Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Po vrhovih Rile in Pirina

17.12.1933

dLib.si

nedelja, 17. december 1933, ob 08:22, Boris Štupar, ogledov: 1141

Jutro (1933): Ljubljana, 16. decembra 

Morda že dolgo nobeno predavanje ni bilo tako privlačno kakor predavanje, ki ga je imel v četrtek zvečer v polni dvorani Delavske zbornice navdušeni planinec in temeljit poznavalec alpinske flore tajnik SPD dr. Arnošt Brilej o svoji letošnji 14dnevni turi v bolgarske gore. Razen obilice prijetnih odlomkov o doživljajih med potjo je poživljalo predavanje okoli 80 diapozitivov, med katerimi je bilo nekaj krasnih posnetkov sofijskih znamenitosti, dalje več izredno uspelih slik redkega cvetja z obronkov Vitoše in serija divnih panoram z rilskega in pirinskega pogorja.

SPD je s tem večerom dalo prijateljem planin in narave dve prijetni urici bogatega užitka, za katerega gre seveda prva zahvala gospodu predavatelju, ki je zlil v svoj potopis vso svojo ljubezen do planin in cvetja, tem globljo, ker so tako lepe in slovanske. Ž njo smo spremljali govornika preko Caribroda, naše obmejne postaje, do samo še 60 km oddaljene bolgarske prestolnice. Sofija je četrtmilijonsko mesto, ki se ponaša z vrsto monumentalnih stavb in zgodovinskih ostankov, ki potnika na vsak korak spominjajo na burno preteklost bolgarskega naroda. Kdor je v Sofiji in hodi v gore, ne more opustiti izleta na komaj 8 km oddaljeno Vitošo (okoli 2500 m), ki jo nedeljo za nedeljo naskakujejo cele procesije meščanov. Tudi odprava dr. Brileja v troje je najprej obiskala ta sofijski »Stol«, po povratku pa je nadaljevala pot v Rilsko pogorje. Preko zahodne skupine Rile, kjer se je bilo treba povzpeti na visoko planoto Danko (do 2500 m), se je po drugi strani spustila v dolino Bistrice, obiskala na poti sloviti rilski samostan, svetinjo bolgarskega naroda, in nato zapustila Rilo ter odšla proti jugu nad Pirin. Izhodišče za skoraj vse ture v Pirin je Banjsko, ki bo dobilo v kratkem novo avtomobilsko cesto iz Samokova, tako da turistom v bodoče ne bo treba več delati dolge in precej zamudne poti preko Strume, Stilmitija in prelaza Predel v Razlog ter odtod šele v Banjsko. Iz Banjskega torej jo je tudi predavateljeva skupina ubrala v osrčje Pirina, odkoder je brez velikih naporov osvojila njegovega kralja El-tepé. Vsa Pirinova skupina se ponaša razen z divno planinsko romantiko še z množico jezer, med katerimi so nekatera med seboj povezana s krasnimi vodopadi, druga pa pretakajo svoje vode pod zemeljsko površino med seboj. V Pirinu so naši izletniki pustili še nekaj lepih vrhov ostalim ali sebi, se po dolini Benderice vrnili v Banjsko in odtod krenili na zadnji naskok v vzhodno rilsko skupino, na najvišji vrh Rile, Musala (2920 m). Kart niso imeli dobrih — saj jih menda sploh ni —, tudi razgled ni bil najboljši in tako so šele po dolgih in deloma utrudljivih ovinkih prišli v njegovo bližino, odkoder so se v najkrasnejšem vremenu povzpeli na njegov stožec. Razgled je bil diven in takrat šele so ležala pod njimi vsa ona razorana bolgarska brda, kjer so se stoletja vršili ljuti boji za svobodo, kjer so bratje prelivali kri za srečo in svobodo svojih potomcev in o katerih pojo danes bolgarske narodne pesmi. Tarat jih je prevzelo čustvo skupnosti, takrat jih je prevzelo veličastvo svete domače grude in velike južnoslovanske domovine.

Z Musale so se spuščali proti severu, se v zadnji »hiži« (koči) bolgarskega turističnega društva pod Musalo poslovili od rilskega pogorja, kjer je ostalo še mnogo lepega za drugič in se odtod po lepi pokrajini vrnili v prestolnico. H koncu jim je bratska gostoljubnost postregla še z udobno vožnjo do kopališča Varne, kjer so se nasončili in odpočili v valovih Črnega morja. Ko so zapuščali mejo, so trdno sklenili, da se še vrnejo in privedejo še druge s seboj. Pred predavanjem je nestor slovenskih planinskih pisateljev dr. Tuma predstavil predavatelja in v kratkih obrisih podal zgodovino bolgarskega turizma, ki se organizirano razvija od ustanovitve turističnega društva l. 1899. Po končanih izvajanjih so poslušalci nagradili g. dr. Brile ja z dolgotrajnim odobravanjem.

Odprte gorske postojanke
Stalno so odprte naslednje gorske postojanke: Dom v Kamniški Bistrici, dom na Krvavcu, koča na Veliki Planini; nadalje hotel pri sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru in »Zlatorog«. Za poset Erjavčeve koče na Vršiču pa se naj turisti javijo pri oskrbnici ge. Julki Pečarjevi v Kranjski gori. Glede poseta vseh ostalih koč v zimskem času se dobe točne informacije v pisarni SPD.

Kozorog
Kakor vsako leto je tudi letos odšlo iz lovišča pri Sv. Ani nekaj kozorogov. Eden se nahaja na Dobrči. Ker se baje mnogim »takozvanim lovcem« cede sline po redki trofeji in morda še celo kakem »ovekovečenju«, se lovci opozarjajo, da je prepovedano kozoroga streljati kakor tudi loviti žive. Kozorogi so pod posebno zaščito Muzejskega društva. Kdor bi ga uničil, naj računa, da je živ kozorog vreden 30.000 Din in da bi plenjač moral to poravnati.
 

Jutro, 17. december 1933

eXTReMe Tracker