila odgovorna urednica, jaz pa eden od urednikov. Na ciklostil smo natisnili 130 izvodov, dvojna številka prvega letnika (1968/69) je imela 60 strani. Ne vem, na čigavo pobudo smo naredili svoj »cajteng«; v uvodu smo zapisali, da je bilo treba »zaorati, da bodo lahko drugi nadaljevali naše delo«. Mislim, da ga na OŠ Komenda-Moste še vedno izdajajo. Ime Čebela se me je prijelo že prej, pa nihče ne ve, kdaj in zakaj, tudi jaz ne. Nisem imel nič proti in tako me še danes marsikdo pozna pod tem »partizanskim« imenom. Da bi naredil svojo knjigo, pa mislim, da mi takrat še ni rojilo po glavi …

G-L: Na spletni strani Turističnega društva Komenda je tudi »predalček« Steletove fotozgodbe, v katerem so fotografije zanimivih, pomembnih, slovesnih, družabnih ... dogodkov v komendski občini. Gorjanskim smuškim poletom, konjskim dirkam, temeljnim kamnom, tanku JLA na komendskem polju leta 1991 in ljudskim običajem v tvoji občini dela družbo Izlet na Triglav, 1972. V spremnem besedilu pišeš: »Julija 1972 se nas je nekaj mlajših mladincev iz Komende odpravilo prvič na Triglav. Iz doline Vrat na Kredarico in na vrh, naslednji dan pa po dolini Triglavskih jezer mimo Savice v Bohinj. /.../ sem dogodek zabeležil na ruski fotoaparat smena 8 in diafilm agfa. Še zdaj mi ni jasno, kako je Boštkov Francelj v šolnih z gladkimi podplati prišel tam čez …« Ali je bil to začetek tvojega gorništva? Kdaj pa si začel fotografirati?

F. S.: Veliko fotografskega materiala, vezanega na domači kraj, se je nabralo in ker z leti slike postajajo zanimive, sem se odločil, da jih na ta način razdelim med krajane. Tisti Triglav leta 1972 je bil moj prvi, star sem bil 17 let in le nekajkrat sem bil pred tem nad dva tisoč metri, bolj sem hodil po okoliških kucljih. Kar zmenili smo se in šli, nekaj podatkov smo že imeli, kje se gre, obutev pa bolj slabo – v tem je še posebej izstopal Francelj. Z njegovimi čevlji bi bilo nevarno hoditi še po kuhinji. V sedmem razredu sem kupil tedaj najcenejši fotoaparat, rusko smeno 8, in menda prvič vanj vtaknil barvni diafilm agfa. Tako hribi kot fotoaparati in fotografija so me potem vse bolj prevzemali.
Kombinacija gore in črno-bela fotografija je bila usodna, da fotoaparata do danes nisem izpustil iz rok. Proti koncu srednje šole in potem na faksu (BTF – lesarstvo) je bilo na moji mizi ob šolskih knjigah in zvezkih vedno tudi kaj planinske literature.

G-L: Lani so na Slovenskem knjižnem sejmu predstavili tvojo monografijo Triglav, očak in varuh. To ni edina tvoja knjiga o naši najvišji gori. Zdi se, da ti je Očak še posebno pri srcu.

F. S.: To je bila že moja tretja knjiga o Triglavu. Ta mi je kot neke vrste fotografski eksperiment, kjer vedno znova poskušam narediti zgodbo, ki je sestavljena iz drzne, prepadne in mračne severne strani ter blage, cvetoče in žuboreče južne strani. Odlično se dopolnjujeta in vedno znova me ta kontrast med severom in jugom vznemirja. Bohinjska visoka planota, pastirji in lesena arhitektura stanov z veličastno kuliso triglavskega kraljestva v ozadju … Po tistem, ko je leta 1983 pri DZS izšla moja prva knjiga črno-belih fotografij Grintovci, je bil leta 1987 prav Triglav motiv mojega naslednjega črno-belega albuma, tokrat v samozaložbi. V barvni tehniki sta potem na to temo izšli knjigi še v letih 2003 in 2012.

G-L: Koliko si jih že izdal? Moraš imeti posebno srečo, da dobiš založnika, in kako ti gre od rok samozaložništvo?

F. S.: Do sedaj je izšlo blizu 40 knjig, katerih avtor ali soavtor sem; skoraj v vseh prevladuje fotografija. Izšle so pri znanih slovenskih založbah: DZS, Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Ognjišče, Družina, ZRC SAZU, Mohorjeva družba, veliko pa tudi v samozaložbi. Založnika je bilo včasih še težje najti kot v zadnjih letih, prav zato sem ugriznil v trd oreh, kot je samozaložništvo. V tem sem oral ledino, saj v jugoslovanskih časih ta način izdajanja knjig še ni bil prav pogost, sem in tja je izšla kaka drobna pesniška zbirka. Jaz pa sem se lotil kar finančno zahtevnih projektov in tudi drugim potem pomagal z nasveti pri samozaložbah. Za prvi Triglav sem imel denar za tisk »na zalogi« in niti ne vem, ali sem ga s prodajo knjig dobil nazaj. Tedaj je dinar dnevno izgubljal vrednost in ker so bile knjige v komisijski prodaji, sem ob mesečnem obračunu ponavadi ugotovil, da se mi ne splača niti računa napisati. Od leta 1987 sem imel status samostojnega ustvarjalca v kulturi (prej sem sedem let v kamniškem Stolu opravljal lesarski poklic, za katerega sem se izšolal); deloval sem kot neke vrste podjetnik, čeprav tega takrat uradno še ni bilo, davkarija pa me je obravnavala kot obrtnika in pričakovala velike dobičke …
Leta 1988 sem s črno-belo zgodbo Grintovcev nadaljeval v knjigi Nalivi svetlobe, v kateri sem ob fotografijah objavil svoja poetično obarvana krajša besedila. Prav zaradi teh je knjiga postala zelo priljubljena in teksti pogosto kje citirani, včasih tudi v osmrtnicah v časopisju, ko je nesrečno preminil kak planinec. Tudi to knjigo sem izdal v samozaložbi, vendar sem že imel nekaj sponzorjev oziroma prednaročnikov, tako da sem ob izidu štartal vsaj z »nule«. Povezal sem se tudi s Svetom knjige in če mi je finančno slabo kazalo, so mi (seveda za precej oprano ceno) odkupili del naklade za knjižni klub.
Veliko sva sodelovala s poznejšim direktorjem Mladinske knjige Milanom Matosom. To sodelovanje je potem obrodilo sadove naslednje leto, 1989, ko sem izdal Čopovo Kraljestvo Zlatoroga in je del naklade financiral Svet knjige, tako da je lahko avtor dobil spodoben honorar. Podobno je bilo naslednje leto s knjigo Sij gora fotografa Petra Janežiča in avtorja besedila Matjaža Kmecla.
Potem vojna in osamosvojitev in v naslednjih letih nekaj knjig na temo Slovenije, ki so bile tedaj iskano blago za promocijo. Sodeloval sem z različnimi soavtorji: Stankom Klinarjem (on je od Grintovcev naprej sodeloval s prevodi in lekturami pri vseh mojih izdajah in sem mu zelo hvaležen za vsestransko pomoč), Francetom Pibernikom, Antonom Trstenjakom, Cirilom Ambrožem, Lojzetom Peterletom, Janezom Maroltom, Petrom Skobernetom … Tedaj ni bilo preveč težko nekaj denarja zbrati s prodajo, preden je šla knjiga v tiskarno.

G-L: Kakšen gornik si? Kam rad zahajaš in ali vedno s fotoaparatom? Sam ali z družino, prijatelji?

F. S.: Kar nekaj let po tistem prvem vzponu v šolnih na Triglav sem se navduševal nad alpinizmom, prebiral sem literaturo od Kugyja do naših in tujih himalajcev, drznih »napadalcev« Eigerja in drugih, vendar do tja nisem nikoli prišel. Še bolj me je zanimala »prijaznejša« stran gora, etnologija, arhitektura pastirjev. Zato sem tudi naslov svoje diplomske naloge (1979) na lesarstvu predlagal v to smer; dotaknil sem se pastirskega in kmečkega pohištva in stavb. S tem predlogom sem zelo razveselil mentorja Nika Kralja, avtorja znamenitega stola rexa, ki je tudi sam raziskoval in se navduševal nad arhaičnimi lesenimi detajli. Imel je veliko zbirko diapozitivov kozolcev in podobnega.
Dve leti prej sem skupaj s prijatelji, ki nas je navdušenje nad fotografijo povezalo v skupino Lubadarji (poleg mene še Jože in Stane Kočar, Ferdo Lah in Miha Zabret), »zašel« v bohinjsko višavje in tam smo na opuščeni planini Vodični vrh, 1500 m visoko, našli svoj fotografski »bazni tabor«. Od tedaj je naša glavna skrb, da ta planina s stanovi vred ostane spomenik arhaične pastirske kulture. Velik del hribovskih poti je od takrat vodil tja gor; planina je bila vse bolj privlačna in nismo dolgo hodili sami: v snegu, v dežju in v lepem. Seveda pa tudi drugam. Spodobi se, da še vedno vsako leto obiščem nekaj dvatisočakov, že zato, da ne pozabim, kako je v višavah. Ponavadi greva z ženo Barbaro sama ali pa se pridruži najmlajši od treh otrok, spet drugič s prijatelji ali pa kar sam. Fotoaparat je tudi stalen sopotnik, ne spomnim se, da bi ga kdaj pozabil doma.
Sicer pa smo bili Lubadarji v tistih letih znani po projekcijah diapozitivov, ki smo jih opremili z glasbo in besedili, pika na i pa je naša skupna knjiga Bodi svetloba, črno-beli motivi iz življenja, opremljeni s svetopisemskimi citati.

G-L: Hribovci te poznamo predvsem kot fotografa gora in narave sploh, očitno pa te zanimajo še drugi motivi.

F. S.: Omenil sem že etnološko tematiko, povezano z gorami, predvsem s pastirji. Ta me je že takoj po diplomi povezala z etnologom Tonetom Cevcem, s katerim sva bila potem velika prijatelja. Fotografsko sem ga spremljal pri njegovih projektih, ki jih je izvajal kot sodelavec in predstojnik Inštituta za narodopisje. Neponovljiva je njegova knjiga Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem (1984), izšlo je več izdaj Velike planine in še kaj.
Prav Cevc je bil »kriv«, da sem zajadral tudi med arheologe. Spomladi leta 1995 mi je nekaj »jamral«, kako v Sloveniji nismo našli še vse skupaj nič arheoloških ostankov v visokogorju, v sosednjih Italiji in Avstriji je pa tega že veliko odkritega. Ravno je pripravljal mednarodni simpozij Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, ki je bil junija v Bohinju, in, kot je dejal, se ni mogel »pobahati«, da se je po naših hribih paslo že v prazgodovini in antiki. Njegovo zaskrbljenost sem vzel zares in naslednji dan z rovnico v nahrbtniku odšel na Pastirce pod Kamniško sedlo. Nakopal sem za cel »rukzak« lončenih črepinj, ne da bi vedel, od kdaj so in kdo jih je tam pustil. Nekatere med njimi so se nama s Cevcem zdele »še posebej stare«. To me je spodbudilo, da sem šel kopat še na planini Kalce in Mokrico. Ta se mi je zdela še posebej zanimiva, saj je zraven znamenita Medvedja jama s paleolitsko kulturo. Ker pa sem že pozabil, kje se po lovski stezi v Mokrico pride iz Kamniške Bistrice, sem šel s Krvavca na Kompotelo in se spustil do Mokrice, nakopal lončenino in težki nahrbtnik tovoril po isti poti nazaj. Najbolj »sumljive« črepinje je potem Tone kazal muzejem in arheološkemu inštitutu in sprva ni nihče verjel, da so se tako visoko v gorah že v antičnih časih potikali pastirji, kot smo domnevali. A nekatere izmed črepinj so opozarjale na to.
Prelomnica se je zgodila spomladi 1996, ko smo se organizirano odpravili na Pastirce, tokrat pod okriljem Inštituta za arheologijo iz Ljubljane z arheologoma Jano Horvatovo (antika) in Ivanom Turkom (paleolitik; malo prej je v Divjih Babah izkopal znamenito neandertalčevo piščal), nama s Cevcem pa se je na raziskovalnih pohodih že prej pridružil Miran Bremšak in nato še Janez Bizjak in Pavel Jamnik. Tistega dne smo pod Kamniškim sedlom, 1450 m visoko, odkrili bronasto fibulo iz rimskih časov. Vriskali smo od veselja! To nas je za nekaj let dobesedno zasvojilo z nadaljnjim raziskovanjem, ki je obrodilo ogromno sadov in nove poglede na starosvetno podobo slovenskega alpskega prostora. Velik dogodek je bilo odkritje bronastodobne lokacije v Pečicah na Veliki planini. Odkritja se nadaljujejo še v današnje dni, največ po zaslugi naveze Bizjak-Bremšak pod skrbnim očesom Jane Horvatove. Stroka se je Cevcu, Bremšaku in meni leta 2004 oddolžila s sprejemom med častne člane Slovenskega arheološkega društva.

G-L: Katere tvoje knjige so ti najljubše in katere so doživele najlepši sprejem pri bralcih (bi morala reči gledalcih?)?

F. S.: V zvezi s tem vprašanjem bi z arheološke zgodbe preskočil na umetnostnozgodovinsko, ki pa me je tudi že vseskozi po malem spremljala. Že v knjižnih predstavitvah Slovenije ali posameznih krajev nisem mogel brez te ali one freske ali kipa ali stavbnega detajla. Končno sem se te teme lotil bolj temeljito in pri založbi Ognjišče leta 2011 izdal obsežno fotomonografijo o umetnostnih zakladih v cerkvah na Slovenskem z naslovom Umetnost svetega. Avtor glavnega besedila je Marijan Zadnikar, fotografije in pripadajoči teksti pa so moji, tudi zasnova knjige. Ta knjiga mi je še posebej dragocena!

G-L: Tudi sam sodeluješ pri delih drugih avtorjev. Imel si celo srečo, da si prijateljeval z legendo slovenske gorske fotografije Jakom Čopom in mu pomagal pri knjigi Kraljestvo Zlatoroga.

F. S.: Na Jaka Čopa imam še posebej zanimive spomine. Najprej na njegov črno-beli v bakrotisk vtisnjeni Raj pod Triglavom, ki sem ga imel v mlajših letih redno na mizi za listanje in še danes ga rad pogledam. Tudi v planinskih kočah so visele njegove izjemne upodobitve Julijcev, sploh pogledi na Triglav s severa. Po izidu mojih prvih knjig me je poklical po telefonu, naj ga pridem kaj obiskat, da bova rekla kakšno o fotografskih knjigah. Kmalu za tem sem ga srečal na Jesenicah in še tisti dan sva se odpeljala k njemu na Rodine 34 pod Stolom. Tam je izpod postelje potegnil škatlo s črno-belimi fotografijami kozolcev in Trente, še posebej pa mi je predstavil svojo zbirko barvnih diapozitivov formata 6 cm x 6 cm v želji, da mu pomagam obelodaniti knjigo Kraljestvo Zlatoroga. Bilo je sredi leta 1989 in oči so se mu zasvetile, ko sem mu rekel, da bi bilo možno do novega leta knjigo že »ven spraviti«, če greva oba takoj v akcijo. Napisal sem tekst, s pomočjo katerega je Jaka potem po firmah, predvsem na Gorenjskem, kjer so ga vsi poznali, prodajal knjige vnaprej. Ko me je čez dva tedna poklical, je imel že toliko obljubljenega denarja, da sva lahko začela resno delati. Že vnaprej sem mu rekel, da ima odličen »material«, vendar svojega črno-belega opusa s to knjigo ne bo dosegel.
Potem sva izbirala diapozitive in se včasih tudi kaj sporekla. Saj vemo, kako avtorji gledamo na svoje posnetke. En diapozitiv je bil že malo v letih, kot smo rekli »ferrania štih«, malo na roza je že vlekel in jaz sem vztrajal, da ga v dobro knjige izločiva. On pa je stalno ponavljal, koliko je moral prehoditi in v kakšni nevarnosti je bil, da je tisto posnel. Nazadnje je le popustil in ga dal v arhiv, sicer pa sva kar prestala to najtežjo preizkušnjo – in knjiga je bila v začetku decembra v knjigarnah, po firmah pa sva jih vozila skupaj. Vsa naslednja leta sva ostala v prijateljskih odnosih in se obiskovala, včasih sva zajadrala tudi v kakšno fotografsko teorijo. Zanimalo me je, ali je imel kakšno filozofijo, ko je delal tiste izjemne kompozicije, pa s teorijo nisva prišla prav daleč. Vse te kompozicije so bile že v njem in ni mu bilo treba razmišljati, kaj kam postaviti, preprosto je svoj rolleiflex prislonil ob telo in sprožil. Zapomnil si je, ob kateri uri posveti sonce v ta ali oni del Triglavske stene in v katerem letnem času. Pravil mi je, kako je imel nekoč samo še dva posnetka od dvanajstih na razpolago v aparatu, novega filma tudi ni imel, a je vseeno šel od doma z avtobusom v Trento in tam »zadel v polno«. Tak je bil Jaka Čop, legendarni planinski fotograf.
Pa še na enega planinskega fotografa starejše generacije moram spomniti, na skladatelja Marijana Lipovška. Spoznal sem ga kot recenzenta moje prve knjige, potem pa sva se leto za letom srečevala na Planini v Lazu, kjer je v pastirskem stanu preživljal poletne dni. Vendar o njegovih fotografijah nisva kaj dosti razpravljala. Poslovil se je leta 1995 in pozabil sem ga vprašati o črno-belih fotografijah, ki sem jih opazil v prvi izdaji njegovih planinskih spisov. Stoletnica njegovega rojstva (2010) pa je bila razlog, da sem s pomočjo sorodnikov globlje spoznal njegove fotografske skrivnosti, ki so bile shranjene v Nuku. Izposodil sem si negative in jih digitaliziral. Z nekaj razstavami smo tako osvetlili še fotografsko plat tega izjemnega glasbenika in človeka.

G-L: Kakor si že prehodil pot z rodne Gore na Triglav, Matterhorn, Mont Blanc in od ruske smene do najsodobnejše digitalne tehnologije, se po vseh teh papirnatih knjigah »učiš pisati« še elektronske. Ali je razvoj vedno tudi napredek?

F. S.: Že prej sem omenil, da sem se na začetku svojih hribovskih poti spogledoval z alpinizmom in sem kasneje zajadral na prijaznejša področja gora, zdaj pa moram omeniti leta, na katera sem še posebej ponosen. V letih od 1975 do 1977 mi je uspelo štirikrat stopiti na alpske štiritisočake: dvakrat na Mont Blanc in po enkrat na Mont Blanc du Tacul in Matterhorn. Ta se mi je še posebej vtisnil v srce. Pa Triglavska severna stena po Nemški smeri … Dva težka ruska zenita, enega za črno-beli, drugega za barvni diafilm, sem tovoril po teh visokih hribih. Danes so hribi nižji in fotoaparati lažji. Pravijo, da se razvoj pooseblja, vedno manj ga je zunaj (materija) in vedno več znotraj (duhovna kategorija), nekako v tem smislu. Tudi knjige iz papirnatih prehajajo v elektronske. Nekaj sem jih že naredil tudi v tej obliki (za Amazon in domače e-knjigarne), vendar to ni to …

G-L: Lahko kmalu pričakujemo od tebe kako novo knjigo?

F. S.: Imam še veliko načrtov, podobno kot so govorili za znanega politika iz preteklosti, medtem pa mu je država »crkavala«; prav tako sedaj ni preveč rožnato za knjige in sploh za kulturo. Časi se zelo hitro spreminjajo, vse izpuhteva v elektronsko obliko, imam pa občutek, da ravno pri fotografskih knjigah še nismo vsega dorekli. Govorim o knjigah, ki niso zgolj informacija (take naj le gredo v e-obliko); manjka takih, ki so kot umetniški eksponati, ki jih s spoštovanjem obračaš in gledaš in se jih nikoli ne nagledaš …

Pripravila Mojca Luštrek   

Oznake: FOT
eXTReMe Tracker