Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vladimirju Stojanu-Valodiju

   Železar

 

 22.12.1983

Jlib.si

 

četrtek, 22. december 1983, ob 17:03, Boris Štupar, ogledov: 782

Železar (1983): Umrl je naš Valodij.

Neizprosno se je zarezala ta vest v srca vseh, ki smo ga poznali, čeprav smo že dolgo vedeli, da bije neenak in zadnji boj med življenjem in smrtjo. Tudi v teh najtežjih dneh njegov duh ni klonil, ostal je tak kot je bil, ostal je med nami.
Po letu 1921, ko je zagledal luč sveta, razmere v družini in takratni družbi-niso bile rožnate. Socialni stan in zavednost sta ga pripeljala v napredne vrste Sokola na Jesenicah. Udeležil se je sokolskih izletov doma in tudi zunaj naših meja, v Pragi in Sofiji, kjer je uspešno nastopal kot orodni telovadec. Bil je telovadec in vaditelj, že takrat pa je pričel kazati svoje velike organizacijske sposobnosti.
Med vojno, je zavzeto in odločno deloval za narodnoosvobodilno gibanje in se aktivno udeležil narodnoosvobodilnega boja. Ta se zanj ni končal maja 1945, ker je kot pripadnik enote KNOJ še dolgo preganjal ostanke izdajalskih formacij.
Maj 1945 pa je pomemben mejnik v njegovem življenju saj je bil sprejet v partijo, ki ji je vseskozi ostal zvest. Zato je s trdno vero in prepričanjem neutrudljivo deloval v političnih in družbenih organizacijah in postavljal prve temelje krajevni samoupravi.
Po prihodu iz vojske se je vključil v sindikalno kulturno društvo, ki se je kasneje preimenovalo v DPD Svoboda Tone Čufar. Skoraj deset let je deloval v lutkovnem odseku in zabavnem orkestru. Vključen je bil tudi v delo na področju telesnokulturne dejavnosti, sodeloval je pri obnovi doma TVD Partizan, delal z mladino, bil vaditelj in član upravnega odbora.
Najbolj bogato zapuščino pa je podaril na področju planinstva. Opravljal je vrsto funkcij v planinskih organizacijah, do smrti pa je bil predsednik jeseniškega planinskega društva, katerega dejavnost je širil z obnovo in gradnjo planinskih postojank, s srečanji s slovenskimi planinci v zamejstvu in poživitvijo alpinizma.
Prav gotovo pa je njegova največja zasluga neprecenljive vrednosti neizmerna ljubezen do dela z mladimi planinci. Pridobil si je širok krog sodelavcev in z njimi organiziral planinsko šolo na vseh jeseniških šolah. Delo z mladino je razširil na pionirje in kasneje celo na cicibane. Organiziral je letne in zimske planinske tabore, mladina je dobila in obnovila svoje domove.
Kdo bi preštel vsa pota in ture, ki jih je opravil v naše gore z najmlajšimi in jih pri tem vzgajal v ljubezni do domovine in razvijal moralnoetične vrednote naše socialistične revolucije.
Za svoje bogato in ustvarjalno delo je prejel več državnih odlikovanj, vsa, možna priznanja naše planinske organizacije, priznanje za mentorsko delo z mladimi in druga priznanja. Težko je v teh kratkih vrsticah zajeti bogato in plodno življenje, prežeto z neusahljivo močjo in voljo ter neizmerno človeško toplino in razumevanjem.
Težko je najti besede za dostojen spomin in zahvalo. Kar človek napiše, je le bleda in bedna slika tega, kar bi želel, kar bi moral povedati. Besede
ostajajo besede, prava podoba našega Valodija pa živi in bo živela v spominih številnih, zlasti mladih src.

Železar, 22. december 1983

eXTReMe Tracker