Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zakaj tragedija pod Kredarico

Delo - Marjan Keršič-BelačSkrivoma v hribe

Dobra tabornika, slaba gornika - Prek Pokljuke odšla na Velo polje - Prespala v Vodnikovi koči - Kurila nista

Taborniška avantura pod Triglavom, ki je ob zimskem vzponu dveh, še ne osemnajstletnih dijakov šentviške gimnazije v Ljubljani, v dneh od 25. do 30. januarja zahtevala ob sestopu pod Kredarico eno življenje, je zaradi svojih značilnosti vredna temeljite obdelave. Pa tudi objave v časopisu, ki ga bere pretežni del številne 90.000 članske množice slovenskih planincev in 25.000 članske taborniške organizacije. Upam, da bodo te vrstice prebrali tudi nekateri mladi, neizkušeni in nepoučeni, ki jih v gore vleče sla po neznanem, po preizkušanju moči, premagovanju strahu in naporov, namenjena pa je tudi njihovim staršem, pedagogom, mentorjem in voditeljem organizacij.

Ker sem kot gorski vodnik in reševalec spremljal skrb staršev obeh pogrešancev že v Ljubljani, sem se pridružil skupini bohinjskih reševalcev in v njihovi družbi preiskal dobršen del poti, ki sta jo v tistih usodnih dneh prehodila pogrešana fanta.
V večurnih pogovorih s preživelim Samom sem razkril vse podrobnosti njune tragedije. Zato sem sklenil napisati to razpravo, vsaj nekaterim med nami, v poduk in svarilo.
Samo Žorž je razmeroma šibak fant (višina 164 cm, 52 kg), toda neverjetno žilav, vztrajen, trmast in vzdržljiv. Pri šentviških tabornikih je vodnik - komandir čete, v organizaciji je včlanjen že od 6. leta starosti, medtem ko je bil Igor Gradišek v isti organizaciji tretje leto, nazadnje z dolžnostjo komandirja voda. Igor je bil na videz močnejši (višina 177 cm, 75 kg) vendar je prehitro rasel in se izrazito potegnil v zadnjih dveh letih. Neštetokrat sta bila člana skupin, ki so zmagovale na raznih taborniških pohodih, posebne uspehe sta dosegala v orientaciji, zaradi izrednih kvalitet značaja sta bila dostikrat pohvaljena.
Za seboj sta imela torej taborniško vzgojo z znanjem, ki ga zahteva življenje v naravi, v gozdovih in ob vodah. Žal pa ne tudi znanje o visokih gorah, kakršne so okrog Triglava.

Na Triglavu je bil Samo že trikrat, vendar vedno po isti poti; po Tominškovi, čez Kredarico na vrh, z njega na Dolič in čez Sedmera jezera v Bohinj. Tudi Igor je šel po isti poti na Triglav. Toda sveta, v katerega sta se namenila v usodnih dneh, nista poznala niti poleti, še manj pa pozimi.
Žal tudi nista bila člana planinske organizacije, kjer bi ju starejši poučili o neznankah, ki predstavljajo v goratem svetu tudi za prekaljenega tabornika tudi izjem, ne težave, nevarnosti in pasti, ki so zahtevale že toliko, predvsem mladih, žrtev.
Nikoli ju nihče ni učil hoje z derezami ali varovanja s cepinom, niti se sama nista preizkušala v teh veščinah, saj si je le Samo na skrivnem, šele pred dobrim mesecem in pol kupil dereze in cepin. Igor te opreme ni imel.

Že za novoletne praznike sta bila z nekaterimi prijatelji dogovorjena za vzpon na Triglav, vendar sta načrt o tem vzponu zaradi želje staršev, da skupaj Silvestrujejo, previdno zamolčala in odložila za kasneje. V času zimskih semestralnih počitnic je odločitev dozorela.
Tako sta z izjavo, da gresta v Kranjsko goro in morda tudi na Vršič, v soboto 25. januarja dobila privoljenje staršev, ob njunem zatrdilu, da gresta z večjo skupino in da se vrneta v ponedeljek, najkasneje pa v torek zvečer.
V soboto 25. januarja ob 13. uri sta vstopila na glavni avtobusni postaji v Ljubljani v avtobus, ki vozi na Bled, tam prestopila v tistega za Pokljuko in okrog 17. ure mimo Šport hotela odšla po cesti na Rudno polje 1330 m. n. v. ter prenočila v lopi poleg drvarske koče.

Ko sta v nedeljo (26. januarja) zjutraj delala načrt za naprej, sta sklenila pustiti nekaj hrane in Samove nizke čevlje v podstrešju lope - prepričana, da bosta vse to potrebovala na povratku. Ni se jima mudilo, dan je bil prelep in na pot proti planini Konjščici (1438 m) sta odšla šele malo po deseti uri. Snega do Konjščice ni bilo veliko, lahko sta se razgledala po markacijah na drevesih. Na čistinah proti Studorskemu prevalu sta se tu in tam že vdirala v globljem snegu in se orientirala po dveh zemljevidih in s kompasom, ter tako dosegla brez posebnih težav (lepo, mirno vreme, skoraj brez vetra) okrog pol petih popoldne še za dne Vodnikov dom (1805 m). Le-ta ima izredno dobro opremljeno zimsko sobo; z desetimi ležišči in dovolj odejami, pa tudi s kupom drv, s katerimi je mogoče v štedilniku zakuriti in ogrevati sicer mrzel prostor.

Že ta prvi dan poti sta spoznala nekaj bistvenih pomanjkljivosti slabe in nezadostne opreme: oba sta imela slabe čevlje, ki so postali v ojuženem snegu premočeni, saj Igor ni imel niti gležnjevk, ki bi preprečevale zajemanje snega od zgoraj, oba pa sta bila oblečena v skrajno neprimerne hlače iz žameta, za katere vemo, da se nanje prijemlje sneg, ki se na blagu topi zaradi trenja ob hoji visoko čez kolena, predvsem ob telesni toploti in toplem soncu. Že pod Toscem so se pokazala rebra poledenelih snežišč (čez dan sonce, ponoči mraz), kjer je bila pot mestoma tvegana, saj je bil Igor brez derez in cepina, v rokah je imel le dve smučarski palici z docela nekoristnimi krpljicami v obliki trikrake zvezde, premera okrog osem centimetrov, ki niso preprečevale prediranje snega do tal.
Noč od nedelje, 26. januarja na ponedeljek 27. januarja sta dobro prestala in tudi za silo posušila sta se. Preobula sta si tudi suhe nogavice, le-teh sta imela v rezervi vsak po šest parov, le ognja jima nikakor ni uspelo zakuriti.

se nadaljuje

Marjan Keršič-Belač
Delo, 13. februar 1975

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45898

Novosti