Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zakaj tragedija pod Kredarico (2.)

Delo - Marjan Keršič-Belač: Zalotila ju je noč

Spet sta spala do desetih - Ob treh na Kredarici - Z nje odšla uro pred mrakom - Noč prespala v vrtači

Ponedeljkovo jutro je bilo lepo in tudi tokrat se jima ni mudilo iz koče, saj sta jo zapustila spet šele okrog desetih dopoldne. Po poročilu meteorologa na Kredarici, je bila ta dan povprečna temperatura zraka -6 stopinj C in veter je pihal s hitrostjo 30-40 km na uro. Bilo je jasno in sončno. Vse dopoldne je pihal severozahodnik.

Neverjetno pametno sta nad Vodnikovim domom našla najboljši prehod pod Vernarjem na Konjsko sedlo, bolj levo od poti pod stenami Štapc, kjer so vrvi in nekaj klinov, ki pa so pozimi pod snegom. Konjsko sedlo (2020 m) je bilo precej spihano, zato sta se, ob nekaterih markacijah in železnih smernih drogovih, na katerih so označene poti na Planiko, Kredarico, Staničevo in proti Krmi, z lahkoto odločila za pravo pot proti Triglavskemu domu (2515 m).
Najbolj nevarno se jima je zdelo pobočje pod Kredarico, tam sta v močno poledenelem snegu porabila za prečenje več kot pol ure, ker je Igor, v čevljih z gumijastimi podplati brez derez, Samu težko sledil. V Triglavski dom sta vstopila malo po tretji uri in meteorolog Janko Rekar se ju je razveselil, kakor se pozimi razveseli vsakega obiska, saj je včasih po cele tedne sam. Pri njem sta posedela kako uro in pol in pojedla celo škatlo keksov, ki jima jih je ponudil.
Spraševala sta ga o vremenu za naslednji dan in povedal jima je, da po vseh znakih predvideva poslabšanje. O tem da sta imela v Ljubljani v načrtu vzpon na Triglav, se nista več pogovarjala niti med seboj niti z meteorologom. Rekla sta mu, da gresta takoj nazaj na Vodnikov dom, ker nameravata naslednji dan po isti poti sestopiti do Rudnega polja, kjer sta pustila del svojih stvari. Tudi obljuba, da se Samo vrne najkasneje do torka zvečer (naslednji dan to je 28. januarja) ju je obvezovala in silila k čimprejšnjemu povratku. Za sestop sta se pripravila skrajno pozno, ura je bila že 16.30. Bilo je torej le dobro uro do večera, največ uro in pol (v višinah je dan nekoliko daljši kot v dolini) do trde noči.

Sestopala sta počasneje, kot sta predvidevala. Mislila sta, da bosta rabila za sestop manj kot pol časa porabljenega za vzpon, pozabila pa sta na bistveno: brez derez je v poledenelem snegu lažje vzpenjati se kot sestopati. Igor je v poledenelem odseku pod Kredarico, kjer je ob vzponu Samo s cepinom vsekal stopinje sestopal skrajno počasi. Navezala sta se na 6 mm - debelo nylon pomožno vrvico dolgo približno dvajset metrov.
Čeprav strmina snežišč pod Kredarico izvežbanemu alpinistu sploh ne dela težav niti ob vzponu, niti ob sestopu - seveda z derezami in s cepinom - se pri neizvežbanem mladem (poleg vsega pa še pomanjkljivo opremljenem) človeku pojavi strah pred strmino zaradi spodrsavanja, in pogleda v globino, ki je pri vzpenjanju navzgor ne občuti.
Za premagovanje opisanih težav je bilo potrebno več časa, kot sta ga predvidevala neizkušena mladeniča. Noč ju je ujela že na prvi tretjini poti do Vodnikovega doma, v vrtačastem svetu tako imenovane Konjske planine (2000 m).

Ob nerodnem rokovanju z edino baterijsko svetilko, ki si je nista privezala ob pas sta le-to po nerodnosti izgubila, zdrsela je nekam v globino, prav tako je izginila nekam v globel čutarica s pijačo. Ob 18. uri ju je zagrnila megla. Prinesel jo je veter, ki se je sprevrgel v jugo (iz smeri Velega polja). Začelo je tudi snežiti. Veter se je iz popoldanskega vetra razvil v vihar, po poročilih meteorologa okrog 70 km na uro, ob temperaturi -9 stopinj, ki je ponoči in naslednje dopoldne padla do -11 stopinj.
V tem kraškem svetu sta končno v temi poiskala zasilno zavetje za neko skalo na dnu plitve vrtače. S seboj sta imela vsak svojo spalno vrečo, toda
le-ti sta bili brez nepremočljivih preoblek. Igorjeva spalna vreča je bila nekdaj prvovrstna, znamke Tanker. Samova pa žal slaba, iz bombažne tkanine in polnila, tako da je bila še pred jutrom popolnoma premočena in je sčasoma zmrznila ter postala neuporabna. Boljša spalna vreča je imela polovico zadrge iztrgane, zato je ni bilo moč zapreti, vanjo je nametlo snega in je tudi njo premočilo.

Samo je zagrešil še eno napako - sezul je premočene čevlje in jih dal v nahrbtnik, namesto k sebi v toplo spalno vrečo. Ko je dajal stvari v nahrbtnik ga je pozabil zavezati (ne spomni se, zakaj je bil zjutraj nahrbtnik brez vrvice za zavezovanje), zato so bili zjutraj v nahrbtniku polnem snega, s snegom zameteni tudi čevlji in popolnoma zmrznjeni, zato jih zjutraj ni mogel več obuti.

se nadaljuje

Marjan Keršič-Belač
Delo, 14. februar 1975

 

 14.02.1975


Za G-L pripravil Genadij Štupar (arhiv planID)


Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti