Zrele poti - 500 popotnih zapisov z gričev, hribov in gora
Avtor besedil in risb: Rafael Terpin
Zrele poti: 500 popotnih zapisov z gričev, hribov in gora
Lektorirala: Marija Mlinar Terpin
Grafična priprava in tisk: VZA GO&VPD Vochl Anton s.p., Logatec
Samozaložba, naklada: 300 izvodov
Idrija, 2013
ISBN 978-961-276-854-6
COBISS-ID 269370112
Trda vezava, 268 strani (27 cm x 21 cm)
Cena: 15,00 EUR + poštnina
Rafael Terpin, akademski slikar, od malih nog planinec in kot najraje sliši – rovtarski krajinar, je na svoji knjižni polici šestim dodal novo knjigo.
Knjiga je plod njegove samotarske potepuške ljubezni do okoliškega hribovja, od Vipavske doline na enem, pa tja do Tolminskega in Logaškega na drugem koncu loka, ki ga povezuje reka Idrijca. Se pa spusti tudi dlje in višje. Mnoga leta obiskuje vrhove, grape, sončne hrbte, odmaknjene rovtarske domove in spremlja njihovo življenje in spreminjanje. Z njimi je sklenil trdno zavezništvo. Vedno opremljen s skicirko in pisalom beleži njihovo sončno prazničnost in tudi bridko minevanje. Podobe kulturne krajine, ki jih je v mnogih stoletjih oblikoval človek nam predstavlja v risani in pisani besedi. Postavlja spomenike hribovskim kmetijam, njihovim ljudem, ki so jih iznajdljivo postavljali na imenitne prostorčke, tudi na hude robove, v težko dostopne in najmanj rodovitne kotičke svoje zemlje.
V novi knjigi slikar "slika" z besedo. Vanjo je strnil zapise, ki so sprotno nastajali na njegovih, kot sam pravi že v naslovu - Zrelih poteh. Na mnogih njegovih postajah, ob srečanjih z njemu ljubimi hribovskimi prijatelji, ki jih »mora« obiskovati spet in spet, je beležil misli in doživljanja, videno, doživeto, čuteno …. To niso le podobe, slika nam zvoke, barve, dotike, ki so prav na vsaki poti, prav na vsakem koraku, drugačni. Narava se spreminja vsak dan in vsak obiskovalec ima vedno s seboj samega sebe, takšnega, kot tisti trenutek je. Sebe ne moreš nikjer odložiti. Z veliko ljubeznijo v srcu do tako preproste lepote, kot je narava, se zaceli še tako velika bolečina. Zato gozd z njim včasih molči, drugič mu pripoveduje, nebo je njegov oder z neštetimi lučmi, prizori na obzorju so igralci, zelena ima tisoč odtenkov. Oblaki so zastor, so okvir njegovih slik, svoboda biti sam nekje visoko ga odnaša, včasih zanaša, utaplja se v varno zavetje host, strme grape, z ljubimi domačijami pije bratovščine. In ob vsem tem je njegovo oko nenehno na lovu za nežnimi cvetlicami, te so mu kot poprček življenja, lepotičke so mu prijateljice, ki mu božajo dušo. Toda ta lepota ne bi bila popolna brez prebivalcev. Kleni, iznajdljivi, topli in raskavi. Ljudje, ki čutijo in doživljajo podobno kot sam, ljudje, ki znajo urediti krajino, da sije.
Zapisi so njegov dnevnik, so izpoved njegove duše, življenje, so njegovi tihi pogovori s samim seboj, a ravno tako z grapami, grebeni, gorami, ljubimi domačijami, kot tudi z ljudmi. V osebnih pripovedih prepoznamo njegovega angela, njegove ljube, mogoče tudi kdo samega sebe. Zapisi so ON!
Petsto zapisov, petsto biserov, je nabral v ogrlico, s katero povezuje njemu najljubši svet. Petsto izbornih posnetkov njegovih meditacij je našlo pot do bralcev. Povabil nas je, naj vstopimo v njegov najintimnejši svet in petstokrat mu lahko bralec le občudujoče prikima.
Vendar z njegovo prozo, ne prozo - poezijo v prozi - ne moremo opraviti na mah. Dojemamo jo lahko le po kapljicah, le posamezne slike je zmožno sprejeti naše srce. In vsi prav vsi ocvirki, so nujno vredni večkratnega prebiranja: Prebiranje z radostjo v srcu nam še večja veselje, zatekanje med vrstice, ko nas tlači teža življenja, pa nam odpre pot k soncu, svetlobi, odpuščanju in miru. Rafko nam je podaril spremljevalko za vedno!
Anka Vončina