Boris Štupar 30.12.1985 06:18 2502 0

Konec dober, vse dobro

Tien Šan ’85 - Cene Berčič: Bliža se konec odprave. Jutri gremo še zadnjič v hribe.

Večerja je bila podobna kot mnoge druge, riž, malo mesa in pravi čaj. Okoli enajstih gremo spat, vendar se slabo počutim.

Jutro je lepo, sončno. Po slabo prespani noči imam občutek vročine. Ležim lahko le na hrbtu, če se obrnem na bok začutim bolečine v predelu trebuha. Vsi odidejo na zajtrk, le jaz ne. Pojem le nekaj tablet, ki mi jih prinese naš ruski spremljevalec. Bojč se začne pripravljati še za zadnji naskok na najvišji vrh tega Kirgizijskega predela. Za sebe pa ne vem, kaj bi in na koncu se odločim, da ostanem v postelji. Tisti trenutek se še nisem zavedel, kako pametno sem se odločil. Bojč in Aco odideta na goro, ostali pa v Frunze, tako ostaneva sama z Valerijanom. Popoldan pride »vrač«, kot pravijo zdravnikom in me preglede. Suhe usta, slabo počutje, bolečina v trebuhu, na vse ker mu povem on prikima. Nekaj česa se še pogovarjata z Valerijanom, potem odide. Uro do dve ostanem sam. Naenkrat se na vratih pojavijo trije možje, Valerijan, zdravnik in še nekdo, ki ga še ne poznam. Zdravnik mi predstavi še enega »vrača« in doda: »Več glav več ve.« Nato sledijo vprašanja in tipanje okoli trebuha. Diagnoza je enaka kot prej. Vendar sam še vedno ne vem, kaj je. Kosilo »špricam«, dolgčas motim z branjem knjige. Velerijan pride k meni takoj po večerji in naroči, naj se pripravim za odhod v bolnico. Malo sem presenečen nad tem in mu skoraj rečem, da zaradi mene ni treba hoditi v Frunze. V istem trenutku se spomnim zgodbe, ki jo je doživela Marjana Šah na ženski odpravi na Pik Komunizma, ko je dobila tifus, zato nič ne rečem, saj škodovati ne more. Prva tretjina vožnje mine čisto normalno, potem se stanje poslabša. Zadnji del je spet malo bolje.

Takoj ko pridemo v ordinacijo me vržejo na posteljo in potem sledi že znano »šlatanje«. Ugotovitev je očitno ista kot prej. Valerijan mi pove, da bo potrebna mala operacija, in takrat se mi posveti, da bi to lahko bil slepič. Medicinska sestra me takoj odpelje na odvzem krvi in vode, in ko se vrnem, Valerijana že ni več. Torej bom ostal tu! Čuden občutek. Vedno imam strah pred zdravniki, čeprav poznam ves postopek zdravljenja. Kmalu zatem me sestra odpelje v sobo, v kateri pustim vso obleko in denar. Nato odideva v kopalnico. Tam me obrije po trebuhu in vpraša, če vem kdaj bom operiran. »Seveda vem, zaftra!« ji odgovorim. Ona pa: »Ne, ne, sečas (takoj)«. Takrat mi oči še bolj stopijo na »peclje«.

Pet, deset minut kasneje sem bil že na hodniku. Usedel sem se na klop. Zdravniki, sestre in pacienti so hodili mimo in vsi enako začudeno buljili eden v drugega. Čez nekaj časa sem se moral zaradi bolečin vleči na klop. Deset minut sem tako ležal, ko me je poklicala sestra in me odpeljala v operacijsko sobo. Pred tem sem dobil samo eno injekcijo. Privežejo me na mizo. Sprašujejo me kdo in od kod sem, obenem pa se že pripravljajo na »seciranje«, zadnji pride še kirurg. Pričakujem, da bom zaspal, pa nič. Veselje se je začelo. Ves čas posega sem se pogovarjal z zdravnikom in sestro, le nekajkrat sem moral »fajn« stisniti zobe. Ko je potegnil slepič ven, mi ga je pokazal in rekel: »E sad možeš na Everest«. Nato zadevo zašije, na koncu mi da še roko. Simpatična sestra me odpelje v sobo. Ves čas vožnje se mi smeji in njeni lepi, beli zobje jo naredijo še bolj prikupno. Ob enajstih sem že v sobi s še štirimi Kirgizi. Predstavijo se mi, vendar imena takoj pozabim. Trudim se, da bi zaspal, pa me predrami zdravnik. Pogledati je prišel, kako se počutim. Moji novi prijatelji ga takoj obvestijo o izgledu mojih nog. Takoj sledi vprašanje. »Himalaja«, odgovorim. Še nekaj vprašanj v zvezi s tem, in odide. Prebedim skoraj vso noč in komaj čakam jutra. Bolečina pa ostane tudi čez dan. Domačini so zelo prijazni in če kaj potrebujem, mi takoj pomagajo, ne da bi poklicali sestro. Prve požirke čaja naredim lahko šele zvečer in takrat dobim tudi injekcijo proti bolečinam.

Drugo noč prespim brez problemov. Dopoldan mi zamenjajo obliž popoldan pa že grem z enim domačinom v trgovino in malo kasneje še na bazar. Stanje se mi hitro izboljšuje.

Tretji dan prideta na obisk Bojč in Valerijan. Ker so bile napovedi zdravnikov, da bom moral ležati kakih osem dni, ne vemo, če bom lahko šel z drugimi domov. Vendar se je rana lepo celila, zato so me že štiri dni po operaciji odpustili.

Zadnji dan v Frunzeju vstanemo že ob pol šestih. Na letališče nas odpelje poseben avtobus. Po štiriurnem poletu pridemo v Moskvo. Večerjamo zopet v hotelu Družbi. Ob osmih smo že v cirkusu, kjer nas triurna predstava navduši. Močno sem utrujen, saj sem vsega skupaj ležal celih dvajset minut.

Ostalo potovanje domov je bilo čisto normalno. Ostala je le brazgotina in spomin ...

Cene Berčič