Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sam v Svobodni Koreji

Tien Šan ’85 - Aco Pepevnik: Sedim na malem nahrbtniku pod steno Svobodne Koreje in preklinjam čas, saj že mora biti okoli pol petih zjutraj.

Misel na vzpon mi je vzela skoraj ves spanec. Zamujeno hočem nadoknaditi proti jutru, toda postal sem še bolj zbit, kot sem legel. Naglica, pravijo stari učenjaki, še ni bila nikoli dobra, si ves čas ponavljam. Pa vendar so na svetu takšne stvari, ko je čas življenjsko pomemben. V alpinizmu se naglica včasih bogato obrestuje. Takrat, ko sonce obsije nepopisno lepe vrhove in grebene, je trenutek lepote najlepši in nekaj trenutkov za tem, ko se kamniti drobir odlušči iz objema ledu, se lahko še taka lepota spremeni v gorje tistemu, ki se nahaja nekje spodaj pod vpadnico obsijanih vrhov.

Zavedam se, da sem danes za tako smer zelo pozen in kljub temu se ne morem hitro pripraviti na vzpon. Kadar nimam nikogar, da bi spregovoril nekaj besed, se vedno obnašam kot začetnik.

Navsezadnje kljub obotavljanju zakorakam proti strmini. Vse je tako sumljivo tiho v prebujajočem se jutru, le škrtanje derez in moje dihanje prekinja tišino. Kmalu sem pri razpoki, ki prekinja zelo širok koluar oz. strmo ledišče. Dolgo iščem dober prehod preko razpoke ter ga končno le najdem. Do pasu se pogreznem v pršič in le z nagibom celega telesa daleč naprej, mi uspe zabiti okel cepina v led. Ko se tako povlečem na drugo stran, prične vse pokati pod menoj, vse skupaj zdrži. Plezam v zelo strmem ledu nekaj deset metrov, preden se šele zavem, da sem sedaj zares v ledeni flanki, ki ji Rusi pravijo koluar. Počivam viseč z rokami v zankah cepina in kladiva. Vendar poln pričakovanj kmalu krenem dalje.

Še v mraku se oziram po lednih klinih, ki bi naj ostali pri prvem poizkusu, ki sta ga opravila prijatelja. Na te ledne kline sem se tako zanesel, da nisem s seboj vzel niti enega. Pogledi skoraj proseče drsijo po ledu levo in desno, vendar je vse skupaj zaman. Ne preostane mi drugega, kot da plezam dalje, vedno više in sedaj sem trdno prepričan, da bom v tej ledeni steni brez klinov, katere bi potreboval, vsaj pri počitku, ko telo postane trdo od prestanega napora. Bo že kako, si rečem in nadaljujem s plezanjem. Plezam nekoliko desno, kot poteka prava smer. Nad mano se vzpenja granitni greben, ki ga obplezam po levi strani.

Višje kot sem, slabše so razmere. Vodni led je vse bolj drobljiv. Veliki kosi ledu padajo proti ledeniku Ak Sai, manjši meni v obraz. Tako se s slabšimi razmerami slabša tudi moje počutje. Postajam utrujen, ker z vso močjo zabijam v led, prav tako pa se mi tudi psiha krha, saj led drži le »simbolično«. Nekje daleč v notranjosti pomislim na umik, ko pa vse tehtno premislim, ugotovim, da ne morem niti nazaj, saj nimam niti enega lednega klina za spust. Počutim se kot ujetnik, ki se mora rešiti le sam iz tega vodnega ledu. Zelo previdno pričnem tolči s cepinom in kladivom v ledišče, zaradi tega, ker se bojim, da bi se odlomil okel in če bi se mi to zgodilo, ne bi mogel narediti koraka naprej, ne nazaj. Vse bolj se zavedam pomembnosti tistega, kar imam in kar uporabljam, saj s seboj nimam nobenega nadomestila. S takimi mislimi se ubadam med plezanjem in se opiram le na svoje sposobnosti in na dobršen del sreče.

Proti vrhu se razmere še poslabšajo, vodni led je prekrit s tanko plastjo skorje, ki je odmaknjena tudi do 15 centimetrov od podlage. Plezam nekaj metrov po tej skorji, ob udarcu cepina in derez se slišijo zamolkli glasovi, ki natirajo mojo psiho. Ko pri dvigu telesa blizu mene poči zgornja plast ledu, ne vem, zakaj ne zgrmim z ledom vred v dolino. Odločim se za bolj varno, obenem pa tudi za napornejše plezanje. Najprej naredim dovolj veliko luknjo v zgornjo plast skorje, potem pa tolčem v vodni led tako dolgo, da mi okel cepina prime. Tudi po šestkrat moram zamahniti, preden se lahko pomaknem za slab meter navzgor.

 

Že dolgo je pravo jutro in stena je obsijana s soncem. Mimo mene se prikotalijo kamenčki, ki me opozarjajo, da moram pohiteti. Pošteno me je strah, saj se v takšnih razmerah ne morem hitro izogniti padajočemu kamenju. Kljub temu slutim, da bo kmalu rob, oziroma greben stene. Hitim in pazim, da se mi cepin in kladivo ne zlomita, kolikor mi dopuščajo razmere in že sem pod skalno stopnjo nekaj deset metrov pod grebenom, ves obsijan s soncem. Počutim se veliko bolj varnega, ko mi granitne plošče nudijo prijeme. Obe derezi sumljivo škrtata na malih stopih.

Zopet imam tisto samozavest, ki sem jo nekaj ur pred tem že skoraj izgubil. Vidim rob stene, prevalim se čezenj in počivam. Vse okoli mene za nekaj trenutkov postane nepomembno. Bistvo vsega je, da ležim zopet na ravni snežini, na grebenu in izziv, ki je živel v meni, je potešen, uresničen, pa čeprav sta k uspehu prispevali sreča in usoda.

Aco Pepevnik

 

Tien Šan ’85


Za G-L pripravil Genadij Štupar (brošura osebni arhiv)

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti