Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Veličina narave in planin (3.)

Železar (1974) - Janez Brojan st.: Groze še ni bilo konec, saj se je skala zvalila navzdol preko poti, kjer bi moral biti ta čas Janez ali še kdo drug.

Na srečo pa sta se Janez in še nekdo pred njim na gladkem ledu toliko zakasnila, da smo se po naključju rešili katastrofe.

Hitro se odpravimo naprej. Teren postaja vedno bolj strm, kar hitro se dvigamo in smo pustili vse precej za seboj. Prišli smo pred veliko planinsko kočo REFUGE DE L'ALBUILLE DU BOUTER 3817 m. Koča stoji na malem platoju na vrhu raza. Z ene strani obdana s strmimi skalami ter sem ter tja z ledom. Koča je precej velika, narejena iz pločevine. Na hodniku se moraš sezuti in obuti copate, katere dobiš že pripravljene in na isto mesto položiš svojo obutev. Hrano nosijo planinci s seboj, ker v koči ne dobiš hrane, razen pijačo. Največ imajo neke vrste vode, ki je po embalaži podobna naši denski in stane litrska steklenica 10 frankov. Frank je 3,45 dinarjev. To vodo sta kupila Dorči in Goran, ker sta bila najbolj žejna. Bila pa sta razočarana, saj je bila v njej čisto navadna voda. Koča je bila popolnoma zasedena, v njej je bilo gotovo sto planincev iz raznih držav. Sonce močno greje in pred kočo je živahno. Vsakdo se veseli nad zmago današnjega dne. Nekateri pa se počutijo slabo zaradi višine. Ko tako sedimo in opazujemo lepote, me obstopijo štirje Francozi in me nekaj sprašujejo. Lahko sem le poslušal, razumel pa nič. Eden izmed njih mi napiše številko 50.
Takoj sem vedel, kaj to pomeni in sem pripisal 67 let, kar naj bi pomenilo starost. Začudeno me gledajo!
Na srečo je prišla neka Čehinja in je razumela Francosko. Bila je tudi že v naših planinah. Ona jim pove koliko let imam in niso mogli verjeti, kako sem lahko prišel tako visoko in tako hitro. Vprašali so me, če sem prišel samo do koče. Pa sem jim odgovoril, da mi ne pride na misel da ne bi dosegel cilja, ki sem ga planiral in se vrnil sredi poti. Med tem časom so naši fantje skuhali juho. Ker je postajalo hladno in vetrovno smo odšli v mali bivak, to je lesena kočica, ki stoji za kočo. V njej nas je spalo 18 planincev.

Ura je bila dve po polnoči, ko naslednji dan 22. avgusta, pričnejo prvi vstajati in odhajati na pot proti vrhu. Mi smo vstali ob pol petih, saj je hoje do vrha le še štiri ure, pa tudi za nazaj v dolino, imamo časa dovolj. Ob pol šestih odrinemo na pot, led škriplje pod derezami, brez katerih ne bi šlo nikamor. Vrv imamo kar v nahrbtniku, mi pravimo za vsak slučaj. Kar dobro napredujemo. Ob sončnem vzhodu smo že na prvem grebenu. Mraz ni preveč občuten, tudi vetra ni posebnega, tako da nam postane kar hitro toplo in smo si slekli vetrovke.
Ob sedmih in deset minut smo že na bivaku Valot — 4500 m visoko, do koder računajo dve uri hoje. Kratek počitek 10 minut za vpis v knjigo in zopet pot pod noge. Od tu dalje se vzpenjamo po ledenem hrbtu, ki. Je na nekaterih mestih precej strm. Na malem sedlu je zarit v led kos avionske peruti, ker se je pred leti tu zaletel avion, ter se razbil. Kmalu postane greben zelo oster in ozek. Z obeh strani pa padata strma ledena pobočja, katera se končujeta globoko pod nami v ogromne ledeniške razpoke in serake (ledene stebre). Slabo za tistega, ki bi tu zdrsel, pot v večnost bi bila zelo kratka. Janez, ki je imel vrv vpraša, če se navežemo, toda vsi smo proti. Dorči pravi, saj ni tako strmo kot v Sfingi v severni triglavski steni. Greben je dolg nekaj sto metrov, hoja po njem z derezami in cepinom je kar zanimiva. Hitro napredujemo, in ni bila ura še devet, ko si stisnemo roke vsi srečni in veseli nad lepim podvigom na vrhu 4087 metrov visokem Mont Blancu.

Janez Brojan st.
Železar, 11. januar 1974

 

   Železar

 

 11.01.1974

Jlib.si


Veličina narave in planin (2.)

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti