Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Aleš Kunaver

 16.08.1975


Za G-L pripravil Genadij Štupar (arhiv planID)

sobota, 16. avgust 1975, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2681

Delo, portret tedna - Zoran Jerin: »Naš odhod izpred Makaluja se mi je zdel, ko da bi se mi odpirala zemlja pod nogami. Odhajali smo brez vrha…«
Tako začenja Aleš Kunaver ...

... svoje misli v sklepnem poglavju knjige »Makalu«, ki ga je napisal leto dni po tistem odhodu brez vrha. Med samim odhodom je govoril o neki drugi dimenziji umika. Spominjam se, ko da bi bilo včeraj.

Zaradi birokratskih opravkov sva tedaj hitela od Makaluja proti civilizaciji, ko da bi nama streljali za hrbtom. In ob vsakem počitku v vroči dolini Aruna sem slišal: »In kako so se fantje namučili - pa zaman! Ta stena te psihično ubije s svojo nerazčlenjenostjo. Na vseh dveh tisoč metrih niti enega prostorčka, da bi se dobro usedel, le napol čepiš napol stojiš v strmini in čakaš, da bo kaj priletelo - kamen, kos ledu, snežni plaz. To je močnejše od ljudi.«
Javnost nikoli ne zve, koliko tragedij se skriva v neuspešni odpravi. Kako prizadet je plezalec, ki na tej življenjski preizkušnji odpove ali si mora priznati, da je bila gora močnejša, čeprav je bil on prej vedno močnejši od gora. In v človeku se naseli občutek krivde, ki je sicer povsem nesmiseln.

Javnost nikoli ne zve, kaj se v dneh umika dogaja v vodji. »Morda sem jaz kriv,« se sprašuje, ko se pri sebi spominja dne, »ker sem poslal tedaj iz tabora dve v trojko vse tri naveze in nisem ene prihranil za naslednji dan?« In takšnih dni je bilo pod goro, ki se je bojevala proti nam z vetrom in snegom in redkim zrakom skoraj stratosferskih višin, več kot petdeset. Petdeset dni, ko se zavedaš, da je v vsakem tvojem ukrepu tveganje z življenji tovarišev in tveganje ugleda in denarja države in organizacije, ki ti je zaupala vodstvo te odprave. Občutki generala pred tvegano vojaško operacijo in hkrati občutki trenerja košarkarske reprezentance na odločilni tekmi. Toda nobena košarkarska tekma ne traja petdeset dni!
Tedaj v vroči dolini Aruna sem ob pogledu na Alešev shujšani in zamišljeni obraz neštetokrat pomislil, da se Jugoslovani najbrž ne bomo tako kmalu vrnili pod Makalu. Veseli me, da sem se motil.

Javnost nikoli ne prodre v skrite misli tistih, ki so na Himalaji poraženi, in tudi v misli novinarja le, če jih sam zapiše. »Lahko mi ukradeš konja, misli mi ne moreš ukrasti,« pravi modrost nepalskega plemena Tamangov.
In naj se plete v tvoji glavi, kar se že plete, navzven tega v usodni bitki ne kaži. Tudi tedaj ne, ko se ti zaradi taktičnega poraza enega samega dne podre strategija zmage.

Takšen dan je bil 20. oktober 1972.
Doktor je z gore v bazo pripeljal dva bolnika, Marjona s pomrznjenimi prsti in Brona s sumljivim slepičem. Iz taborišč same slabe vesti. Šrauf je bil po lastni izjavi »dotolčen«, Šerpe so v trojki ušli Janku in Maticu, da sta ostala sama ...
Zvečer, ko smo že pri luči sedeli pod veliko plahto, ki je pokrivala skladišče, se je nenadoma na robu svetlobe pojavil utrujen obraz sirdarja (vodje Šerp) in tiho povedal, kar smo že prej zvedeli po radiu:
»Bara-sahab, odšli smo iz taborov. Veter premočan, Šerpe ne morejo hoditi. Stena zelo strma.«
Devet od desetih vodij bi ob takšnem pobegu Šerp v kritični fazi naskoka ponorelo, Aleš pa je zelo mirno - le drget vratu je izdajal vihar v njem - vprašal:
»So imeli sahabi na gori drugačno vreme in drugačen veter?«
Ang Norbu je odkimal.
»So tudi sahabi zbežali z gore?«
Spet je Ang Norbu odkimal.
»Torej so Šerpe pustili svoje sahabe same v nevarnosti?«
Ob tem vprašanju se je v prej ravnodušnem obrazu Šerpe zazrcalil izraz sramu. Izginil je v kuhinjo in večno glasni ducat Šerp v njej je utihnil, ko da bi odrezal.
Zato pa je vstala toliko bolj živahna razprava med sahibi in slišati je bilo tudi besede: ... preveč v rokavicah, ...na gobec bi ga moral, ... poženimo jih v dolino ... Z vsem tem ne bi dosegli ničesar. Tistega kritičnega dne je bilo važno le to, da bi v Šerpah, prestrašenih od gore, ohranili še zadnje atome sodelovanja.

Vodja mora ves čas odprave skrbeti za občutljivo ravnotežje med člani odprave, Šerpami in med dogajanji na gori. V tem konglomeratu zahoda in vzhoda in vesoljske osamljenosti in sovražnosti okolja je ključ uspešne odprave.
Aleš Kunaver ima vedno ta smisel za ravnotežje, če pa se kljub vsemu začne odprava podirati kot tisti dan, ni zanj nobeno osebno tveganje preveliko.
Tisti dan je postalo očitno, da so Šerpe dokončno vrženi iz stroja, da lahko med plezalci računa le še na štiri ljudi, ki se lahko povzpnejo više od tabora tri, v zadnji naskok na vrh. In v to patetično majhno peščico ob najhujši steni, kar se jih je človek lotil v Himalaji, je vštel tudi že samega sebe, čeprav je zaradi razbolelega kolena še podnevi premišljal, da sploh ne bo šel več iz baze.
Alpinisti pravijo, da ima Aleš konjsko kondicijo in tiste dni je to do kraja dokazal. Dan po konfliktu s Šerpami je bil že v taboru dve, tri dni pozneje se je dobesedno sam povzpel do tabora pet, le malo manj kot osem tisoč metrov visoko, da bi podprl Matica in Janka, ki sta bila tedaj sama pod vrhom.
In vendar Aleš rad pove, da je v vsaki himalajski odpravi le dvajset odstotkov ali pa niti toliko ne alpinizma in da je potrebno mnogo več vsega drugega, kar zahteva čisto poseben profil ljudi za odprave.

* * *

Pred petnajstimi leti sem se na Trisulu pred novinarstvu zajedljivo druščino branil z grožnjami, da imam za vsakega člana pripravljen nekrolog. V resnici nekrologa nisem imel, imel pa sem nekaj zapiskov o vsakem članu kot poskus portreta, ki ga seveda nisem nikoli po tistem napisal. Včeraj sem prebral z obledelo pisavo popisan listek.

Aleš Kunaver - rojen 23. junija 1935 (za las je manjkalo, da ni bil rojen na Kredarici) - konjska kondicija v mišičastem in kitastem telesu - ko večina drugih v redkem zraku životari, on živi, kuha juhice in še filma povrhu - študent strojništva, pa se zanima za najlon, usnje in kondenziranje mleka, za skalo in led vsaj toliko kot za poklicno mu jeklo - priljubljena hrana: napolitanke in ruski čaj - priljubljen skladatelj: Beethoven - priljubljena kletvica: pasja mu noga! (in, o groza! še »saprabolt!«, če je zelo hud).

Še nekaj sem pripisal, kar ne morem več razbrati, in dandanes, po petnajstih letih, moram pripisati, da je že dve leti v kolesju tovarne, ki se imenuje Avtomontaža, pomočnik komercialnega direktorja, da se v svojem prostem času ukvarja s hčerama, sinom (da o ženi niti ne govorimo) pa z zamislijo nekakšnega letala, da si gradi menda že drugo barko in da ima izdelanih nekaj kosov turbine, ki naj bi nekega dne stekla v kakšnem nepalskem potoku. Značilno zanj je, da se nikoli ne sprijazni s tehničnimi rešitvami, ki so od vekomaj, in išče vedno nekaj novega. Tudi v zamisli ekspedicij ... Prvič stena v Makaluju, prvič tisti žleb na Everestu.
In še nekaj bom uganil, če bi mu povedal, da sem deset dni po njegovem drugem odhodu proti Makaluju dobil naročilo, naj napišem na 105 tipkanih vrsticah njegov portret, bi bil hud in bi zanesljivo zinil: »Pasja ti noga, novinarska!«

Zoran Jerin
Delo, 16. avgust 1975

eXTReMe Tracker