Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tien Šan

 

Tien Šan ’85


Za G-L pripravil Genadij Štupar (brošura osebni arhiv)

ponedeljek, 30. december 1985, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2629

Tien Šan ’85 - Marija Frantar: Po velikosti in višini je eno od najznačilnejših gorovij Centralne Azije.  

V dolgi verigi se vleče od puščav Kazahstana globoko v Kitajsko, vse do mongolskih meja. Najvišji vrhovi so nekako v sredini te verige, to je ob sovjetsko-kitajski meji. Tod so vrhovi Pik Pobedi 7439 m, Han Tengri 6995 m, Marmornaja stena 6414 m. Ti vrhovi pa niso težko dostopni le zaradi narave same, ampak tudi iz političnih razlogov, saj je to mejno področje med dvema državama, ki si nista kdo ve kako naklonjeni. Pik Pobedi je sploh zaprt prav za vse alpiniste.

Vzhodno in zahodno od tega centralnega vozla se gorstvo cepi v več vzporednih hrbtov, kjer pa vrhovi v glavnem ne presegajo 5000 m, vendar imajo dokaj težavne in visoke stene.

Tien Šan v kitajščini pomeni nebeško gorovje. To ime si zasluži tako po višini kot po svoji lepoti. Vse gorstvo je bolj ali manj obdano s puščavami. Reke, ki jih hranijo tienšanski ledeniki, so pomemben vir namakanja. Vse se izgube v puščavah, nobena ne doseže morja.

Klima je izrazito celinska, z velikimi temperaturnimi nihanji v teku dneva in leta. Glede na puščave naokoli bi sodili, da je tu malo padavin, vendar so te gore močno poledenele, v nižjih legah pa je kar precej zelenja. Oblačnost je kar pogosta, prav tako padavine. Pogosto v teh gorah sneži, nekaj 10 km proč pa znaša temperatura +40°C in je sončno. Značilne za te kraje so tudi padavine iz bolj ali manj jasnega neba. Redkost tudi niso orkanski vetrovi, ki se rojevajo ob stikih tako različno segretih zračnih mas.

Kirgiški hrbet
je najbolj severozahodni del Tien Šana. Južno od njega se vleče še več hrbtov Tien Šana, na severu prehaja v puščavo Ču. Vrhovi so močno poledeneli, snežna meja je med 3500 - 4000 m, odvisno od prisojnosti.

Ala Arča
je tabor, ki je v tem hrbtu zelo lahko dostopen in mejen do take mere, da ge dovolijo obiskati tudi nesovjetom. Le dobrih 40 km južno od Frunzeja (1/2 milj. preb.) leži.

Ala Arča je ime doline (ala = dolina, arča = vrste azijskega brina), z istoimensko rečico. Pokrajina je lepa in zato razglašena za nacionalni park.

Tabor je postavljen na višini 2100 m, dostopen je z avtomobilom. 12 km pred taborom je zapornica, od tu dalje lahko vozijo le avtomobili, ki oskrbujejo tabor. Dolina je iz razlogov varstva okolja zaprta tudi za Kirgize - nomade.

Najzanimivejši vrhovi in stene tod so okoli ledenika Ak-Sai (ak = bel, sai = reka). To so vrhovi Boks, Teke Tor (Gora kozlov), Ak-Too (Bela gora), Pik Svobodna Koreja, Baljan Baši, Dvorogaja, Korona (Krona) s svojimi roglji in najvišji vrh v tej skupini Pik Simona Tienšanskega.

Stene so visoke do 900 m, prevladujejo kombinirane smeri. Sestopi so dolgi in težavni. Kamnina je granit, ki je sam po sebi trden, vendar zaradi ledeniške klime in velikih temperaturnih amplitud razbit v večje ali manjše bloke.

Najugodnejši čas za vzpone je julija in avgusta. Mi smo bili prezgodnji, letošnja zima je bila tu zelo radodarna s snegom, zato so bile stene še močno zasnežene, velika preglavica je bil tudi požled. Vendar tudi v lednih smereh so bile razmere vse prej kot dobre.

Kirgizija in Kirgizi
Kirgizija je ena od zveznih republik Sovjetske Zveze, republika je postala 1. 1936. Meri 198 500 km2 in ima manj kot 3 milijone prebivalcev. Prebivalstvo ni enotno, veliko je Rusov in Uzbekov, medtem ko Kirgizi žive tudi na Kitajskem in v Afganistanu. Vseh Kirgizov naj bi bilo po nekaterih podatkih le 1 milijon.

Vsa republika je precej gorata (Tien Šan, Pamir). Sodi med najmanj razvite v SZ, industrija se razvija v novejšem času, močno je namakalno poljedelstvo in nomadska živinoreja. Glavno mesto je Frunze (ob nastanku se je imenovalo Pišpek). Ima 1/2 miljone prebivalcev.

Kirgizi so tjurksko ljudstvo, mongolskega videze in muslimanske vere. Njihov tradicionalni poklic je nomadska živinoreja. Že od nekdaj so zadovoljni s svojim samotnim življenjem, prezirajo življenje v mestih in poljedelstvo. Ruski priseljenci jih navadno označujejo kot nedelavne, vendar verjetno to izvira iz njihove 1000-letne navade enoličnega življenja. Tudi besedni zaklad jezika je skromen, podoben temu enoličnemu nomadskemu življenju. Sicer pa so dobrodušno zdravo in tudi ponosno ljudstvo. Sodobni sovjetski način jih sili v mesta, k stalni naseljenosti, a vsaj sprva so se težko navajali na to. Večina Kirgizov je bila zato tudi na strani kontrarevolucije.

Kirgiški nomadi žive v jurtah - nomadskih šotorih. Spodaj je leseno ogrodje, čez pa stisnjena volna (polst), ki je dober izolator za vodo in mraz. Jurte se navadno družijo v skupine. Skupine se tu imenuje auli, tu prebiva en rod. Sovjeti so aulije spremenili v kolhoze. Njihove črede so velike. Gojijo ovce, konje, jake, manj govedo. Sorte živine so kvalitetne. Mnogo njihovih konj gre v izvoz. Ovce so v glavnem karekulske sorte (krzno astrahan).

Kirgizi imajo izreden čut za orientacijo in dober vid. Ko ti šele iz točke na obzorju razbereš, da je to jezdec, on že vidi, kakšne barve je konj. Nepismenost med Kirgizi je izginila. Mogoče le najstarejši ne znajo pisati in ne obvladajo rusko. Tudi za pisavo svojega jezika so sprejeli cirilico. Znana stvaritev iz njihove nacionalne književnosti je ep Manas. Ta ep je ljudska poetična zgodovina Kirgizov, opis življenja, običajev, značajev, religioznih predstav, njihova morala, medicina in narava, miti, legende in pravljice. Ep nastaja že 1000 let, prenaša se od ust do ust s posredovanjem posebnih pripovedovalcev manasčijev, ki med Kirgizi veljajo za izbrance. Sedaj je zapisanih 350 000 verzov, verjetno pa ima več kot milijon verzov.

Marija Frantar

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker