Nedelo - Robert Rebolj, Pavla nad prepadom: Predstava o Pavli Jesih, izjemni ženski, ki je drago plačala svojo pokončno držo.

SMG: Pavla Jesih si te predstave ne bi želela

Pavla nad prepadom: Predstava o Pavli Jesih, izjemni ženski, ki je drago plačala svojo pokončno držo.

»Radio Ljubljana, novice. Našo odlično plezalko, gdč. Pavlo Jesih, je 18. avgusta 1934 zadela nesreča. S tovarišem Jožetom Lipovcem je utirala novo smer med Veliko Mojstrovko in Travnikom, ko sta se ji izdrla oba klina, s katerima se je varovala; padla je kakih 30 metrov globoko. Lipovec je tovarišico za silo obvezal in zavaroval, nato pa hitel obvestit reševalne ekspedicije. Ponesrečenka ima zlomljeno roko in nogo ter hude notranje poškodbe. Prihodnji dan so jo reševalci spravili na Vršič, od koder jo je oče z avtom odpeljal v Ljubljano. Ponesrečenka je pri zavesti in nezgodo vedro prenaša, čeprav trpi in je njeno stanje težko. Upati je, da morda še okreva.« Tako dramatično se začenja besedilo predstave Pavla nad prepadom, ki ga je po navdihu življenja alpinistke in pionirke slovenske kinematografije napisal Andrej E. Skubic in režiral Matjaž Pograjc.

Režiser Matjaž Pograjc pravi, da je že leta 2006 v predstavi Betontanca Show Your Face raziskoval zgodbe ljudi, ki so jim po vojni vzeli identiteto, potni list, možnost dela in še marsikaj drugega. »Predstavo smo delali v koprodukciji z Latvijci in odkrili na tisoče ljudi različnih profilov, znanstvenike, kulturnike, športnike in druge, ki zaradi drugačne miselnosti niso ustrezali povojni oblasti. Takrat sem našel tudi knjigo Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, v kateri so zgodbe vseh teh izjemnih žensk, pilotke, baletke, znanstvenice, alpinistke in tako naprej. Ena od njih je bila Pavla Jesih. Jasno je bilo, da bo treba prej ko slej poklekniti pred eno izmed njih, in ker se tudi sam ukvarjam s plezanjem, je bila naravna izbira seveda Pavla Jesih,« je dejal Pograjc. Ker ni želel klasične drame, v kateri bi igralci stali na odru in recitirali besedilo, je kot privrženec dinamičnega, gibalnega teatra sprva želel angažirati pisca in alpinista Tadeja Goloba. »A ker ni imel časa, sem se spomnil na Andreja E. Skubica, ki pa nima pojma o alpinizmu. In se je seveda navdušil nad čisto drugimi elementi Pavline zgodbe.« »O Pavli je bilo malo dostopnega, sploh o tistem delu njenega življenja, ki je zanimal mene, torej ne toliko plezalni vidik, ampak njena življenjska zgodba – bila je namreč zelo uspešna podjetnica, ki je na koncu propadla in ostala sama kot neka ekscentrična starka, ki je kadila cigarete, pila kavo in hranila golobe na Gornjem trgu,« je povedal Skubic. Ko je iskal ljudi, ki bi mu lahko povedali kaj več o njej, je po mnogih ovinkih dobil namig, kje v arhivu naj preveri njen sodni proces, s katerim so jo po 2. svetovni vojni spravili na kolena. »V spisu sem našel vse obtožbe, njene zagovore, tako rekoč celo zgodbo o tem, kako so jo po vojni obravnavali in uničili ter kdo sploh so bili ti ljudje. Vpleteni so bili namreč tisti, ki so bili aktivni v družbi in so precej prispevali k zgodovini slovenskega filma. Ampak ko so mladi in entuziastični prišli iz partizanov, so šli kot buldožer čez vse, kar jim je stalo na poti, tudi čez gospo Jesih. Glavni spopad v drami med direktorjem državnega filmskega podjetja in Pavlo je del zgodbe, ki me je najbolj pretresel.«

Skubic je navezal stike tudi z njenimi sorodniki: »Šele ko je bilo besedilo napisano, sem dobil podatke Jakice in Nine Jesih, njenih pranečakinj, in jima besedilo tudi poslal. Sprva sta bili zelo zadržani, zgodbo in dogajanje okoli Pavle čuvajo zase, tega ne želijo deliti. A hvala bogu sta se strinjali z napisanim, tako da se je vse dobro končalo.« Da jabolko res ne pade daleč od drevesa, potrjuje Jakica, saj je prva Slovenka, ki se je udeležila dirke dvočlanskih posadk čez Atlantik, slovite regate Jacques Vabre, ki sledi trgovski poti kave med Francijo in Brazilijo, dolgi kar 8760 kilometrov. Z Anno-Mario Renken sta bili edini tekmovalki. Regate sicer nista končali, odstopili sta po enajstih dneh plovbe zaradi poškodbe krmila, a vseeno, brez dvoma gre za izjemen podvig.

Plezanje zasvaja

Ko je nastalo besedilo, je postalo jasno, da »bomo morali postaviti plezalno steno, da bodo v predstavi videoprojekcije in da bo vse skupaj precej fizično. Zato smo že lani uvedli redne treninge plezanja, sprva na umetni steni, ob sončnih dneh pa smo odšli v pravo steno, kjer so igralci trenirali,« pravi Pograjc. Ko smo med odmorom zmotili igralca Katarino Stegnar (Pavla alpinistka) in Primoža Bezjaka (soplezalec Joža Čop, po katerem je ime dobil Čopov steber v severni steni Triglava), ki sta počivala na kavču, so bile njune dlani razdražene in odrgnjene, prsti pa polepljeni z obliži. Ker je predstava fizično zelo naporna, nas je zanimalo, kako se spopadata s tem. »Vaje in treningi so se začeli že pred slabim letom, tako da to zdaj ni več problem. Takrat smo začeli trenirati plezanje na umetnih stenah pod vodstvom Grege Šeliga in Marka Brdnika in v vsem tem času ti malo že pride v telo. Še vedno pa je obremenitev za roke kar velika. Vsakodnevne vaje in drajsanje po prijemkah ti pustijo odrgnine. Fizično predstava ni tako zahtevna, teže je uskladiti številne gibe z govorom, glasbo in videom, ki se projicira na steno. Vse skupaj je kot nekakšna skupinska koreografija, ki mora teči čim bolj usklajeno. To pa lahko podre že ena sama malenkost, ki te zmoti,« pravita Katarina in Primož. Pa bosta tudi po koncu predstave hodila plezat, vprašam. Oba v en glas: »Ja, čisto nas je zasvojilo!« Primož pa nadaljuje: »S soigralcema Urošem Kaurinom in Borisom Kosom hodimo tudi na gostovanja z neko drugo predstavo. In vsakič, ko pridemo v novo mesto, poiščemo plezalno steno, bodisi naravno bodisi umetno v dvorani, in plezamo. Res, ni lepšega, sploh kadar si obdan z naravo.« Tudi Marušo Oblak, ki upodobi Pavlo v starejših letih, je zagrabila alpinistična mrzlica in pleza, že odkar so začeli trenirati na umetni steni Walfdorske šole. »A žal sem od junija malo bolj zadržana, ker sem si poškodovala levo ramo. Ravno takrat se je avtor drame odločil, da razplasti Pavlo na tri osebe (alpinistko, poslovno žensko in ostarelo Pavlo), tako da sem pristala v vlogi 'stare Pavle', čeprav je bila gospa pravzaprav mojih let, ko je preplezala Čopov steber. A moram priznati, da sem bila zaradi poškodbe kar vesela, da je večino potenja prevzela Katarina,« v smehu pristavi Oblakova.

Osamljeni in izobčeni ob koncu življenja

Maruša Oblak je v drami upodobila ostarelo in osamljeno, iz družbe izločeno Pavlo. Zasuk, kakršen se velikokrat zgodi ljudem, ki so bili posebni, prodorni in so močno štrleli iz povprečja. Je to realen strah tudi pri ustvarjalcih, ki so pogosto drugače misleči, s posebnim življenjskim slogom in drugačnimi prioritetami? »Prav v zadnjem času sem razmišljala, da bi morali ustanoviti nekakšno pomoč za igralke v zrelih in starejših letih, saj se marsikatera zaradi gledališča povsem odreče zasebnemu življenju. Za igralce leta niso tak problem kot za igralke. V nekem trenutku te trg ali celo lastna institucija ne potrebujeta več, saj ni več dovolj vlog. Jaz imam za zdaj, trkam, še srečo, opažam pa, da kar precej kolegic doživlja hudo eksistencialno krizo, saj se starajo, rade bi delale, pa dela nimajo, prav tako nimajo družine, nimajo nikogar. Preveč so se zapletle z gledališčem in zdaj trpijo. Zato bi potrebovale kakšnega psihologa ali kaj podobnega, kot je to normalna praksa v nekaterih drugih poklicih, na katerega bi se lahko obrnile in bi jim pomagali iz duševnih stisk. Vse imajo podoben problem, ki pa je zelo resen in obremenjujoč za človeka,« o pasteh staranja pravi Maruša. So igralci o Jesihovi kaj vedeli, preden so se z njo srečali v besedilu na vajah? Oblakova se Pavle ne spomni, saj je bila stara deset let, ko je umrla. »Pa tudi iz Ljubljane nisem. Smo pa med ustvarjanjem predstave po različnih naključjih srečevali ljudi, ki so bili povezani z njo. Med njimi je neka starejša gospa, ki jo naravnost obožuje in ji vsak teden prinese svečko na grob v Štepanjsko naselje, kjer je pokopana. Očitno je bila oseba, ki se je marsikomu zdela pomembna, ne glede na to, kako grdo jo je izpljunil in jo poskušal izbrisati pretekli sistem.« Bezjak je za Jesihovo že slišal: »Vedel sem, da je s Čopom preplezala tisti slavni steber, drugega pa nič, njena filmska zgodba je povsem zamolčana. Neverjetno se mi zdi, kako lahko nekaj tako velikega in pomembnega – da tako rekoč postaviš slovensko kinematografsko mrežo – ostane prikrito, zamolčano.«

»Ko sem razmišljala o Pavli, sem se večkrat vprašala, zakaj se ni mogla takrat po vojni vsaj malce ukloniti in kakšne stvari požreti?! Ampak očitno je imela tak značaj, da tega preprosto ni zmogla. Z glavo je šla skozi zid, čeprav je za svojo miselnost plačala najvišjo ceno. Ko naletiš na takšnega človeka, veš, da je delček te cene plačal tudi zate, zaveš se, da bi moral biti tudi sam tako moralen in etičen, ampak nisi, ker stvari nate preveč pritiskajo. Ona pa se ni uklonila, šla je do konca in v tem je izjemna. Očitno je morala biti tudi zelo fascinantna osebnost in zato dober sovražnik, da so se vsi tako spravili nanjo. Nekoga, ki nima takšne moči, se samo zaradi obnašanja že ne lotiš z vsemi topovi,« je prepričana Stegnarjeva.

Zoprna oblika oblasti

Tovariši in tovarišice, partija, sekretariati in politkomisarji, Udba in strici iz ozadja, centralni komite, Beograd, okupator, državni sovražniki in druge velike besede še vedno odzvanjajo v glavi in zvenijo zelo znano, kot del ne tako zelo oddaljene preteklosti. Prejšnji totalitarni, komunistični sistem je v drami predstavljen kot precej neprijetna oblika oblasti. Kako se ga spominjata Andrej E. Skubic in Matjaž Pograjc?

»Drama je postavljena v čas neposredno po vojni, takrat je šlo za izvajanje revolucije, takrat je šlo zares. Tisto, kar smo doživljali mi, je bilo že precej drugače, za nas, otroke, je bila to v bistvu le prazna forma,« razmišlja Skubic. Pograjc pa pravi: »Smrt povprečnim, svoboda drugačnim, če boš tako močan, da boš to zdržal. Bodi sam svoj do konca, bolje je umreti drugačen in nesrečen kot životariti srečen. To je bila verjetno Pavlina ugotovitev. O svojem spominu na tiste čase pa ne morem povedati nič posebnega. Že dolgo živim za danes. Jesihova si verjetno ne bi želela te predstave, zato jo bomo tudi končali samo s skromnim 'Pavli Jesih!' In to bo to.«

Robert Rebolj 
Foto: Jože Suhadolnik, Delo