Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Koroški hribovski izziv

Vecer.si 07.12.2013


Koroški hribovski izziv zahteva osvojitev petih vrhov v enem
zamahu, v enem samem dnevu. (Tomo Jeseničnik)
sobota, 7. december 2013, ob 08:49, Bruno Fras, ogledov: 3359

Večer, Narava, gore - Jurij Berložnik: ... - ravno prav trd oreh / Doslej je 205 izzivalcev v 24 urah prehodilo skoraj 80 kilometrov dolgo pot ...

Koroški hribovski izziv - ravno prav trd oreh
Doslej je 205 izzivalcev v 24 urah prehodilo skoraj 80 kilometrov dolgo pot in osvojilo vrhove petih koroških vršacev

Nocoj se bodo v Črni na Koroškem, v prostorih nad tamkajšnjo avtobusno postajo, sestali člani posebnega koroškega kluba, imenovanega Klub 24 ali na kratko K 24. Postati član te elitne družbe ni enostavno, ta privilegij so si priborili le tisti, ki so zmogli koroški hribovski izziv - v 24 urah premagati skoraj 80 kilometrov dolgo pot, ki vodi preko vrhov petih koroških vršacev, Uršlje gore, Smrekovca, Raduhe, Olševe in Pece. In to v enem zamahu. V letu 2013 je to uspelo sedemnajstim, v trinajstih letih pa vsega 205 izzivalcem. Ideja za izziv se je leta 2000 porodila Marijanu Lačnu, Milanu Savelliju in Dušanu Štruclu. Takrat so določili pot in preproste pogoje za sodelovanje, potem pa so morali preizkusiti, če je zamisel sploh mogoče uresničiti. Poiskali so "poskusnega zajčka", ki se je na pot podal prvi. To priložnost je dobil Fonza Prevorčič, takrat star 36 let in v zelo dobri telesni kondiciji. Podal se je po začrtani poti iz Črne na Koroškem na Uršljo goro, od tod pa preko Doma na Slemenu do Koče na Smrekovcu in preko Koče na Loki do Raduhe in potem še na Olševo, preko kmetije Kumer v Koprivni, na vrh Pece in od tam nazaj v Črno. Prevorčič je pot zmogel v 18 urah in 25 minutah. "Ampak morate upoštevati, da sem na Olševi več kot eno uro vedril, saj je bila huda nevihta, kakih petnajst metrov stran je strela prelomila smreko," se danes spominja Prevorčič. Letos si je dokazal, da koroški hribovski izziv zanj še zmeraj ni pretrd oreh, saj se je po poti še enkrat podal s svojim 26-letnim sinom, ki ga bodo v klub K 24 vpisali danes. "Ko je leta 2000 kot prvemu uspelo Prevorčiču, smo dobili potrditev, da je izziv izvedljiv. Danes, po trinajstih letih, ideja živi tako, kot smo si jo zamislili. Osvojiti pet vrhov v 24 urah ni tako enostavno, da bi to zmogel kar vsak planinec, po drugi strani pa tudi ne tako težko, da bi to uspelo le ekstremnim športnikom," pravi Lačen. S Savellijem sta iz knjige vtisov, ki jo imajo v gostišču Lunder v Črni, ta teden že popisala vse, ki so bili uspešni letos, da bosta lahko pripravila priznanja. Kako pa vesta, da so si jih prejemniki res zaslužili, da so pot res prehodili v predpisanem času, da niso goljufali? Lačnov odgovor je preprost: "Vse temelji na poštenju in planinski etiki. Če se je nekdo vpisal, čeprav poti ni premagal, je to njegov problem, njemu bo to ležalo na duši." Knjiga vtisov je vse, kar "otipljivega" za seboj pustijo člani K 24. Vanjo vpišejo svoje podatke in čas, v katerem so premagali pot. A čas za pobudnike in skrbnike koroškega hribovskega izziva ni pomemben in ga posebej ne izpostavljajo, saj to ni tekmovanje. Knjiga vtisov je tudi zanimivo branje, izčrpani izzivalci na koncu svoje poti vpisujejo zanimive misli. Kot na primer: "Krasno, še se bom podal." ali "Na pot sem šel trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več." ali "Kdo si je izmislil to neumnost, ki jo jaz zdaj počnem."

Glede pogoja, da je pot treba premagati v 24 urah, dopuščajo le dve izjemi. Ženskam popustijo za eno uro, enako velja za tiste, ki so že dopolnili petdeset let. Člani kluba so pripadniki različnih generacij, od tistih, ki še niso polnoletni, do člana, ki je pot zmogel kljub 65 letom. Leta 2002 je pot premagala prva ženska Veronika Viltužnik, ki ji je doslej sledilo že preko deset pohodnic oziroma tekačic. O tem, ali je pot mogoče prehoditi ali pa je treba del tudi preteči, če želiš na cilj pravočasno, ni enotnega mnenja. Nekateri člani kluba zatrjujejo, da niso tekli niti koraka, vendar se niso niti za hip ustavili in so tudi jedli med hojo. Spet drugi pravijo, da so vmes tekli in tako pridobili nekaj časa za počitek med obroki. Taktike so torej različne, vsak se izziva loti tako, kot mu najbolj ustreza. Za vse pa je pot enako dolga, 78 kilometrov, kar pomeni, da mora povprečna hitrost znašati najmanj 3,3 kilometra na uro. To se ne sliši hitro, a past je v vztrajnosti, saj traja zelo, zelo dolgo in del poti je treba opraviti tudi v temi. Skoraj vsi člani K 24 so vrhove osvojili med junijem in septembrom. To je po besedah Lačna edini možni čas leta, ko je s potjo mogoče opraviti dokaj normalno, ne le zaradi vremenskih razmer, tudi zaradi dolžine dneva. V knjigi pa je najti tudi bolj ekstremne izzivalce. Med njimi izstopa Janez Stočko, ki je izziv doslej premagal že v prav vsakem mesecu leta, skupaj 28-krat.

Jurij Berložnik

Letos je uspelo sedemnajstim

Sprva so se koroškega hribovskega izziva lotevali predvsem Korošci, do danes pa je med člani že tudi zelo veliko drugih. Število tistih, ki jim je uspelo, je z leti zelo nihalo. Najmanj (štirje) se jih je v klub včlanilo leta 2004, največ (29) pa leta 2006. V povprečju vsako leto uspe petnajstim novim izzivalcem. Danes bodo člani kluba postali tisti, ki so bili uspešni letos. To so Marko Erčulj, Sašo Žitnik, Boštjan Tomplak, Marko Prot, Matej Končnik, Nejc Juvan, Tadej Finkšt, Jurij Koprivnikar, Kristjan Korb, Damjan Sadek, Bojan Ambrožič, Luka Mihelič, Klemen Triler, Boštjan Lupša, Boštjan Štiftar, Janez Rataj in Ivo Razdevšek. O koroškem hribovskem izzivu so lani, v sodelovanju z Občino Črna in Lokalno akcijsko skupino Mežiške doline, posneli tudi dokumentarni film, ki je dostopen na spletu. (jb)

 

eXTReMe Tracker