Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zakaj tragedija pod Kredarico (4.)

Delo - Marjan Keršič-Belač: Z vozom na varno

 Sama je našel in po opisu prepoznal reševalec iz Stare Fužine - Zgodba se prične razpletati - Tragedija v Krmi?

V organizaciji GRS je ustaljeno pravilo, da se v začetno fazo poizvedovanja za pogrešanimi planinci prvenstveno vključijo najprej moštva GRS na področju, kjer naj bi bilo izhodišče ture pogrešanih. Šele, če se izkaže, da pri iskanju pogrešanih ali reševanju ponesrečenih planincev to moštvo po številu ali opremljenosti in usposobljenosti ne zadostuje, se pokliče k sodelovanju tudi moštva drugih postaj. Po nemarnosti ali napačno navedeni cilji pogrešanih reševalcem samo otežijo delo, predvsem pa časovno akcijo lahko zavlečejo do usodnih zakasnitev - do katerih se lahko iztečejo poslednje ure pogrešanih ali težko ponesrečenih planincev.

Tudi v našem, tu opisanem primeru, je zaradi navedbe lažjega cilja (Vršič) skrb staršev le polagoma prodirala v zavest in dobila prave dimenzije šele, ko se je pravi cilj - Triglav ali Kredarica razkril po enem dnevu poizvedovanja med prijatelji pogrešanih in neuspešnih poizvedbah v Kranjski gori in na Vršiču. Panika pri sorodnikih se je začela šele v četrtek - pri reševalcih pa neka vrsta skepse, češ kdo ve od kod se bosta že končno prismejala v brezskrbnosti ali zamudi; saj se šola itak, začne šele naslednji ponedeljek. Slabe izkušnje v preteklosti so vzrok, da zaradi dolgotrajnih poizvedb po vaseh in kolodvorih oziroma avtobusnih postajah reševalci le malo kasneje krenejo na večurne ali celo večdnevne pohode za pogrešanimi. Tudi popolnoma izmišljeni in zlagani pozivi po telefonu so že dvignili na noge številna moštva v akcije, ki so se po dolgotrajnem iskanju na terenu izkazale za škodoželjno zavajanje in preizkušnja potrpežljivosti reševalcev.

Tudi v bohinjski dolini je dolgo trajalo, da so s poizvedovanji po avtobusnih postajah do Bohinjske Bistrice ugotovili, da fanta v dolini nista bila v tistih dneh nikjer opažena. Na moj resni poziv po telefonu Jožetu Ceklinu, reševalcu v Stari Fužini v četrtek, ob 9. uri je sprožil resno akcijo, zbral je še tri reševalce in ob 15. uri so odšli z enim lavinskim psom proti Vodnikovemu domu. Za olajšanje njihove dolge poti skozi Voje, so si skušali organizirati prevoz z avtomobili, vendar jim to ni uspelo, zato jim je dolgo pot (uro in pol hoje - a le malo pridobljene višinske razlike) olajšal peti reševalec Jože Gašperlin iz Stare Fužine, ki je reševalce in njihovo težko reševalno opremo naložil na lojtrski voz in jih s konjem pripeljal do zadnjih senikov. Potem, ko so se ločili, štirje so šli proti Grintovici in Velem polju, Jože pa proti svojemu seniku, da na voz naloži sena in ga odpelje domov. Takrat sreča mladega fante, katerega je spoznal po opisu. Hitro sta si pojasnila, da je eden od pogrešanih in iskanih. Gašperlin je poizkusil poklicati reševalce nazaj, misleč da je zdaj njihova intervencija na Velem polju nepotrebna. Na srečo ga niso slišali, ker je šele iz nadaljnjega razgovora iz fanta izvlekel žalostno dejstvo, da je njegov tovariš ostal nekje pod Kredarico. Samo je bil v žalostnem stanju, izmučen od izčrpanosti je le težko govoril in komaj še premikal noge. Gašperlin je fanta naložil na voz s senom in okrog 18. ure ga je pripeljal k sebi na dom na Staro Fužino. Okrepčal ga je s čajem in toplo jedjo - nato pa, čim je imel Samo dovolj moči, povedel fanta do gostilne Mihovec, kjer je bila baza bohinjske akcije.

Čeprav moje sodelovanje pri akciji za pogrešanima fantoma na terenu ni bilo potrebno, sva s Samovim stricem že po drugi uri, ko je prišel iz službe, z avtom pohitela v Bohinj in na Staro Fužino. V sodelovanju s komandirjem milice in dežurnim postaje Boh. Bistrica ter ostalimi reševalci, smo z radijsko zvezo skušali dobiti stik s skupino reševalcev, ki je morala biti okrog 18. ure že precej visoko na poti proti Velem polju. Zaradi goratega terena zveze nismo mogli dobiti. Tudi poizvedovalni pohod dveh reševalcev na Vogar, kjer so po obvestilih morali biti neki taborniki, o pogrešanih ni prinesel novih vesti.
Tako je naneslo, da sva s Samovim stricem že bila pri Mihovcu, ko je Gašperlin pripeljal Samota. Srečanje nas je najprej razveselilo, toda ko je v skopih, nevezanih besedah izpovedal, da je iz Vodnikovega doma odšel danes sam (v četrtek) dopoldne, nekaj časa po poti proti Toscu, nato pa kar na divje po meliščih in med skoki čez planino Vrtača pod Toscem na Voje - kjer sta se srečala z Gašperlinom. Šele ko je razkril celotno zgodbo usodne ločitve s tovarišem, smo se zgrozili ob brezizgledni usodi, ki je po tolikih dneh vsekakor morala zadeti Igorja. Iz njegovega pripovedovanja je zvenelo prepričanje, da je ostal Igor nekje pod Konjskim sedlom, le da je bilo iz tega pripovedovanja težko razbrati, ali je izginil v smeri proti Krmi ali proti Velemu polju, šele po večkratnem natančnem izpraševanju sem po mojih opisih tistega sveta okrog Konjske planine in Sedla ter usklajevanju z njegovim spominom o smeri železnih drogov in njihovem zaporedju tistih s puščicami in tistih z napisi o smereh dostopa do koč - o vrhovih in glavah Vernarja - je obveljala domneva, da je Igor odšel proti Krmi.

se nadaljuje

Marjan Keršič-Belač
Delo, 13. februar 1975

 17.02.1975


Za G-L pripravil Genadij Štupar (arhiv planID)


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti