Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 07.12.1998

  07.12.1998


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G.Š.

ponedeljek, 7. december 1998, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1889

Delo, Šport: ... Dušan Polenik (1968 – 1998)

Janko je negibno ležal na svoji strani šotora. Sam sem polglasno ječal in skušal odrivati šotorsko krilo, ki mi ga je viharni veter, odnašajoč naše enomesečno garanje na Beli gori Himalaje, lepil ob telo in obraz. Do vrha Daulagirija nas je ločilo še 600 višinskih metrov; 600 ali 6000, kakšna je razlika?

Ob polnoči sem se obrnil na bok in zagledal Duša, ki je topil sneg za čaj. Potem sem, saj sam ne vem, omedlel ali zaspal. Ob treh me je stresel za ramo in dejal: »Tri litre vode imam. A gremo?« Na gori je bolj kot kdajkoli prej zavijal mrzli tibetanec in groza me je obšla ob misli, kako mora biti v ledeni noči brez tanke zaščite platnenega zavetišča. »V takem?« sem vprašal, upajoč, da se bo od nekod oglasil nekdo, ki bo rekel, da mi ni treba več nikamor, naj v spalni vreči počakam jutro in potem zbežim v dolino.
»Saj ne piha tako zelo močno,« me je Duš pospremil na plano, kot bi vzpodbujal mlajšega brata na njegovi prvi smučariji nekje na Pohorju.

Šest ur kasneje smo se z mokrimi očmi objemali na vrhu najlepše gore na svetu, osem kilometrov nad nerazumljivostjo in zapletenostjo našega siceršnjega bivanja. Vsaj za nekaj trenutkov je vse skupaj dobilo smisel. Tako kot je sol slana, ogenj pekoč in nebo modro, tako je bilo takrat prav in edino razumljivo, da smo mi trije stali na vrhu tiste čudovite ledene piramide, da so tam nekaj dni pred nami stali štirje naši kolegi, ki nas zdaj čakajo v dolini, da bomo odšli skupaj domov. Da je sreča otipljiva in dosegljiva, da pogum, tovarištvo in znanje obstajajo in nekaj štejejo. In če bi se takrat komu kaj zgodilo, bi bilo hudo, ampak bi razumeli ...
Vrnili smo se v meglo. V tisto nasičeno, vlažno meglo, v gosto praznino, ki zaduši vsak zvok, pomori vse barve, izniči okus. V tisto meglo z »difuzno svetlobo«, zaradi katere ne veš, kje se nehajo tla in začne nebo, kjer se prijatelji izgubijo v vesolju, pa čeprav so povsem blizu.

Spoznala sva se pred petimi leti, ko sem iskal človeka, ki bi hotel plezati z mano. Pet let ni ravno dolga doba, toda spominov nanjo mi bo ostalo dovolj, da se bom nekako pretolkel skozi naslednjih tristo let, kakršna koli že bodo. V imenu prijateljev, ki čutijo isto kot jaz, v imenu članov odprave na Daulagiri, Duš, iskreno hvala.

TADEJ GOLOB

Mali na Aljaski ...
Klemen Mali je na Aljaski opravil nekaj dobrih vzponov. S soplezalcem Lukom Evansom je preplezal pet prvenstvenih smeri, dolgih od 20 do 80 m - vse so bile ledne oziroma kombinirane. Najtežjo smer sta preplezala v Valdez-Keystone Canyonu; dolga je 20 m, ocenjena pa z M 7/8. Klemen se bo vrnil domov 24. t.m. (T. J.)

... mladi pa na Primorskem
Mladi člani PK Škofja Loka so med jesenskimi počitnicami obiskali primorska plezališča. V glavnem so se posvetili plezanju na pogled. Štirinajstletna Katja in 12-letna Maja Vidmar sta tako med številnimi smermi preplezali Termiento (6c/c+), in, z rdečo piko, Trio fantasticus (6c+). Nina Guzej je plezala na pogled do 6a+, z rdečo piko pa 6b+. Enajstletna Tina Langerholc in 9-letni Grega Selak sta preplezala Bohomurčka (6b, RP).

(T. J.)

Predavanje
T.E.R.R.A. v četrtek, 10. t.m., vabi v Univerzitetno knjižnico v Mariboru na še eno alpinistično predavanje. Plezanje v granitnih stenah Madagaskarja bo ob 17. uri podoživljal Andrej Grmovšek. Vstop prost.

(T. J.)

Oznake: ALP, AN, PLE
eXTReMe Tracker