Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

SV stena Boksa - prva smer v še deviški steni

 

Tien Šan ’85


Za G-L pripravil Genadij Štupar (brošura osebni arhiv)

ponedeljek, 30. december 1985, ob 05:22, Boris Štupar, ogledov: 1646

Tien Šan ’85 - Edo Kozorog: V mogočno steno Boksa sva se z Ivanom zagledala že prvič, ko smo prišli na plato pod moreno ledenika Ak-Sai.

Seveda sva se ob prvi priložnosti pozanimala pri Rusih in izvedela, da velja za zelo nevarno in je zato še nepreplezana. Ne vrhu stene je namreč snežišče, čez dan, ko se upre sonce vanj, padajo čez steno led in skalni bloki. Vendar z Ivanom nisva spregledala markantnega stebra v osrednjem delu 600 metrske stene, daleč iz vpadnice, in zato popolnoma varnega.

Že čez nekaj dni najini lučki navsezgodaj tipata po ledeniku Ak-Sai in iščeta prehodov med lednimi bloki in razpokami proti steni. Bolj, ko se bližava vznožju stene, bolj nama je jasno, da ne bodo odveč kilogrami opreme, ki name vlečejo nahrbtnik navzdol.

Plezati začneva v vpadnici markantne poči, ki edina daje možnost prehoda med previsi in strehami v spodnjem delu stene. Prvi raztežaj je Ivanov in ko začne po poči neprijetne širine, takoj vidiva, da nama bo manjkalo opreme, predvsem friendov večjih številk. Varuje me na velikem odpočenem bloku - zadnjem stojišču v naslednjih 200 metrih. Tu se začne prava josemitska plezarija v navpičnih počeh, boj z metri in ravnotežjem, napredujeva predvsem z zatiči in friendi. Ker imava le-teh omejeno število, se morava vračati nazaj po opremo ali pa napredovati kar izmenoma z dvema frendoma. Drugi v navezi seveda žemari, da ne izgubljava časa, težak nahrbtnik vlečeva za sabo z drugo vrvjo.

Ključni raztežaj mimo treh streh je Ivanov. Ko potem prižemarim do zadnjega zatiča pod strehami, se nekaj časa mučim z njim. Ker je močno zagozden, vrv pa me vleče nekam ven, ga enostavno izpnem in zaniham daleč ven v nebo ... Pozno popoldan priplezava na edino večjo polico v steni, na kateri se bova pripravila za noč. Za nama je najtežjih 200 metrov plezarije. Ker imava še nekaj časa, opremiva še en raztežaj v stebru nad nama. Vendar sva tu razočarana - poči so zalite z ledom, za to pa nimava primerne opreme. Razočarana se spustiva nazaj na polico in se pripraviva na bivak. Daleč spodaj vidiva naše šotore in prijatelje, ki se že pogrezajo v temo. Tudi snežne belina ledenika Ak-Sai postaja vedno bolj temačna. Midva se zavijeva v puh in bivak vrečo. Ko začneva kuhati, se od nekod priplazijo oblaki in kmalu je tu nevihta s snegom. Ko je že vse okoli naju belo, pogleda skozi temačne oblake luna, za njo pa še bledi soj zvezd - kmalu je tu čudovita noč. Tako je tu že, odkar smo prišli, dan za dnem ista pesem, stene pa so vsak dan na novo »zafrajhane«.

Zjutraj zlezeva iz spalnih vreč šele, ko sonce že tiplje s svojo toploto po skali okoli naju. Skleneva, da bova začela nekoliko bolj levo. Začneva z nihajno prečko na ozko poličko. Naprej imava nekoliko lažje plezanje, zato pa je stena bolj krušljiva. Največji problem je težak nahrbtnik, ki ga tu ne moreva več vleči, ker stena ni več previsna ali navpična. Vseeno hitro napredujeva, celo hitreje, kot sva planirala, zato sva že opoldan na vrhnjem snežišču. Ivan privleče iz nahrbtnika svojo kratko bajlo, sam pa si nadenem čez plezalnike lupino plastičnih čevljev. Tako pripraskava pozno popoldan na vrh Boksa. 

Stisk rok, po suhem grlu steče pivo, ki sem ga posebno za to priložnost prinesel v to daljno deželo. V tej nepopisni sreči mi misli ubežijo daleč tja čez Han Tengri, pa čez mračne sibirske gozdove, tja, od koder smo pred dobrim tednom prišli. V majhni gorski vasici nad Baško grapo sameva v senci tihih macesnov poleg vaške cerkve najin prijatelj. Tudi Marko bi moral priti sem, vendar so ga gore zaradi prevelike ljubezni do njih vzele prej k sebi. Njemu posvetiva smer, ki sva jo splezala ...

Opomba: Smer je vzbudila pozornost pri ruskih alpinistih, vendar se niso strinjali z našo oceno VI. Pogoj za njihovo šestico je, da jo plezaš najmanj 4 dni, da je visoka najmanj 800 m ... Vseeno je hotela že v času, ko smo bili še tam, ena njihova »komanda« smer ponoviti, vendar jim pod vstopom ni bilo jasno, kje poteka - vse je bilo navpično in gladko. Ruski alpinisti so že precej dobri v skali in kombinaciji, manjka jim le primerna oprema za težje smeri (zatiči, friendi), pa tudi njihov način plezanja je tog in počasen.

Edo Kozorog

Oznake: PrV, VTG
eXTReMe Tracker