Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Božična noč na Monte Longari

 24.12.1933

dLib.si

nedelja, 24. december 1933, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1515

Slovenec (1933): Spomini vojnega invalida

Težki sivi oblaki so nepremično viseli nad debelo zasneženim gorovjem. Burja je ječala in piskala otožno pesem; z neba pa so se usipale goste snežinke ter popolnjevale belo odejo s katero so bile pokrite skale in čeri tirolskih vrhov.
V dolinah je že vlegal mrak a tudi na skalnatih vrhovih v nebo kipečih snežnikov se je krčila ter bolj in bolj pojemala svetloba dneva.
Svečan mir je zavladal po postojanki baterije. Še pred četrt ure je hrumela bitka, topovi so grmeli, da so se tresla tla, granate ječa le skozi sive oblake — sovražnik je napadal — bil je odbit, topovi so zdaj molčali, topničarji se razšli. Utihnili so klici, zamrla so povelja.
S topničarjem Piebrom, mladim 19-letnim fantom sva čistila top in hitela z delom, ker je naju noč priganjala.
»Ah, pustiva, saj je dobro in sveti večer je nocoj« — se mu bolestno izvije iz prsi.
Od prvih dveh haubic, ki sta stali nekoliko nižje od ostalih, prideta: kaprol Wöbl in predmojster Christandl.
»Kaj še nisi gotov?« vpraša Wöbl, ko pride do naju.
»Takoj bova! Kar malo počakaj, greva skupaj.« S Piebrom sva že zagrnila top z veliko plahto, zastavila krog njega maskirungo, vrgla še par smrekovih vej po vrhu plahte in se molče odpravimo eden za drugim po globoki gazi proti naši baraki.

V nizki, ozki iz hlodov zloženi baraki, od katere se iz snegu ni drugega videlo kot vhod, je bilo živo ko v čebelnem panju. Sanitejca Baloh in Lichtenstein sta na vso naglico pometala, vegaste enonadstropne tesno druga nad drugo stisnjene prične. Drugi so z lopatami strgali ozek robat hodnik, na katerem je bilo na debelo s čevlji nanešenega snega. Tretji po so po grčavih stenah in špranjah zatikali smrekove vejice ter vsak po svojem okusu lepšali naše borno prebivališče — za sveti večer.
Tam v kotu pa sta ognjičarja Pappler in Pirsch ter topovodje Schlägel, Weingerl in Schiffrer drgnili in čistili naboje od pušk za okrasek božičnega dreveščka, vrh od smreke, ki ga je sam Bog ve kdaj podrla sovražna granata. Artilerijski mojster Fischer je rezal in strgal z nožem izolacijo italijanskega kabla ter odvijal tanke bakrene žične niti, jih previdno s sukneno kupo gladil, da so se svetile in lesketale v močni svetlobi karbidne luči, kot samo zlato.

Po skromni večerji posedemo po pričnah. Zunaj pa je tulila burja, vzdigovala krhki, suhi sneg v zrak, ga vrtinčila in usipala skozi špranje v barako.
Fischer je gologlav pristopil k dreveščku in pričel prižigati sveče — nastopila je tišina. Vse oči so se uprle v božično drevo ter z bolestnimi vzdihi spremljevale migljajoče sveče po vejah, med katerimi so se v neštevilnih barvah lesketali naboji in bakrena žica.
Zdaj pa skoči raz prično Weingerl ter sredi barake zapoje:
»Tiha noč, blažena noč« ... za njim vsi ostali. Več kot 60 mladih grl je prepevalo prelepo božično pesem, daleč proč od svojih domov, daleč proč od svojih dragih — pod globoko snežno odejo, pod katere težo je je ječalo tramovje barake.
Vlegel sem se po prični. Moje srce je bilo žalostno, prazno. Roka mi seže po pismu, ki sem ga zadnje dni prečital že neštetokrat. Pismo je bilo od doma, od — matere. In moje misli so zaplule, gnane od silnega domotožja, daleč tja čez vrhove večnih ledenikov v domači kraj, v rojstno hišo.

Ob pol devetih, ko smo se najmanj nadejali zagrmijo lopovi gorske baterije, ki je stala za nami visoko gori v skalovju. Tudi mi smo planili k topovom.
Z jezo položi topničar Pieber granato v cev topa, za njo zarine še patrono.
»Satan!« sikne. »Niti nocoj ne daš miru« — ter zavrli kolo za vzdigovanje cevi.
»Salva!« klikne povelje …
Bledi blisk ožari vso turobno okolico, tla pod nogami se zazibljejo, bobneči grom zatuli po skalovju in pretresljivo ječanje granat odmeva v sveto božično noč.
Oddali smo še dve salvi, potem je bila pavza. Stali smo pri topovih, ter čakali nadaljnjih povelj.
»Razhod« zakliče čez četrt ure poročnik Prokop. »Ostanite v strogi pripravljenosti. — Sovražnik se pripravlja za napad.«
Idila naše božične noči je bila uničena.

Devet je kazala ura. Sovražnik je pričel streljati z težkimi topovi našo baterijo. Granate so se z groznim pokom razletavale v bližini topov, tla so se zibala kot ob potresu, tramovje barake se stresalo kot travnate bilke.
»K topovom!« zavpijejo telefonisti. In mi deremo drug čez drugega skozi težak črn dim, ki se je valil po postojankah, na svoja mesta. Po Campo Mulli zahrumi zdaj silen vihar. Kot bi tisoče in tisoče konj drvilo po zmrzli zemlji; bobni, grmi jek dveh 30,5 možnarjev. Topovi gorskih in poljskih baterij, stoječih po grebenih Monte Longare in Monte Mollette zatuijo kot tolpa gladnih volkov težki in lažji, dalekonosni, sikajo, besnijo. Motorne in naše haubice strahotno brundajo. Zbudila se je še «Debela Berta« pri »Barikadi« in s svojim strašnim rjovenjem stresala vrhove gora.
Deset je bila ura. Sovražnik je umolknil. Naša baterija je ogenj ustavila. Topovske ceri so bile razbeljene — čisto bele.
Vrnili smo se potrti v barako in posedli po pričnah. Nihče ni govoril. Vsak je bil zatopljen v globoke misli ter nemo poslušal krohotanje strojnic iz strelskih jarkov.
Gorska baterija po je streljala »Stražno uro«. Vsakih deset minut strel.

Čez pol ure smo bili zopet pri topovih. Baterija je nastopila stražo in streljala »uro« — točno na pet minut, strel iz topa.
Zjasnilo se je in pritisnil je strašen mraz. Že poldrugo uro smo stali do pasu pogreznjeni v snegu. Obleka na meni je bila popolnoma zmrzla trda, burja pa neusmiljeno brila ter ledenila nam mozek v kosteh.
Bližala se je polnoč. O polnoči je imela oddati haubica strel. Pogledal sem na uro, ozrl se na Piebra, ki je na nasprotni strani topa trepetal z vrvjo v rokah. Razumel me je. Zagazil je par korakov vstran in nategnil zmrzlo vrv, da bi top sprožil.
Vse je mirno, noben topovski strel ni pretrgal tihote svete noči. Še sovražni topovi, ki so ves večer tako divje streljali, so zdaj utihnili, umolknili. Le tam spredaj v strelskih jarkih ni bilo miru. Zdaj po zdaj je zakrohotala strojnica, počile puške, katerih jek je votlo odmeval v gorovju.
Polnoč je. Ognjičar Pappler se je sklonil nad mojo uro, ki sem jo držal v rokah, hotel je dati z roko znamenje za strel — ko zadoni visoko gori v pečinah, srebrno čist, tako lep tako mil glas trompete, melodijo:

»Tiha noč, blažena noč« …

Piebru se vrv povesi. Pappler se skrušen sesode na lafeto glava se mu skloni na prsa in zaječi ob dušo pretresajoče milih glasovih, ki so odmeli daleč na okrog po fronti.
Vsa fronta je ostrmela, prisluhnila ...
Naslonjen na kolesu topa sem drhtel, trepetal, poslušal rajsko lepe zvoke, ki so plavali nad nami. Skozi solze v očeh sem gledal ostale, kako so jim te drsele čez uvenela, upadla lica — saj premnogi so poslušali božično pesem — zadnjikrat v življenju.
Niso še zamrli poslednji odmevi trompete po globelih in prepadih večnih ledenikov, ko se navali sovražnik na naše jarke. Vnela se je strašna bitka na življenje in smrt. Vse gore so ječale v silnih eksplozijah sovražnih granat, vsi vrhovi žareli v bledi svetlobi ognja naših topov.
Boj je trajal vso noč, do belega dne ...

Šest mesecev pozneje, v juniju 1918 je našla cela naša baterija na prelazu med Coll de Rossa in Monte Sisemollom skupni grob, pod razvalinami naših topov.
In ko bodo na sveto noč zapeli v Camponelli v Ronhe, v Gallio in v Asiagi božični zvonovi, naj pojo tudi mojim tovarišem in naj jih zazibljejo v večnosladek sen božične noči ...

Slovenec, 24. december 1933

eXTReMe Tracker