Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Komentarji

Bergant-Manfreda v Debeli peči: 1.zP

Franci Savenc, torek, 17. februar 2004, ob 09:24

Dolžan sem pojasnilo: Očitno se je Urban zatipkal, jaz pa pri prenosu v spletno obliko nisem dovolj pazil. Da ne bi poznala Čitinega pravega imena, mislim ni vzrok.
Od včeraj je popravljeno (s pripombo).

P.s.: Domnevam, da VELIKE črke v pripombi niso bile uporabljene namenoma; velja(lo je) namreč, da pomenijo v takih pisanjih kričanje...

Urednik Franci Savenc

Bergant-Manfreda v Debeli peči: 1.zP

Matej Meglič, ponedeljek, 16. februar 2004, ob 16:34

BORUT BERGANT PROSIM NE BORIS.

Lep pozdrav!

Zloba

P.S.pa čestitam za vzpon

Himalaja na vrhu želja

Gregor Kresal, ponedeljek, 16. februar 2004, ob 10:44

Za škrata s fotografijo ob tem članku so krivi na Delu, kako jim je to "uspelo" pa ne vemo... Posnel jo je Aleš Laharnar, kaže pa vstop v veliki strop smeri Jožek, ki sva jo v Rzeniku pred kratkim preplezala z Dejanom Miškovičem.

Prvi ženski pristop

Edvard Grabrijan, petek, 13. februar 2004, ob 10:55

Bravo!!! Za podvig in vztrajnost po takih snežnih razmerah...

Poškodba smučarja

Avtor odstranjen, četrtek, 12. februar 2004, ob 11:45

Kot ponavadi v Delu ne vedo čisto dobro, kaj se je zgodilo.

Šli s splanine na Kraju na turni smuk Komna- Vogel.Smučali smo s Konjskega sedla med Mejo in Bohinjskim Migovcem po Konjski dolini. Prismučali smo do začetka doline imenovane Žagarjev graben (Pl. Kal, kjer se markirana turnosmučarska smer odcepi proti Zadnjemu Voglu), tam se je kolegu predrla skorja (višje je bil sneg večinoma zelo trd, tu pa se je skorja začela predirati) padel je, zdrsnil okoli 10 m in si zlomil nogo (golenico) in se potolkel po glavi.

Ponesrečenca smo sami imobilizirali in prenesli s strmine nad planino na uravnavo, tam smo počakali na helikopter, ki ga je odpeljal na Jesenice. Od nesreče do prihoda helikopterja je minilo 1 uro in 15 minut.

Hvala reševalcem GRS Bohinj, letalski enoti SV in zdravniku.

Tomaž Vrhovec, postaja GRS Ljubljana

Prvi ženski pristop

Franc Prelog, sreda, 11. februar 2004, ob 21:24

Se mi zdi, da bo to čez kako leto kar slovenski vrh in najlepša gora na svetu.
Čestitam dekleti in tako kot Boris ne dvomim o lepoti razgleda ... tak se to dela!
Sandi Kelnerič

Prvi ženski pristop

Boris Strmšek, sreda, 11. februar 2004, ob 10:47

Čestitke, punce, tako se dela!!! Razgled z vrha pa je lep, a!?

Dom v Kamniški Bistrici znova odprt

Franci Savenc, četrtek, 5. februar 2004, ob 11:07

Iz pisarne PD Ljubljana - Matica so posredovali popravek in nekaj pojasnil.
Oskrbniku je Stane Erjavšek.
V času zimskih počitnic (08.-22.02.04) bodo imeli dom stalno dprt. Možne so rezervacije s paketom, ki združuje penzion ali polpenzion z koriščenjem žičnic Velika planina.
In - še glede spanja: v primeru da bi kdo hotel prenočiti, v domu ostane tudi nekdo od osebja...

Prosto po kapitanu

Bojan Leskošek, ponedeljek, 2. februar 2004, ob 15:52

Še dva škratka: Hill je 1. prosto preplezala Nos 1993 (link; 1994 pa v 24 urah, pri čemer je vseh 33 raztežajev vodila), svedri pa so očitno svedrovci.

Prosto po kapitanu

Matjaž Jeran, ponedeljek, 2. februar 2004, ob 10:35

Ja še enkrat zmešani pisec članka za tipkovnico!

Šele včeraj so me prijatelji opozorili, da verjetno pa le nisva splezala XI/XI+. Seveda nisva splezala tako težke smeri, smer je ocenjena z IX/IX+.

Tudi za tega škrata mi je iskreno žal.

Matjaž

Prosto po kapitanu

Franci Savenc, nedelja, 1. februar 2004, ob 19:02

Kmalu po objavi tega članka mi je avtor - vedoč, da pripravljam poobjavo - poslal sporočilo:
Miha in Matjaž seveda nisva prva Slovenca, ki jima je uspel prosti vzpon čez steno El Capitana. Smeri East Buttress(IV 5.10b ali 6a+, 400 m) in The West Face(V 5.11c ali 6c+, 700 m) so že v osemdesetih prosto splezali slovenski alpinisti, med drugimi naj omenim Silva Kara, ki je 1989 prosto splezal The West Face...
Se oproščam za napako...

Matjaž Jeran


K temu bi dodal:
Vabljeni na predavanje z diapozitivi iz Yosemitske pustolovščine Mihe in Matjaža, ki bo 16. februarja 2004, ob 19. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, pa boste izvedeli še kaj več.
In še seznam sponzorjev, ki je izpadel pri objavi članka.
Za podporo k izvedbi odprave se zahvaljujeva: vsem prijateljem, ki so posodili opremo, PZS, AO Ljubljana-Matica, AO Rašica, CityWall, Promontani, Sendviču

Ice Extreme 2004 ob koncu tega tedna!

Rado Miklavčič, četrtek, 29. januar 2004, ob 13:06

Ako me spomin ne vara, bo tekma letos že peto zimo zapored in ne tretjo, kakor piše v članku.

LP
Rado

Ice Extreme 2004 ob koncu tega tedna!

Branko Ivanek, četrtek, 29. januar 2004, ob 10:22

Posamezne smeri so označene z različnimi barvami
Smeri so omejene z rdečimi črtami, cone, ki pomenijo rezultat pri plezanju pa so označene z modro barvo!

V petek popoldne bo kvalifikacijsko tekmovanje.
Za ženske!

Za označeno plezanje imajo samo 5 minut časa.
Čas se določi za vsako smer posebaj po predhodnem testnem plezanju postavljalcev, za vse smeri v eni stopnji tekmovanja (predtekmovanje, polfinale, finale) je določen maksimalen čas. Vsak tekmovalec ima na voljo neomejeno število poskusov v okviru tega časa.

Po polfinalnem tekmovanju za fante v soboto se bo deset najboljših plezalcev pomerilo v nedeljskem finalu.
Polfinalnega dela ni, v soboto je predtekmovanje za moške, v nedeljo pa finale z 18 najboljšimi.

Zmagovalka med dekleti bo znana v soboto. Vsi morajo plezati brez zank za roke. Če bo več tekmovalcev doseglo vrh, bo o zmagovalcih odločil boljši čas plezanja.
Pravilno: če bo več tekmovalcev doseglo enak rezultat, odloči rezultat iz predhodne stopnje tekmovanja. Če je tudi ta enak, si mesto delita...

Planinski zbornik in Prehrana v gorah

Franci Savenc, sreda, 28. januar 2004, ob 15:03

Obe knjigi bosta še dodatno predstavljeni. Sta tudi že nekaj časa naprodaj: Planinski zbornik po 9.900 SIT (je knjiga s 397 stranmi), Prehrana ... pa po 3.800 SIT. Če ne drugje, bi jo morali dobiti v ekonomatu PZS, na Dvoržakovi 9.

Planinski zbornik in Prehrana v gorah

Avtor odstranjen, sreda, 28. januar 2004, ob 13:46

Mogoče kdo ve, koliko knjiga stane?

Hard grit v Val di Mellu

Bojan Leskošek, torek, 27. januar 2004, ob 21:28

Kaj je mišljeno z "angleškim slogom"?

Klasično angleško prosto plezanje (trad/traditional climbing) pomeni prosto plezanje v vodstvu s sprotnim nameščanjem varoval, pri čemer se mora plezalec po padcu takoj vrniti na tla ("hang-dogging" torej ni dovoljen).

Pri plezanju tehnično najzahtevnejših in slabo zavarovanih smeri v zadnjem času (če se ne motim od cca. 1980) sami Angleži tolerirajo hang-dogging, top rope in (v nekaterih smereh) vnaprejšnje nameščanje varoval. Za ta slog se uporablja izraz headpointing in nova (H) lestvica težavnosti. Nekateri, zlasti starejši, se s tem slogom še vedno niso sprijaznili, češ da odpade glavni čar: spretnost in hladna glava pri nameščanju varoval.

Za razliko od športnega plezanja, kjer so stili dokaj točno definirani (pa še tam so dileme), bi bilo za oceno dosežka pri poročilih o tovrstnih vzponih - bolje kot da si izmišljamo nove izraze - opisati vzpon z vsemi zgoraj navedenimi "atributi" - v tem primeru manjka nameščanje.

Sicer pa Eriku vse čestitke - verjetno (?) gre za najtežji tovrstni vzpon, ki so ga doslej opravili Slovenci.


V kraljestvu Zlatoroga

Matevž Košir, torek, 27. januar 2004, ob 11:36

Film "V kraljestvu Zlatoroga" je bil prvic predvajan 29. avgusta 1931 v dvorani Union v Ljubljani. Danes film hrani Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije.

O snežnih razmerah v gorah

Velimir Baćko Bijelić, ponedeljek, 26. januar 2004, ob 13:12

Po mojem tehtnem razmisleku ,lahko se hodi v visokogorje tudi ob poslabšanju vremena ali sneženju ,samo je potrebno izbrati drugačno trajektorijo ali smer od tiste katero uporabljamo pri normalnih okoliščinah.Pa še nekaj.Potrebno je sproti opazovati profil snega in poskušati najti idealno trajektorijo med različnimi snežnimi pastmi.Recimo v slučaju da se ne da izogniti grapi ki je potencijalni nosilec plazu, prečimo je na najožem delu tako da smo v dveh korakih zunaj ... Ta pripomba ni naravnana na kljubovanje vremenski napovedi o nevarnosti plazenja ,ampak moj način hoje na zimske ture v gore kateri je sigurno začinjen z določeno stopnjo rizika ali če hočete nevarnega.Ampak zmeram z trezno glavo in v mejah svojih psihičnih in fizičnih zmožnostih in po možnosti zlato rezervo prinesti domov.

Snežni plaz vzel mladi življenji

Franci Savenc, nedelja, 25. januar 2004, ob 16:27

Urednik: Mislim, da ne gre za laž, je pa napaka, ki jo je očitno zakrivila neuradno informiranje.

Janez Kosec, vodja akcije na plazu, nam je namreč sporočil: Le objava v Večeru je res »uradna«. Novinarjem sem sam povedal kako je bilo in za javnost mislim da dovolj. Napaka v njihovem članku je le v tem, da jih nismo našli šele po dolgotrajnem iskanju. Verjetno so mislili napisati: po dolgotrajnem izkopavanju in tavanju v dolino je enemu preživelemu uspelo po 10 urah obvestiti o nesreči ...

Posredoval nam je še Dodatni komentar k reševanju v Kokrskem plazu
Na pripombo, da bi lahko nepoškodovani z lavinsko žolno (če bi jo imel) poiskal zakopana v plazu:
Zagotovo drži, da je največja možnost preživetja tovariška pomoč – tisti, ki so takoj na mestu nesreče. Statistični podatki za zasute v plazu niso nič obetavni: pri najdbi in izkopu (vsaj glava s sprostitvijo dihalnih poti ) do 15 minut daje še 92 % možnost preživetja, tako je pri maksimalno do 35 minut najdbe in izkopa možnost preživetja še vedno 80 %. Potem možnost izjemno hitro pada: po dveh urah in pol ali več je možnost samo še 3 %.
V danem primeru je bil en ponesrečenec zakopan na levi strani v plazu ob drevesu (tisti, ki se mu je po štiri urnem izkopavanju uspelo rešiti iz plazu in je za sporočilo porabil dodatno še toliko časa). Na desni strani plaznice in preko plaznega stožca je plaz odvrgel poškodovanega iz plazu v bukov gozd, kjer se je sam zaščitil z bivak vrečo in čakal na pomoč. S prvim sta se pogovarjala, nista vedela drug za drugega, čeprav sta bila le ok. 50 m narazen. Dva sta bila zakopana v stožcu plazu 1 - 1,25 m globoko. Ustavila sta se drug poleg drugega ob treh tanjših bukvah. O tovariški pomoči ni bilo misliti, ker sta se oba (k sreči) preživela ukvarjala s samoreševanjem. V danem primeru za ostala dva tudi takojšna najdba in izkop ne bi bila uspešna.
Reševanje je potekalo izjemno hitro in uspešno. Čeprav smo se reševalci ponovno izpostavljali (na dnu plazu je bilo 16 reševalcev in 4 psi, 2 reševalca sta skrbela kot opazovalca za varnost ostalih). Orientir je bil preživeli ob plazu, ki ga je pes hitro našel. Izkušnje iz podobnih primerov (v podobnih snežnih razmerah je leta 1979 enak plaz vzel življenje mariborskemu študentu) in pravilen pristop k reševanju ter hitra najdba zasutih (reševalna psa Uka in Džek) nam je omogočila, da smo se že pred popoldanskem ponovno napovedanem sneženjem umaknili v dolino na varno (kjer bi se v vsakem primeru, tudi če zasuta še ne bi našli).

Ni minilo še leto, ko smo med reševanjem izgubili reševalca Martina Čuferja. Točno pred 8 leti – do dneva natančno (17. januar), smo na Brani med reševanjem izgubili Janka Plevela. To so pomniki, ki nas opozarjajo na našo varnost, na življenja reševalcev: Mejo varnosti si postavljamo sami, bolj ali manj tvegamo v vsaki akciji in hodimo po robu varnosti. Umetnost je hoditi do robu in nazaj. Žal se zgodijo tudi tisti grenki koraki čez rob, koraki, ki puščajo pomnike.
Vodja akcije: Janez Kosec

Snežni plaz vzel mladi življenji

Gregor Sluga, petek, 23. januar 2004, ob 07:15

Zdej ne vem kdo laže, lastnik psa Jacka ali avtor prispevka ?

Na sestanku GRS Ljubljana sem slišal drugačno različico poteka iskanja pogrešanih s psmi.

Grega

« Prejšnja stran | Število komentarjev: 10328 | Stran 515 od 517 | Naslednja stran »
eXTReMe Tracker