Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zakaj tragedija pod Kredarico (3.)

Delo - Marjan Keršič-Belač: Bos prišel v kočo

 Igor iskal pot - Samo je čakal v zastrugu - V nogavicah odšel do Vodnikove koče - Igorja ni bilo - Kuril ni

Tako sta prezebala v viharju, ki je zjutraj dosegel hitrost 90 km na uro ob temperaturi -11 stopinj C in gostem sneženju. Tisto noč in v torek zjutraj (28. januarja, ko je po vsej Sloveniji deževalo) sta postajala zaprepaščena nad brezupnostjo položaja. Brez izkušenj sta prejšnji dan zapravila najlepši čas dneva - to so bile zgodnje jutranje ure - zamujeni čas jima je zato manjkal pri povratku, zato ju je noč dobila na planem. Izkušen gornik se drži pravila: »Bolje je vstati ob treh zjutraj in v temi hoditi spočit brez luči, kot pa zvečer utrujen po celodnevnih naporih z lučjo.« Njima pa je zmanjkalo časa in brez luči sta ostala. Veter jima je trgal iz rok tudi oba zemljevida. Tako sta lahko z busolo le ugibala o smeri nadaljnje poti.

S tem, da se je v torek zjutraj 28. januarja zdanilo, jima dan ni prinesel nobenega upanja. Veter je bil tako silovit in sneženje tako gosto, da iz tiste globače nista mogla naprej, saj je veter pihal prav iz smeri Konjskega sedla, kamor sta morala iti. Pihal je s tako močjo, da nista mogla niti dihati, ko sta se obračala proti severu.
Čakajoč na izboljšanje sta ždela v nekem zastrugu - žlebu, ki ga izdolbe v snegu okrog skal sila vetra. Samo je brez čevljev čakal v spalni vreči, ne da bi vedel, kako naj v nogavicah poskuša najti v megli pot proti Konjskemu sedlu. Iskala sta železne drogove v smeri proti Vodnikovi koči, toda razdalje med njimi so prevelike, da bi tvegala pot v neznano.
Šele okrog 14. ure se je megla začela trgati, sneženje se je razredčilo in pokrajina se je odkrivala očem. Ker sta bila tudi ponoči navezana, sta se sklenila razvezati, da bi Igor lažje in neovirano lahko iskal smer proti Vodnikova koči.
Zamrznjenih vozlov nista mogla razvezati - zato sta jih enostavno prerezala. Med tem, ko je Samo ostal v nogavicah, sedeč za skalo v spalni vreči, je Igor iskal pot v oddaljenosti približno 50 metrov - vendar po Samovih predvidevanjih preveč levo od smeri, kamor bi morala iti. Izginil je za rob in se ni več vrnil.
Samo ga je čakal pol ure, klical v veter, minila je tudi ura in morda dve, ko se je končno odločil za samotno pot naprej. Vidljivost je bila boljša, našel je pot na Konjsko sedlo. Vse klicanje za Igorjem ni prineslo odgovora, kam je krenil, za njim na Sedlu v snegu Samo ni našel nobene sledi. Ker je Igor vzel s seboj tudi cepin, so Samu ostale samo dereze. Nekje nad Konjskim sedlom mu je padla na tla slabo zvita spalna vreča, in veter jo je odnesel v globino.
Z eno derezo, ki si jo je navezal na desno nogo kar čez nogavice in z drugo derezo v levi roki, s katero se je naslanjal ob strmino, je v smeri proti levi prečil pobočja pod Konjskim sedlom pod Vernarjem in v trdi temi dosegel Vodnikov dom. Trdno je bil prepričan, da bo v zimski sobi našel Igorja, vendar je bilo zavetišče prazno.
Ne more se spomniti, kako je preživel noč, le slabo se spominja naslednjega dne (sreda, 29. januarja). Ve, da je slekel mokre in zmrznjene hlače in jih pod telesom in pod odejo posušil. Rezervno perilo je bilo k sreči pred vlago v nahrbtniku zavarovano v polivnilasti vrečki, lahko se je preoblekel v suhe spodnje hlače, majico in pulover. Rezervne kavbojke so bile brez polivinilaste zaščite mokre in zmrznjene. Vso hrano je v svojem nahrbtniku odnesel v neznano Igor. Pri sebi je našel le košček čokolade, jetrno pašteto in iz zalog v zimski sobi nekaj čokolade v prahu. Ves prejšnji dan in ponoči v viharju nista zaužila skoraj ničesar. Tudi ta dan je minil v glavnem ob stradanju in poležavanju. Na smrt utrujen po spominu le s težavo opredeljuje čas dveh noči in vmesnega dne. Ognja v štedilniku tudi zdaj ni uspel zakuriti, drgetal je v mrazu in premišljeval o tovariševi usodi ...

Skrb za odsotna fanta se je na domovih pri Igorjevih starših začela razraščati že v torek zjutraj, vendar se je polegla ob izjavi, da je Samo obljubil priti domov šele v torek zvečer (28. januarja). Pri Samovih se je začelo poizvedovanje šele v sredo. Po mojih navodilih je Samova mati začela s telefonskimi poizvedbami v smer napovedane ture v Kranjski gori in na Erjavčevi koči na Vršiču. Šele s poizvedbami na domovih njunih prijateljev in negativnih odgovorih z Vršiča, se je izkazala prava namera obeh; da sta najbolj verjetno res šla na Triglav. Poizvedbe so šle v Staro Fužino, Bohinjsko Bistrico in na Pokljuko. Od nikoder ni bilo moč izvedeti, da bi ju kdorkoli opazil - šele v petek se ju je spomnil šofer avtobusa, ki ju je pripeljal na Pokljuko (po opisu in zaradi cepina, ki sta ga imela, za Pokljuko ne ravno pogost primer in ker sta bila brez smuči).

Šele v četrtek zjutraj, ko sem telefonsko klical Samovo mamo okrog 8. ure, sem zvedel, da se še nista vrnila. Takoj sem klical Albina Vengusta, ki je stvar vzel v svoje roke in sklical v pripravljenost GRS v Boh. Bistrici, Stari Fužini, Mojstrani, Kranjski gori in vojašnici na Pokljuki. Ob razgovoru preko Hidrometeorološkega zavodu Slovenije v Ljubljani, ki ima direktno radijsko zvezo z meteorologom na Kredarici, je od tam prišlo tolažilno poročilo, da ju je meteorolog videl v torek popoldne v višini Konjskega sedla, enega od njiju vse preveč v smeri proti Krmi. Vendar takrat ni bil čisto prepričan, če nista to katera druga planinca, saj bi ta dva že morala biti v tistem času najmanj, v Vodnikovi koči, če ne celo na poti v dolino, zato dejstvu, da okrog Konjskega sedla hodita dva človeka, takrat ni posvečal posebne pozornosti.

se nadaljuje

Marjan Keršič-Belač
Delo, 15. februar 1975

 

 15.02.1975


Za G-L pripravil Genadij Štupar (arhiv planID)


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45899

Novosti