Odprto pismo: Ali si lahko predstavljate sistem, ki ga vodijo ljudje, ki ne znajo brati ali pa vsaj ne razumejo, kaj so prebrali?
Kaj takemu sistemu pomagajo pravila? Kako taki ljudje sploh pridejo na položaje?
Očitno smo tako nezainteresirani, da nam je vseeno kaj se dogaja, dokler ne gre nam v škodo. Če imamo občutek, da smo oškodovani mi, pa je slika popolnoma drugačna. Takrat zahtevamo pravico in ukrepe. Pozabimo pa, da takrat drugi niso prizadeti in so za naš problem ravno tako malo zainteresirani kot smo mi za njihovega. Zato si sistem lahko privošči, da nas ignorira brez posledic.
Poglejmo si to na primeru Komisije za športno plezanje pri PZS. Najbolj očiten primer prihaja kar iz Izvršnega odbora KŠP. Sodniški pravilnik jasno zapiše, kakšen je sistem za pridobivanje sodniških licenc. Opravljen mora biti licenčni seminar, pripravljen mora biti zapisnik in spisek sodnikov z izpolnjenemi pogoji. IO mora ta spisek potrditi in s tem predlagani sodniki dobijo licenco. Ta postopek v letu 2013 ni bil izveden v celoti, zato so bili sodniki celo sezono brez uradnih licenc. Zanimivo je, da da nekateri sodniki in člani IO trdijo, da so sodniki licence imeli. Ali gre za problem nepismenosti, pomanjkanje inteligence ali kakšen drug problem, nima smisla reaziskovati. Za to obstajajo posebne institucije.
Dejstvo je, da v zapisnikih IO sploh ni zapisa o tem. Imamo pa zapisano, da najuspešnejši mladinski selektor ni pravočasno oddajal zapisnikov in to je bilo očitno dovolj, da smo ga razrešili. Zanimivo je, da so vodilno vlogo pri njegovem rušenju imeli ravno nesposobni in nespodobni sodniki. Človeka z izjemnimi rezultati smo odstranili zaradi malenkosti, ljudje, ki ga serjejo na veliko, pa so zaščiteni kot beli medvedje. To je očiten primer negativne selekcije – nesposobneži morajo okrog sebe zbirati nesposobneže, da sami ne izgledajo preveč nesposobni.
Samozvana vodja sodniškega zbora (tudi volitve vodje niso sposobni izpeljati, prste pa rinejo povsod drugje) se je pred zborom načelnikov zlagala, da je v primeru pritožbe v zvezi s sodniško napako bilo izdano poročilo komisije. Tako poročilo ni bilo nikoli napisano. Zanimivo je, da ta laž članom IO ni bila toliko pomembna, da bi jo zapisali v zapisnik kljub pozivu. To ni nič presenetljivega ob dejstvu, da je ta gospa kar žena načelnika IO KŠP. Je pa IO uspel kot prilogo zapisniku priložiti njeno mnenje o sojenju v Škofji loki – popoln dokaz o nesposobnosti sodnikov in članov IO.
Pred zadnjo tekmo v Kranju je po dosegljivih podatkih samozvana vodja sodniškega zbora poslala pisno izjavo, da sodniški zbor ni sposoben organizirati sojenja. Na brzino ga je organiziral kar strokovni sodelavec PZS in sojenje je bilo daleč boljše kot na predhodnih tekmah, kjer so sodniki delali take neumnosti, da bi bilo vsakega človeka s vsaj malo vesti sram v dno duše. Zanimivo je, da je ob zahtevi strokovnega sodelavca, da mu načelnik da pismeno zadolžitev za izvedbo te dejavnosti, načelnik po dostopnih podatkih zahteval posvet s svojo ženo. Zakaj pravzaprav rabimo načelnika in IO, če je bolj ali manj očitno, da v končni fazi nitke vleče načelnikova žena.
Me pa nebi prav nič presenetilo, če bi se našel kakšen nesposoben in nespodoben sodnik s pripombo, da v Kranju niso sodili »pravi« sodniki. Morda bodo uspeli to celo zapisati v kakšen zapisnik. V popolnem mrku zdravega razuma nekateri nikakor ne morejo dojeti, da v letu 2013 noben sodnik ni imel veljavne licence, čeprav je zadeva tako jasno zapisana, da jo zanesljivo lahko razume vsak povprečno inteligenten človek. Se pa seveda vedno najde kdo, ki mu je tudi povprečje nedosegljivo.
Zadeve so šle tako daleč, da je KŠP morala poslati uradno vprašanje na IFSC, če lahko glavni sodnik po zaključku tekmovanja spremeni rezultate. Vsem, ki znamo brati tekmovalni pravilnik IFSC, se nam je to vprašanje zdelo nepotrebno. Odgovor je jasno zapisan v pravilniku IFSC. IFSC nam je poslal uraden odgovor, ki je le potrdil naše pričakovanje – naši nesposobni in nespodobni sodniki pravil sploh ne razumejo. Izgleda, da očitno preveč časa in energije porabijo za spletke in iskanje lastne koristi, za strokovno delo pa jim ga zmanjka. Izjemam se opravičujem, če imajo občutek, da vse tlačim v isti koš.
Ker sem se v zadnjih letih dokaj resno posvetil študiju Tekmovalnega pravilnika IFSC, sem imel željo s tem znanjem pridobiti tudi formalno licenco za sodnika. Pošteno in častno služenje športnim plezalcem bi mi bilo v čast. Ne predstavljam pa si sramote sodelovanja v igricah, ki se trenutno dogajajo v sodniškem zboru. Zaradi tega ne razumem niti tega, kako lahko katerikoli sposoben in spodoben človek sodeluje v tej sramoti. Ampak to je že stvar časti in ponosa vsakega posameznika.
Športno plezanje sodi v okvir Planinske zveze Slovenije. Ta ima zelo primeren 5. člen Statuta PZS
Nimam občutka, da je zgoraj opisana situacija način življenje, ki bi si ga želel na dolgi rok. Strokovnosti ni. Sodelovanje je podrejeno ščitenju lastnih interesov ozke skupine ljudi. O preglednosti delovanja ni ne duha , ne sluha. Predvsem pa nimam občutka, da bi tako delo lahko promoviralo celotno planinstvo.
Ampak vse zapisano je le moje mnenje. Vsak si lahko ustvari svojega.
Pavel Škofic